Okej, pri pisanju sem malo lena, miganje mi gre krasno in kljub snegu, mrazu, gneči v fitnesu in odličnim izgovorom, ki so zagotovo boljši od vaših, nisem zamudila dneva.
V desetih dneh se nisem pregrešila niti s čokolado niti s kruhom, sem pa pojedla neverjetne količine grškega jogurta, jajc in skute in zagotovo sem pretiravala z bananami in dateljni. Ampak počasi, ne morem popolna postati čez noč.
Precej tipično zame je, da me je ravno zdaj, ko je Slovenijo pobelil sneg, ponovno navdušil tek. Kot bi rekla moja nona: Tina, vedno boš imela probleme v življenju, ker si kot moj brat Dušan, ki mora vedno delati nasprotno kot normalni ljudje.
A nikoli si nisem posebno želela biti normalna, všečna in popolnoma družbeno spremenljiva, zakaj za vraga bi se prilagajala pri gibanju. Tako sem te dni reden gost pomožnega stadiona v Šiški, kjer nabiram kilometre na tekaški stezi in neskončno uživam v beli okolici, miru in si v svoji glavi predstavljam, kako strašno drvim in kako lahkoten je moj korak. Sicer je vse skupaj od daleč videti malo drugače in se verjetno kakšen osamljen opazovalec le začudeno vpraša, kaj za vraga ta gospa hrope in se strašno muči s tekom sredi tega snega, a jaz neizmerno uživam.
Danes, v sredo, 18. januarja, sem vstala že pred šesto zjutraj z namenom, da grem na fitnes, a sem ob obvezni jutranji, črni kavi začela brati knjigo Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼, in je enostavno nisem mogla odložiti. Odlična ideja se mi zdi tale dnevnik iz doma za ostarele, katerega piše gospod, ki želi svoja zadnja leta preživeti aktivno in predvsem ne kot stara tečnoba.
Skratka ura je osem zjutraj, domači šolarji so zapustili bazo in skrajni čas je, da jo mahnem na fitnes ter pač zamudim službo. In mimogrede – ena boljših stvari novinarstva je, da nimaš strogega urnika in se vsaj malo lahko delaš, da si gospodar svojega časa. Nič, grem, pa si pišemo jutri.
Zdaj imam nov prenosni računalnik in nimam več izgovorov za tako neredno pisanje. No, pa tudi gospod Hendrik iz knjige mi je dal lep navdih, da je treba pač dnevnik pisati vsak dan, drugače nima smisla.
Aha, jutri bom začela pisanju dodajati še natančne (kolikor je pri meni sploh lahko kaj natančnega) treninge.
Tina, 365 dni aktivna urednica Lize
Tudi vi se nam lahko pridružite in naredite vsak dan aktiven dan. Skupaj se znebimo razlogov, zakaj prav danes nimamo časa in volje za gibanje. Svoje prigode pa lahko delite z nami na aktivni.si@adriamedia.si.
Za več motivacije: Minus 13, ampak jaz sem na kolesu
Tako pa smo začeli z izzivom: Izziv 365 aktivnih dni in 0 izgovorov
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
