5 dobrih razlogov, zakaj materialni minimalizem učinkovito odpravlja anksioznost

16. 8. 2016
Deli
5 dobrih razlogov, zakaj materialni minimalizem učinkovito odpravlja anksioznost (foto: Profimedia)
Profimedia

Ko je Mark Zuckerberg odprl svojo omaro z oblačili in se na tviterju pošalil, da ne ve, kaj bi oblekel za v službo, se je številnim zdelo nadvse duhovito, da ima ta multimilijonar v bistvu na voljo le kup identičnih zelenih jopic, kup identičnih sivih majic in kup identičnih džins hlač. Podobno kot Steve Jobs, torej.

A bistvo je ostalo očem skrito – ko imaš ves denar na svetu, odkriješ materialni minimalizem.

Ta pri zvezdnikih velikokrat ni opazen, ker se bohotijo z nešteto vilami in avtomobili, a to so večinoma le davčne olajšave. V ozadju obstaja zavedanje, da se svoboda, umirjenost in spokojnost skrivajo v zmanjševanju stvari, ki jih kopičimo – tudi zato, ker živimo v neprestanem prepričanju, da nam vedno še nekaj manjka, pa bi bilo življenje popolno.

Po številnih raziskavah reduciranje stvari v našem življenju ni le ekonomično in blagodejno za našo denarnico – je tudi učinkovit korak za odpravljanje anksioznosti.

Zakaj? Tule je pet poglavitnih razlogov.

Odmik od tekmovalnega zbirateljstva

Novodobna korporativistična ideologija nas uči, da moramo vedno stremeti k še več. Vedno moramo biti v postopku pridobivanja nečesa novega. Kupujemo nov avto, iščemo boljšo službo, hočemo bolj primernega partnerja, na vrtu nujno potrebujemo še 13. vrtnega palčka.

Ker smo neprestano v tem zagonu po pridobivanju nečesa, imamo tudi stalno občutek, da nimamo dovolj. To miselno stanje v nas neprestano spodbuja tekmovalnost z vsemi okoli nas, ker nas sili, da svojo srečo in uspešnost dokazujemo z vedno novimi stvarmi, pod fasado pa zaradi nikoli dosegljivega konca trpi samozavest.

Takšna miselnost mnogo ljudi pahne v nespametno zapravljanje, ki pa je v bistvu le nerešljiv labirint potrošniške zanke, v kateri je vse več ljudi prepričanih, da je sreča produkt, ki si ga lahko kupimo. Premik v minimalistično, skromno življenje človeka potegne iz te dirke za vedno več, da se lahko osredotoči na tisto, kar ima, in v tem vidi srečo in uspeh.

Odkritje stvari, ki nam resnično nekaj pomenijo

Če ima ženska sto parov čevljev (in v tisti antropološki šali le en par nog), koliko sentimentalne vrednosti imajo v resnici vsi ti čevlji? Eden ali dva para sta morda posebna, z zgodbo in dušo, drugi pa le so. In zvezdniki, ki imajo garažo z 20 avtomobili – koliko užitka pa lahko ponudi takšna zbirka, če lahko človek vozi le en avto naenkrat?

V naši vsakdanji realnosti se to zbiranje manifestira v tem, da je nakupovanje za mnoge postala antistresna rutina.

Ste se že kdaj razgledali po nakupovalnem centru in se čudili ljudem, ki do blagajne porivajo do kritične mase napolnjene vozičke, in se spraševali, zakaj potrebujejo vso to kramo? To ni kupovanje iz nuje, to je čustveno kupovanje, ko zapravljamo več, ko si lahko privoščimo, in kupujemo več, kot potrebujemo, ker nam to daje občutek, da imamo življenje pod nadzorom, da držimo vajeti v svojih rokah.

Odmik od tega nas prisili, da svoje čustvene primanjkljaje rešujemo na drugačen način, z drugimi, bolj zdravimi mehanizmi – z aktivnostmi, s sprehodi, s hobiji in počasi odkrijemo, katere so tiste stvari, ki jih v resnici potrebujemo in nam v resnici prinašajo užitek.

Odkritje, da nas stvari ne spremenijo

V tem je čar prej omenjene garderobne izbire Marka Zuckerberga. Njemu ni treba vsak dan navleči obleke za dva tisoč dolarjev, da ga ne bi kdo po nesreči zamenjal za nesrečnega slehernika. Ljudje običajno zapravljamo zato, da napihnemo idejo o tem, kdo in kakšni v resnici smo.

Prek kopičenja stvari ali kupovanja dragih izdelkov poskušamo potisniti masko čez svojo lastno realnost – realnost, ki jo skrivamo le sami pred seboj, saj drugih v bistvu sploh ne zanima.

Takšen nevrotičen odnos do samega sebe pa kupovanje ne pozdravi – poteši ga za trenutek ali dva, na dolgi rok pa povzroči še več škode, ko se sčasoma prepričamo, da smo s stvarmi lahko nekdo drug kot oseba, ki v resnici smo.

Odkritje samokontrole

Danes ni težko biti potrošnik. Dražljaji so vsepovsod in vse je dosegljivo takoj – hitra hrana, cunje najboljših znamk, tehnologija, za katero še včeraj nismo vedeli, da obstaja, in vse ostalo, kar si lahko zamislimo, nam je na voljo tu in zdaj. Nimamo več potreb, imamo le še želje – in če zmanjka teh, vam jih oglasi hitro ustvarijo še par.

Potrošniška mrzlica, ki se je začela po drugi svetovni vojni, je pomenila premik v novo realnost, stran od obdobja, ko je manj pomenilo več. Včasih kakšen nono še pomodruje izza svoje proteze, da on nima dovolj denarja, da bi kupoval poceni. Povedano drugače – včasih se je kupovalo manj, ampak bolj kakovostno.

Naložbe so bile v ročno izdelano pohištvo, ki je služilo generacijam, v eno kvalitetno obleko, ki jo je krojač priredil točno po meri kupca, v srebrnino, ki se jo je loščilo desetletja in več, da je ostala večna družinska zapuščina.

Danes kupujemo poceni in kar naprej, tudi zato, ker je tisto, kar smo kupili včeraj, danes že zastarelo in nepraktično. Umik v minimalističen pristop k zapravljanju nas nauči samokontrole, da ne odreagiramo na vsak potrošniški dražljaj – da nismo prvi vrsti za vsak naslednji mini iPhone, da nas ne obnori dejstvo, če se neki modni titan podpiše na štiri šale v New Yorkerju in da lahko čisto brez težav živimo z džins hlačami iz lanske sezone.

Končno dobimo občutek, da imamo dovolj

Že z odločitvijo, da v življenju potrebujemo manj stvari, se v resnici odločimo, da je to, kar že imamo, dovolj. Da smo vendarle lahko srečni že zdaj, in ne potem, ko si kupimo še eno stvar. Odmaknemo se od neprestane želje po nečem novem, od hlastanja po še več.

S tem preobratom pa se obenem ukine tudi stres, ki nas sicer kljuva z mislijo, da je naše življenje nepopolno, ker v njem vedno manjka še ena nujna stvar. Da je tako, kot je, super, in ne da bo super šele potem, ko bomo imeli nov avto ali pa prenovljeno kuhinjo ali pa osveženo zimsko garderobo. Vedenje, da je to, kar imamo, prav to, kar tudi potrebujemo, je pot do notranjega miru, za katerega si boste večno hvaležni.

Napisal: Darjo Hrib. Foto: Profimedia. Članek je bil objavljen v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"