V Dolenjske Toplice sem se odpravila z občutkom otroške zvedavosti. Kakšni ljudje se bodo udeležili našega vikenda? Koliko se bodo pripravljeni odpreti, slediti procesu in sprejemati? Bodo začutili in sprejeli glavno sporočilo dogajanja, ki se je tokrat, vsaj kar se mene tiče, glasilo nekako takole: ''Sprejmi sebe, trenutek in vse, kar ta prinaša. Popolnoma.'' Vse drugo ustvarja pričakovanja, pričakovanja ustvarjajo pritisk, pritisk ustvarja stres, stres ustvarja slabo počutje in težave …
Tako se vrtimo v začaranem krogu, v katerega lahko ostanemo vpeti vse življenje, če se ne odločimo drugače in pokukamo na bolj sončno stran življenja, ki običajno ni tako daleč, kot se nam včasih zdi. Takoj za sprejemanjem se odpira novo, kreacija življenja nikoli ni dovršena …
Detox, ki je resnično celosten
Ves podaljšan vikend se mi je spet potrjevala resnica, da je treba za resnične spremembe k procesu pristopiti celostno. To pomeni se zazreti vase skozi vse aspekte – čustva, telo, misli, našo duhovno naravo. Še enkrat se mi je razkrilo in potrdilo, da ena plat življenja vpliva na drugo. V praksi tako na primer nezadovoljstvo, izgorelost, preobremenjenost, stres, ki ga doživljamo v službi, vplivajo na naše življenje – na zdravje, dobro počutje in kakovost življenja, tudi ko smo zunaj zidov naše pisarne. Še celo, ko se željni oddiha in sprostitve odpravimo na počitnice ali na detox vikend, s sabo v svojem nahrbtniku, v svojem energetskem polju, prinesemo vse svoje življenje – svoje sodelavce, odnose, družino, situacije, frustracije, probleme in tudi tiste prijetne stvari – svoja mala zadovoljstva, potenciale, pozitivno energijo, stvari, ki nas izpolnjujejo in zadovoljujejo.
Vse je tam oziroma tukaj z nami. Težava pa nastane, ko je v našem nahrbtniku veliko več neprijetnih kot prijetnih stvari. Prenasičeni s problemi, nezadovoljstvom, stresom, strupi in škodljivimi snovmi iz naše vsakodnevne prehrane tonemo še globlje v začarani krog nezadovoljstva. Tiho, tleče nezadovoljstvo v nas vodi do še več nezadovoljstva – naš duševni in telesni imunski sistem se počasi seseda pod težo bremena, ki ga nosimo. Razen če se – še enkrat in vedno znova, zavestno ne odločimo drugače!
Kot sem že tolikokrat napisala in še velikokrat bom: razlika med zavednim in nezavednim človekom je, da se prvi zaveda, se odloča za IZBIRO. Ravno zavedanje izbire je tisto, kar nas je, tokratne udeležence vikenda, pripeljalo skupaj. Želja po spremembi na bolje in prevzemanje odgovornosti za svoje zdravje, dobro počutje in kakovost življenja.
Vikend je bil priložnost za spoznavanje naših omejitev, za podiranje in prestopanje naših namišljenih meja, ki ustvarjajo kletko našega vsakdana in v malem prostoru naše osebnosti, ki jo živimo, ustvarjajo dolgočasno rutino, ki je daleč od tega, kar življenje v resnici je – spekter različnih možnosti in priložnosti.
Če me je sram zares plesati, se predati svoji energiji in gibanju, če raje samo zadržano stopicam na mestu in se nikakor ne želim izpostaviti ter raje ostajam v sivem povprečju in tako stiskam in dušim svojo resnično življenjsko energijo ter sebe samo, je tako z mano tudi v življenju. Živim povprečno življenje – vsakdan na minimumu. Življenje na minimumu ni nekaj, s čimer bi bili lahko v resnici zadovoljni! Življenje na minimumu je pač – življenje na minimumu. Je ples, ki ni resničen ples, je samo stopicanje na mestu. Zato vedno znova spodbujava in motivirava k plesu, pravzaprav spodbujava in motivirava sebe in vas – k življenju. Polnem življenju.
Ja, detox je bil res celosten. Skupaj smo plesali, se stresali, poskakovali, dihali, se igrali s čustvi, pa spet plesali, uživali v esencah eteričnih olj in čarobnem dotiku masaže, razvajali smo se v savni, se sproščali v mehkobi vode in v nežnem dotiku esencialnega sproščanja – tehniki, ki nas popelje do neverjetno globokih ravni sprostitve, do stanja, v katerem telo dobi priložnost, da se tako globoko in polno sprosti, da aktivira svoje lastne samozdravilne sposobnosti. Tukaj je bil še zvok, naš lastni in zvok prvinskih inštrumentov. Vse skupaj nas je, vsakega po svoje, z intenziteto in globino, do katere smo bili pripravljeni vstopiti v proces prepuščanja in sprejemanja, vodilo k transformaciji, odpiranju, razstrupljanju, celjenju in zdravljenju – k osvobajanju. Osvobajanju od fizičnih, energetskih, miselnih in čustvenih toksinov. Skupaj smo, vsak zase in vsak v sebi, ustvarjali prostor za novo, lepše, boljše, bolj prijetno, bolj zdravo, pozitivnejše …
Vstopiti v proces detoxa pomeni izstopiti iz cone udobja – iz znanega in predvidljivega.
Pomeni biti pogumen in sprejeti tudi tiste začasne, morda neprijetne simptome razstrupljanja in osvobajanja od vsakodnevnih malih odvisnosti. Telo, ki je vsak dan navajeno na tri skodelice kave, se bo na začetku seveda malce uprlo in zahtevalo običajni odmerek omamnega kofeina. Vendar takšne neprijetnosti pridejo in gredo. Ko tisti malo manj prijeten del procesa mine, pa smo nagrajeni z boljšim počutjem in več energije.
In ko so tako tekli naši skupni dnevi, so se nekje na poti, kar tako spontano, med nami razvile pristne človeške vezi. Prijateljstvo, iskrenost, odprtost in zaupanje. Pogovori za našo mizo ob naših pisanih, tekočih in svežih obrokih so postajali vse bolj 'običajno človeški', topli. Naše maske so odpadale in vsi smo postajali bolj resnični in preprosto – mi.
Tudi tokrat se mi je potrdilo dejstvo, da so zdrava hrana ter tehnike in načini za osvobajanje in sproščanje čudoviti spodbujevalci zdravilnih procesov, a resnično razstrupljanje, osvobajanje in razbremenitev se zgodi, ko človek dobi dovolj priložnosti, dovolj časa in prostora, da lahko izkusi vzdušje sprejemanja in odprtosti. Ko dobi priložnost, da odvrže svoje obveznosti, maske in vloge – in preprosto JE.
Na koncu bo, kot kaže, obveljala kar tista malo posladkana resnica: ljubezen je zdravilo za vse! Tudi tokrat je bilo tako. Razstrupljala, osvobajala in celila je pravzaprav ljubezen. Tista iz celic sadja in zelenjave, ki smo ju v različnih oblikah v teh dneh užili v obilju. Pa tista, ki pride iz naših src, ko postanemo sprejemajoči in sočutni – do sebe in do drugih. Tu je še ena prisotnost ljubezni, ki se zgodi v takih okoliščinah – neotipljivo energetsko polje, vseobsegajoča radostna, topla, mehka energija, ki jo je tako slikovito, iskreno in doživeto opisala ena od udeleženk: ''Danes sem med plesom prvič začutila, da obstaja nekaj več, neka energija, nekaj neoprijemljivega, nekaj neskončnega, nekaj, kar mi je dalo radosten občutek, da bi lahko kar plesala in plesala, poskakovala in poskakovala …''
Ja, to je tisto, kar vsi iščemo, nekaj več od rutine našega vsakdana. Tisti globlji občutek za življenje, neskončen vir ustvarjalne energije, napredka, pozitivnosti, otroške radosti, iskrenosti, nedolžnosti in ljubezni. To naju pelje in vodi naprej – k iskanju in ustvarjanju še več tega. In je najverjetneje bo to tudi vas vedno znova vabilo in nagovarjalo, da se nam pridružite.
Dijana Tara Sever
Foto: Aleš Pavletič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
