Morje, peščena plaža, lepotice v kopalkah … vse je kot v pravljici, nato pa ? drindrinnnnn! ! ! ! Budilka! Ura je šest, dobrodošli v kruti stvarnosti. Kolo, moja prva jutranja misel, in to že tretji mesec zapored. Saj se bom še poročil z njim! 12 ur vadbe na teden ? pa saj to ni humano! Ko bi se vsaj kaj premaknilo. Le kaj delam narobe? Tako nekako se prebujajo naši izzivalci. Čas pa beži in konec akcije se nezadržno bliža. Samo trenutek neodločnosti, kakšen sladek grižljaj in se vse skupaj ustavi. Tudi če poskušaš zamujeno nadoknaditi, preprosto ne gre. Preobremeniš telo, s tem imunski sistem, posledično seveda zboliš in novih 14 dni je izgubljenih. No, 'fantastični' štirje (nekateri bolj, drugi manj – bomo videli na koncu) so se že od začetka dela lotili resno in pred vami so njihove zgodbe.
Vladimir Berk
Že od nekdaj sem živel za šport, treniral sem orodno telovadbo, navduševal pa sem se tudi nad športi z žogo. Treniral sem rokomet, vsa gimnazijska leta sem bil član šolske reprezentance v nogometu. Vsestranska športna dejavnost je prinesla tudi naslov državnega prvaka v partizanskem mnogoboju za mladince, v katerem sem v desetih disciplinah premagal vse. Še posebej v teku na tisoč metrov, saj sem tekel 2:46.
Ker smo bili od jutra do večera na šoli, je začetek študija stomatologije zame pomenil konec športnih dejavnosti. Po predavanjih so sledile vaje in delo z ljudmi, kar je od mene zahtevalo mirne in spočite roke, vsaj tako sem tedaj mislil. Odkar pa sodelujem v akciji, ugotavljam ravno nasprotno: čeprav je trening zelo naporen, pri delu nimam težav. Verjetno svoje prinesejo tudi izkušnje.
Dan običajno začnem ob petih zjutraj, ko se najprej napijem vode, nato pa hajdi na kolo, ki sem ga nedavno že skoraj 'likvidiral'. Ja tole kolesarstvo je res zanimivo. Ob šestih sem tako moker, kot da bi kolesaril pod tušem. V veliko olajšanje so mi hlače, ki sem jih včasih težko zapel, zdaj pa že plešejo kljub po mojem mnenju preobilnemu nažiranju. Obrokov sem se navadil, tudi pogostost hranjenja mi ustreza. V službi mi največje težave povzroča uriniranje, saj zdaj pijem veliko več (največkrat vodo), zato je treba večkrat tudi na WC. Včasih si rečem, da vzamem še enega pacienta in grem nato na WC, vendar večkrat kar sredi dela odidem na cesarjevo pot.
Treningi so zame boljši, ljubši del programa. Ko se v mislih pripravljam na trening, že vnaprej načrtujem, koliko več bom poskušal dvigniti oziroma potisniti. Najraje bi bil v fitnesu kar vsak dan. Počutje po treningu je namreč krasno, v telo se naselita lahkotnost in moč. Energija, pridobljena v fitnesu, se nato odraža tudi v službi. Z večjo lahkoto preživim delovni čas, opažam pa, da utrujenosti pravzaprav ne poznam več, čeprav imam zelo naporen poklic.
Treningi v zadnjem času postajajo vse bolj naporni. Vsaka novost, ki je naše telo še ni okusilo, pobere zadnje atome moči. Verjetno nam pri premagovanju mišičnega mačka zelo pomaga poseben jedilnik, ki je na žalost že vseskozi enak. Najraje imam jutranje kosmiče z beljakovinskim praškom ter obrok s skuto, ki je edina stvar, ki me bežno spominja na obisk slaščičarne. Večje težave mi dela vnaprej pripravljena hrana iz plastičnih posodic, ki jo odnesem v službo. Ves čas jo poskušam osvežiti z dodatno tekočino, zadnje čase pa tudi z limono. Ko sem žejen, pijem priznane goste sokove. Šala. Pijem predvsem vodo in zeleni čaj. Zelo sem vesel, da sem bil izbran za akcijo ? meni in družini je sodelovanje prineslo veliko pozitivnih sprememb. Zdaj živimo bolj športno, večina pa je že začela uživati v prehrani z mojega jedilnika.
Vili Vončina
Še pred nekaj meseci so me v šali oštevali, da sem preveč dobre volje in živahen kot mehurčki v radenski, ko jo pretreseš. Zdaj zaradi vseh obveznosti, ki jih imam, ni več tako. Delam v štirih izmenah, delo je naporno in odgovorno. V 11 kilometrov oddaljeno službo se vozim s kolesom, hodim tudi na tečaj angleščine, padalstva in na jogo, ob vsem tem pa sem trikrat na teden tudi v fitnesu.
Moj dan je natrpan od jutra do jutra, in iskreno povedano ? sem precej utrujen. Se vam to zdi neupravičeno?
Pri izboru kandidatov so nas strašili s 15 kilogrami izgubljene teže, s trdimi in neizprosnimi treningi, spraševali so nas, ali smo pripravljeni na pripravo obrokov že ob šesti uri zjutraj, nihče pa ni omenil, da se od nas pričakujejo tudi pisateljske sposobnosti. In dana mi je naloga: napisati dnevnik izzivalca.
Ne morem si izmišljati stvari, ki se niso zgodile, samo zato, da bo bolj zanimivo, verjemite pa, da se je moje življenje zares spremenilo. Na bolje, da ne bo pomote! Res je drugačno kot prej, usmerjeno k dosegi zastavljenega cilja. Z izzivom sem postal namreč še bolj dosleden, tako pri prehrani kot pri treningu. Zadovoljstvo in srečo v življenju iščem v majhnih stvareh in kljub utrujenosti sem s seboj zadovoljen, seveda tudi ob pomoči in odobravanju ljudi, ki me obkrožajo.
Verjetno mi ne boste verjeli, da sem, odkar sem v akciji, od utrujenosti v službi naslonjen na stroj zaspal, izgubil ravnotežje in padel ter si zlomil golenico, ki se je nato čez noč čudežno zacelila. Že naslenji popoldan sem imel trening za nožne mišice in še do fitnes centra sem moral teči za ogrevanje. Ko sem si pripravljal obroke za tekoči dan, se mi je okoli štedilnika motala napol razgaljena soseda, ki si je prišla izposoditi skodelico sladkorja, zaradi česar sem imel na jedilniku zažgan oziroma zoglenel zrezek.
Jedi v predpisanem jedilniku so tako pestre, raznolike in opojnega okusa, da posode sploh ne pomivam več. Poliže jo kar prijateljev pes, za katerega trenutno skrbim. Tehtnica pa je zadnja japonska iznajdba, ki vse sama opravi, celo iz shrambe in hladilnika sama jemlje živila. Večerjo pripravim zase in za sanjsko žensko, za katero sem tako zagret, da kot zaljubljen prvošolček ne vem, kje imam lonec, pa čeprav ga držim v roki in se zmedeno vrtim po kuhinji.
Ko sem po 12 urah dela zapeljal kolo s službenega parkirišča, mi je počila guma, zato sem vso pot do doma prepešačil. A ni bilo hudo, saj so mi družbo delale vse ljubljanske potepuške mačke. To pa zato, ker mi je iz ust vel zadah po tunini. Med jadranjem na nebu sem imel bližnje srečanje tretje vrste, potem pa smo skupaj šli na pijačo. No, zdaj natančno veste, kako poteka dan v fitnes izzivu.
Iztok Apačnik
Sem študent drugega letnika fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. S fitnes izzivom se mi uresničuje ena velikih želja, saj sem resnično upal, da bom izbran, ko sem se prijavil. Odkar sem začel sodelovati v fitnes izzivu, se je moj življenjski slog precej spremenil, zlasti glede količine športnih aktivnosti in načina prehranjevanja. Že pred tem tekmovanjem sem se aktivno ukvarjal z različnimi športi. V zadnjem času sem največ časa posvečal teku (mali Ljubljanski maraton sem pretekel v času 1. 26), pri katerem sta disciplina in način prehranjevanja zelo pomembna.
Moj dan se začne ob sedmih, ko zaužijem prvi obrok, vsakega naslednjega pa čez približno dve ali tri ure. Na dan jih moram zaužiti od šest do sedem, zato je treba začeti zelo zgodaj. To mi na žalost ne odgovarja najbolj, saj zelo rad spim. Ker redno hodim na predavanja, mi ne uspe vseh obrokov zaužiti doma, zato si vnaprej pripravljeno hrano odnesem s seboj.
Pazim tudi, da glavnih obrokov ne zaužijem neposredno pred treningom. Če pa v tem času postanem lačen, si privoščim banano ali kak drug sadež. Fitnes izziv zame ne pomeni samo redno prehranjevanje po predpisanem jedilniku, ampak tudi trening, na katerega moraš biti 100-odstotno pripravljen.
Zame je pomembno, da pridem na trening predvsem spočit in z obilo motivacije, ki mi jo dajejo predvsem prijatelji in družina. Le tako se lahko v celoti posvetim vadbi. Pri vadbi je zelo pomemben tudi osebni trener, ki me strokovno nadzira. Po končanem treningu čim prej popijem beljakovinski napitek. Čez približno eno uro zaužijem obrok, ki je napisan na jedilniku. Ker pa si obroke pripravljam sam, mi to vzame veliko časa. Ampak dragi bralci in bralke, tudi če se vam ne da s tem ukvarjati, kar je pri meni zelo pogosto, ne obupajte … pomislite na končni rezultat. (Če vam obroke pripravlja vaša boljša polovica, vam to zavidam. )
Tik pred spanjem zaužijem še zadnji obrok, s tem pa je tudi konec dneva in na vrsti je zaslužen počitek, ki je zelo pomemben za regeneracijo telesa. Zadnje čase mi težave povzroča levo koleno, zaradi tega določenih vaj ne morem izvajati. Zmanjkuje pa mi tudi že spanca, želim si, da bi se lahko vsaj en dan dobro naspal.
Pričakujem, da bo po končani akciji moje telo oblikovano sorazmerno s telesno višino, da se bom naučil dobre tehnike treniranja ter da bom tudi po koncu akcije nadaljeval način življenja, ki mi ga v Izzivu narekujejo, saj opažam, da mi zelo ustreza.
Simon Krušec
Sem poročen, oče dveh otrok, po poklicu ekonomsko-komercialni tehnik, na delovnem mestu skrbim za marketing in prodajo, po srcu pa sem romantik in sanjač, ki želi sanje tudi uresničiti. Fitnes izziv mi pomeni osebni izziv, na katerega bom morda zelo ponosen.
Moj dan se začne že zelo zgodaj: kot pravijo, rana ura ? zlata ura. Vstanem ob šestih, temu sledi priprava športne torbe in zajtrka, ki si ga odnesem s seboj na fitnes. Moja jutranja naloga je prevoz hčerke Viktorije Iris v vrtec, nato pa se odpravim proti fitnesu. Ob sedmih, ko se center odpre, že zajaham svojo 'hondo' (kolo v fitnes centru) in se lotim 60-minutnega kolesarjenja. To je bila v začetku največja muka. Da mi čas na kolesu hitreje mineva, prelistam sveže novičke, ob tem pa pijem osvežilno pijačo moje mladosti ? vodo iz pipe, brez dodatkov. Po končanem mučenju se odpravim na najlepši del v fitnes centru – zaslužen tuš.
Temu sledi še kar okusen zajtrk (ovseni kosmiči z mlekom in beljakovinskim dodatkom). Ob približno deseti uri se iz fitnesa odpravim na prvi sestanek. Po navadi me že med sestankom telo opozarja na drugi obrok. Hitro skočim v trgovino in si privoščim 15 dag puranjih prsi, rezino rženega kruha in jabolko. Po obilni malici sledi krajši počitek, nato pa odidem spet v službo. Ko pridem domov, pojem kosilo, ki ga po mojem receptu (na teflonu pripravljen piščanec z zelenjavo ter dve žlici rjavega riža) pripravi žena.
Po priporočilu mojega trenerja je potreben tudi počitek. Po kosilu se zelo prileže, saj vem, da me zvečer čaka naporen trening z utežmi. Ob petih popoldne običajno spijem skutin napitek, nato pa odidem v Fit&Fun, kjer me že čakata osebni trener ter sotrpin Vlado. Na kratko se dogovorimo o poteku treninga. Ogrevanje začnem na kolesu, temu pa sledi raztezanje (tako naj bi namreč zmanjšali možnosti za poškodbe).
Zadnje čase mi ne glede na to povzročajo težave rame. Po končanem dvigovanju uteži se opravim še na 30-minutno kolesarjenje, kjer poskrbim za dodatno 'kurjenje' kalorij. Telo se takrat običajno že začne odzivati z utrujenostjo in bolečinami. Takoj zatem se spravim pod vročo prho in zaužijem proteinski napitek. Ko pridem domov, za mene poskrbi moja boljša polovica z lahko masažo.
Vem, da je pot do želenega cilja še dolga, vendar sem na spremembe in doseženi rezultat že zdaj zelo ponosen.
Franci Jaklič, foto: Aleš Pavletič
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
