Vsi rekreativni športniki so se v začetkih ukvarjanja s športom zelo verjetno znašli v prvi fazi, ko so se spraševali - kako naj začnem? Pri nekaterih je bila ta faza zelo kratka in so hitro zagrizli v redno vadbo, drugi pa se še vedno sprašujejo - zakaj sploh bi? Preberite si osebno zgodbo.
Anita je študentka pravne fakultete. V otroštvu je nekaj časa hodila na telovadbo, a je zaradi pomanjkanja časa in volje odnehala. V času študija je, ker je bilo obvezno, nekaj časa obiskovala fitnes, a le toliko kot je bilo potrebno. Ves čas je bila pridna dijakinja in študentka, svoje obveznosti je redno opravljala. Sedaj je v 4. letniku študija, opravlja prakso, se uči za izpite. V preostalem času se druži s prijatelji, sicer pa je zelo zaposlena in njen dan je poln že brez rekreacije. Tudi njene najboljše prijateljice nimajo redne rekreacije.
Vidimo, da pri Aniti rekreacija ni del njenega vsakdana, tudi brez nje se počuti čisto dobro. Nima želje, motivacije, ne interesa, da bi sploh začela. Hkrati ima dovolj drugih aktivnosti, v katerih uživa. Drugi ji morda občasno govorijo, da bi bilo dobro, da bi morala ... a je to ne prepriča. Nima niti takšne družbe ali prijateljic, ki bi jo potegnile v rekreacijo.
V tej fazi si Anita in drugi rekreativni športniki pogosto postavljajo vprašanja: Zakaj bi se sploh rekreiral? Kako naj se prvič spravim v rekreacijo, kako in kje pa sploh naj začnem ... sam, v skupini, fitnesu, s trenerjem? Kaj si bodo drugi mislili? Kaj če se poškodujem, kaj če bom utrujen, kaj če ne bom zmogel ...? Kaj pa če ne bom imel časa za ostale hobije, prijatelje, obveznosti?
Če poskušamo s strokovno psihološkega vidika opisati rekreativnega športnika v tej fazi, ugotovimo, da ima določene fizične in psihološke lastnosti:
- njegove fizične lastnosti so nizke ali nič posebnega,
- motivacije za rekreacijo ni,
- samozavest v športu pa je nizka.
Njegov vzorec vedenja je, da sploh ne začne z rekreacijo, morda o tem niti ne razmišlja, saj nima nobene želje po vadbi.
Zelo pomembno je, da razumemo zakaj ne – ljudje namreč počnemo tisto, v čemer uživamo, nam je prijetno in dobimo od tega določene koristi. Hkrati ne počnemo radi tistih stvari, v katerih ne uživamo, trpimo in vidimo samo slabosti. Ta rekreativni športnik torej v športu ne dobiva (ali pa jih ne vidi) nobenih koristi, zaradi nenavajenosti ali tudi slabših fizičnih sposobnosti pa šport dojema kot kazen. Če je na drugih področjih uspešen, zadovoljen, jih ima rad (služba, študij, družina, drugi hobiji) potem je še toliko bolj razumljivo, da se ne odloči za šport. Ker te situacije ne dojema kot problem, nima niti potrebe, da bi karkoli aktivno naredil v tej smeri (npr. se ne spodbuja, si ne organizira rekreacije kot del dneva).
Kako takemu rekreativnemu športniku pomagati?
Kam bi bile torej usmerjene rešitve?
Na začetku ga je treba zunanje motivirati, tako da ga privabimo, povabimo v rekreacijo – to vabilo mora biti dovolj vabljivo in prepričljivo, da bo zares začel (npr. dovolj vztrajne prijateljice, projekt kot je OI norma).
Pogosto pomaga tudi soočanje s problemom in odkrit pogovor o tem, zakaj je smiselno ukvarjanje s športom. Večkrat so zdravniki tisti, ki glede na slabše zdravstveno stanje priporočajo več vadbe in s tem sprožijo razmišljanje ter pogosto tudi zavestno odločitev za šport.
Kot smo videli, je osnova motivacije v tem, da imamo motiv, ki nas vleče ali potiska proti cilju.
Pomembno je, da ta rekreativni športnik najde vsaj kakšen motiv znotraj športa (npr. zdravje, boljše počutje, bolj fit telo, druženje s prijatelji). Predvsem pa, da zdrži začetno obdobje, ko bo verjetno v športu dobival samo 'kazni' (npr. napor, boleče mišice, utrujenost, posledično nižja samozavest in želja po obupovanju). Po tem obdobju bo potrebno vedno manj zunanje motivacije, saj bo končno začutil tudi ugodje v športu in začel razvijati notranjo motivacijo.
Dobro je, da ne pozabi na samonagrajevanje – npr. da se pohvali za vsako izvedeno vadbo.
Tudi okolica naj ga poskuša čim bolj podpirati, ne bo pa odveč, če se udeleži kakšnih skupinskih vodenih vadb, da osvoji pravilno tehniko teka, spozna nove prijatelje ... tako bo lažje premagoval napor kot če bi tekel sam.
Če se najdete v tej fazi, potem si zaslužite veliko pohvalo! Če ste se odločili za sodelovanje v projektu Moja olimpijska norma in zdaj celo berete ta članek, potem ste z eno nogo že v naslednji fazi! Bravo!
Ne obremenjujte se s postavljeno normo, naj bo vaš cilj predvsem to, da začnete počasi uživati v gibanju.
Postavite si psihološko olimpijsko normo: izpostaviti reden ritem vadbe in premagovati težave na tej poti.
Avtor: mag. Aleš Vičič in ekipa Podpora vrhunskim dosežkom
Testirajte se prek aplkacije Team Slovenia. Na svoj pametni telefon si jo naložite iz
- App Store ali
- Google Play.
Več o projektu pa si preberite na mojanorma.si.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
