Gibanje, usklajeno s prehrano ali obratno, je najbolj učinkovit način za kontrolo telesne teže. Gre za življenjski slog, ne za enkratno dejanje. In čeprav propagiramo gibanje, pa vsako gibanje oziroma načini njegovega izvajanja, ni primerno za kontrolo telesne teže.
Pridobljeno energijo je treba porabiti - gibaj se
Naj se sliši še tako enostavno, dejstvo je, da gre pri kontroli teže za razmerje med zaužito in porabljeno energijo. Več kot pojemo hrane, več gibanja potrebujemo. Seveda kontrola teže daleč presega problem razmerja pridobljenih in porabljenih kalorij, kar boste lahko prebrali v psiholoških vidikih hujšanja.
Ni vse zlato, kar se sveti
Čeprav propagiramo gibanje, pa vsako gibanje, kakor tudi načini njegovega izvajanja, ni primerno za kontrolo telesne teže. Ni le neprimerno, lahko je celo tvegano za naše zdravje in celo življenje.
Mednje spadajo:
- pospeševanje znojenja in
- izčrpanje mišičnega glikogena.
1. Pretirano znojenje
Pogosto vidimo tekače, ki so kljub suhemu in toplemu vremenu oblečeni v vetrovke, z brisačami okoli vratu ... da bi povečali znojenje in s tem izgubo telesno teže. Res je, da ko se po taki aktivnosti stehtamo, tehtnica v naše zadovoljstvo pokaže precej manj kilogramov.
Vendar ali je to res tisto pravo in koristno hujšanje? S hujšanjem imamo v mislih predvsem zmanjšanje deleža maščobnega tkiva. Izguba tekočine (dehidracija) pa to zanesljivo ni.
Kljub temu dehidracija zmanjša debelino kožne gube, kar daje občutek hujšanja. Razlog je v tem, da podkožne maščobne celice zadržujejo vodo, ki jim veča volumen, z dehidracijo pa se zmanjša njihov volumen. Ta mehanizem izkoriščajo bodibilderji, ki pred tekmovanjem močno dehidrirajo, da bi zmanjšali debelino podkožne tolšče in s tem izboljšali mišično definicijo. Morda je manj znano, da zaradi tega marsikaterega tekmovalca med izvajanjem figur zgrabijo tako močni in obsežni mišični krči, da ga morajo zato odnesti z odra.
Pretirano znojenje nosi še hujša tveganja
Tekočina za znojenje izhaja iz krvi. Delež tekočin v krvi se manjša, delež krvnih celic in drugih delcev pa ostaja enak. Zato dehidracija poveča gostoto krvi in s tem njen upor pri gibanju po žilah. To zmanjša dostavo kisika v mišice in poveča delo srca. Srce za povečano delo dobiva manj kisika, zato mu lahko začne zmanjkovati energije.
V nasprotju s skeletnimi mišicami srčna mišica ne obvlada anaerobnih energijskih procesov, ki bi zagotavljali energijo v zmanjšani prisotnosti kisika, predvsem pa povzročali zakisanost, ki bi opozorila na pomanjkanje energije. Tako srčna mišica dela do svojega bridkega konca – infarkta – praktično brez opozorila.
Z močno dehidracijo se možnost srčne kapi znatno poveča, še posebej pri osebah z oslabelim srcem.
Dehidracija omeji obseg in intenzivnost gibanja
Dehidracija ima še druge negativne posledice za gibanje, kot sta skrajšani čas do izčrpanosti in upočasnitev gibanja. To pomeni, da z intenzivnim znojenjem zmanjšamo trajanje aktivnosti in s tem porabljeno energijo. Z izgubo približno 2 litrov tekočine se moč aerobnih mehanizmov zmanjša za približno 20 %. Iz tega sledi, da je dehidracija nezaželena, kadar želimo z gibanjem porabiti čim več energije.
2. Izčrpanje mišičnega glikogena
Dolgotrajno gibanje brez ustrezne prehrane pripelje do izčrpanja mišičnega glikogena. Mišice brez glikogena postanejo bistveno bolj občutljive za poškodbe. Tudi intenzivno raztezanje takoj po taki aktivnosti (na primer maratonu) predstavlja tveganje za poškodbo.
Z izčrpanjem glikogena začnejo zaradi nedokončne razgradnje maščob v mišicah nastajati ketonska telesa, ki zakisajo telo in lahko predstavljajo tveganje za zdravje. Glede tega se mnenja strokovnjakov še razhajajo. Koncentracija ketonskih teles v krvi lahko med gibanjem doseže tretjino vrednosti, ki je usodna pri diabetičnih bolnikih.
Dr. Vojko Strojnik, prof. šp. vzg.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
