Tokrat smo se odločili, da ne bomo kot drugi novinarji z nadležnimi vprašanji o pričakovanih, željah in pritiskih vedno obremenjevali le športnikov. O navadah, odrekanjih, otroštvu, tremi, prehrani in drugih zanimivih stvareh o slovenski dobitnici zlate olimpijske medalje iz Londona in bronaste olimpijske medalje iz Aten Urški Žolnir smo se pogovarjali kar z olimpijsko 'mamo', gospo Majdo Žolnir.
Koliko čestitk ste v zadnjem desetletju dobili zaradi Urške? Zagotovo vsaj toliko kot hčerka. Se počutite del Urškine uspešne športne zgodbe?
Res sem del njene uspešne športne zgodbe. Verjemite, da bi bila zelo lepa zgodba, če bi jo dali na papir. V vsem tem času pa sem dobila ogromno čestitk. Ne bi mogla vseh šteti, tudi če bi želela. Zagotovo pa jih nisem dobila toliko kot Urška.
Urška velja za vrhunsko športnico, a tudi zelo prijazno in skromno dekle. Kako vam je uspelo vzgojiti tako krasno hčerko?
Naša družina je bila vedno skromna. Hčeri sta dobili tisto, kar je bilo nujno, kar sta potrebovali. Nikoli ni imela prestižnih stvari. Zagotovo pa je imela veliko ljubezni, tako moje kot tudi moževe. Zelo povezani sta tudi s sestro Suzano, ki je deset let starejša od Urške in ji je v otroštvu želela biti kar njena druga mama.
Vam Urška kdaj pokaže, da je tudi vam in možu hvaležna za vse uspehe in vso podporo?
Urška je zelo hvaležna in do naju pozorna. Če ji le čas dopušča, naju povabi na kosilo, pozorna je ob praznikih in ne skriva, da bi ji brez najine podpore težko uspelo. Velikokrat mi reče: "Kako te imam rada mami, hvala ti."
Kot mama zagotovo veste, kako pomembna je športna in zdrava prehrana? Je Urška izbirčna? Kaj ima najraje na jedilniku? Kaj ima zelo rada, a si zaradi športa in vzdrževanja teže ne sme prevečkrat privoščiti?
Res moram izbirati, kaj skuham, saj mora paziti na težo. Njena kategorija je 63 kilogramov in Urška vedno presega to mejo, saj je ena izmed višjih v svoji kategoriji, zato zelo težko ves čas ostaja pri 63 kilogramih. Pri Urški ja to misija nemogoče, saj njena teža vedno niha tudi do 69 kilogramov in je precej neprijetno.
Zelo ima rada dunajski zrezek z brusnično marmelado, palačinke, čokoladne tortice ...Vendar tega že nekaj časa ni na njenem jedilniku.
Kateri pa so vaši najljubši trenutki z Urško? Gresta kdaj skupaj po nakupih?
Vsak trenutek z Urško mi je zelo prijeten, samo da je doma. Naš dom je takrat poln energije, iz njenih oči pa prihajata iskrivost in toplina. Najini skupni nakupi so pa res doživetje, tako za mene kot zanjo. Ko prideva v butik, si me izposodi kar za model.
Kaj pa mala Urška? Ali se ji kdaj ni ljubilo na trening? Vam je bilo kdaj hudo, ker ni imela toliko prostega časa kot drugi otroci in sošolci?
Naša mala Urška je imela vedno veliko idej, vedno je kaj ušpičila. Na treninge je rada hodila, tu ni bilo težav. Velikokrat je bila bolna in je s povišano temperaturo šla na trening. Res se mi je smilila, ko je imela valeto in je takoj po kulturnem programu šla domov, ko so se drugi še veselili. Tudi čara maturantskega plesa ni okusila. Prav tisto noč se je s kombijem vozila na svetovni pokal v Sofijo.
Ste si kdaj želeli, da bi Urška izbrala kakšen bolj nežen, 'ženski' šport?
Nikoli nisem pomislila, da je judo grob šport in da ni najbolj primeren za ženske. Ko sem spremljala njene treninge – ko še niso bili na tako visoki ravni – so se mi zdeli prav zanimivi, kot tudi vse te različne tehnike. Včasih je bilo videti kot ples, ki se konča z atraktivnim metom.
Kdo ima večjo tremo pred velikim tekmovanjem? Vi ali Urška?
Mislim, da imam jaz večjo tremo kot Urška. Ona je vsega tega navajena. Ne rečem, da je čisto ravnodušna, saj to tudi ne bi bilo prav. Malo treme mora imeti.
Kdo pa jo je tolažil, ko je prišel kakšen neuspeh? Je bila mama glavna 'rama za jokanje'?
Ko doživi neuspeh, ne išče tolažbe. Zna prenesti poraz, saj ve, da so v življenju vzponi in padci. Ve, da se ogromno judoistk bori in želi uspeti, pri judu pa ti že manjša napaka lahko prepreči rezultat, za katerega si garal. Je pa zagotovo mamina rama pripravljena za jok in roki za topel objem. Urška ve, kam se lahko zateče, in ni pomembno, za kakšen jok.
Kako ponosni ste bili, ko je na zadnjih OI v Pekingu prav Urška nosila slovensko zastavo?
Joj, teh občutkov se pa sploh ne da opisati. Ko vidiš svojega otroka, kako nosi plapolajočo slovensko zastavo na največjem športnem dogodku na svetu, ti enostavno pridejo solze v oči in izreden ponos v telo.
Boste šli na Urškine olimpijske tekme v London?
V London na njeno željo z možem ne bova odpotovala. Bova kar doma spremljala celotno dogajanje in držala pesti za vse slovenske športnike.
Napisala: Tina Lucu v reviji Lisa v sodelovanju s P&G in akcijo "Hvala mama", foto: Lucija Polavder
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
