Že to, zakaj in v koga se zaljubimo, je velika skrivnost. Toda še bolj nejasno je, zakaj smo, če nas ljubljena oseba zapusti, tudi najbolj samozavestni moški popolnoma obupani. Da ne reč v agoniji.

To, da so znanstveniki nedavno odkrili, kaj je razlog za bolečino ob izgubi ljubezni in kakšni so mehanizmi tega žalovanja, verjetno ne bo povsem zacelilo vašega strtega srca, morda pa vam bo vsaj v tolažbo.

Nisi ti kriv, ” je rekla Julija.

Trenutno sem pač v takem obdobju, da mi ni do resne, dolgotrajne zveze.

In sledilo je še nekaj klišejskih izjav, kot je: Vem, da boš našel drugo, boljšo od mene. Pravzaprav se niti ne spominjam, kaj je rekla. Počutil sem se popolnoma otopelega, odsotnega. Kot bi stopil iz svojega telesa in vse opazoval le od daleč. V šoku. Kot takrat, ko sem bil star sedem let in smo s starši doživeli hudo prometno nesrečo.

Julija je povedala svoje, si oblekla plašč in brez poljuba za slovo zapustila kavarno. Bilo je ravno valentinovo in za vsako mizo je sedel zaljubljen parček, se držal za roke in jedel osladne tortice v obliki srčka. Trajalo je kar nekaj časa, da sem se malo zbral, poravnal račun in opotekaje se zapustil lokal. Potem sem še ure in ure kot blazen taval po mestnih ulicah in mrzlično premišljeval o tem, kaj se je zgodilo.

Julijo sem pred skoraj letom dni spoznal v gledališču. Imela je visoko povzdignjene ličnice, široko razprte sive oči z gostimi trepalnicami in dolge svetle lase. V svileni zeleni večerni obleki je delovala kot morska vila. Igrali so dramo Tennesseeja Williamsa Orfej se spušča, ampak nimam pojma, kaj se je dogajalo na odru. Vso predstavo nisem odmaknil pogleda z njenega skrivnostnega obraza.

Seks z dekletom, ki sem ga imel pred njo, je bil sproščujoča zabava, podobna spuščanju po vodnem toboganu. Ko sem seksal prevečkrat, sem počasi izgubil zanimanje zanjo. Toda z Julijo se to ni zgodilo. Po približno pol leta me je prešinilo, da sva nehala seksati in da sva se začela ljubiti. Ljubljenje je bilo do te izkušnje zame le plehek izraz, rezerviran za pobožne ženske in samozvane strokovnjake za odnose.

Po vsakem novem dnevu z Julijo sem bil bolj navezan nanjo. Še nikoli si nisem bil tako blizu z drugim človeškim bitjem. Julija je bila najpametnejša in najbolj fascinantna ženska, kar sem jih kdaj srečal. Ob njej sem se počutil inteligenten, domiseln, privlačen in samozavesten.

Če se danes ozrem v preteklost, mi je popolnoma jasno, da sem po najkrajši poti rinil v katastrofo.

Znanstveniki s področja evolucijske

psihologije, nevrologije in farmacije so se v zadnjem desetletju dokopali do osupljivih novih spoznanj o tako imenovanem fenomenu strtega srca. Čustvene vezi, ki povezujejo par, so izredno močne, toda bolečina zaradi konca zveze je še močnejše čustvo. Tisti, ki ga partner zapusti, namreč doživi hudo telesno in duševno travmo, ki v nekaterih primerih meji na duševno obolenje.

Neka ameriška raziskava, izvedena na 114 osebah, je na primer pokazala, da je bi­­­­­lo kar 40 odstotkov opazovanih oseb osem tednov po tem, ko jih je oboževana oseba zavrnila, klinično depresivnih. Od tega je bilo kar 12 odstotkov oseb zmerno do huje depresivnih.

Srčne bolečine zaradi izgubljene ljubez­­ni so med najbolj stresnimi občutki, kar jih lahko človek doživi. Gledano s psihološkega vidika, ta občutek presegajo le najbolj tragični dogodki, ki si jih lahko zamislimo, npr. izguba otroka.

Prekinitev dolgoletne partnerske zveze je lahko izredno travmatična, zlasti za moš­­­­ke, ki jih je partnerica prevarala ali od njih zahtevala ločitev ali pa je umrla. Znanst­ve­­niki so že pred časom odkrili, da je posledica tovrstnih doživetij povečano nastajanje stresnih hormonov, tj. pojav, ki lahko dejansko oslabi delovanje srca oz. škodi srčni mišici. Torej zdaj tudi zdravniki, in ne le navadni smrtniki, priznavajo t. i.sindrom strtega srca.

Toda tudi kadar nam srce ne ‘poči’, so posledice razočaranja v ljubezni lahko smrtonosne. Moški, ki so jih partnerice odslovile, od tri- do štirikrat pogosteje naredijo samo­­­­­mor kot ženske, ki jih je zapustil partner. Poleg tega pa žalost in obup, ki ju moški ra­­di zalivajo z alkoholom, potegneta za sabo tudi celo vrsto usodnih prometnih nes­reč, nerazsodnih pobegov v hribe brez opreme in drugih nezgodnih dogodkov, ki so posledica nerazsodnega vedenja. In pogosto tudi uspeli poskus samomora.

Zakaj tako zelo boli, kadar nam ljubljena neusmiljeno pomendra srce? Če vas zanima odgovor, si preberite, kaj pravzaprav izgubljate, ko vam reče: Med nama je konec.

O poželenju, privlačnosti in navezanosti

Čeprav se nam zdi, da nas, ko ljubimo, preplavlja le eno samo, zelo intenzivno čustvo, strokovnjaki prav dobro vedo, da našo potrebo po tem, da si moramo najti samico, v resnici sprožijo vsaj trije različni nagoni. In vsak izmed treh medsebojno neodvisnih nagonov se po svoje neusmiljeno poigrava z možganskimi tokovi in živčnimi prenašal­­ci (nevrotransmiterji) v naših možganih, tako da nas občutek ljubezni obvladuje, kot da smo le nemočen list v vetru.

Najprimitivnejši nagon, povezan z za­­ljub­­­ljenostjo, je poželenje, ki nas sili k spolnim odnosom z vsemi razpoložljivimi part­nericami. Poželenje je tako pri moških kot pri ženskah povezano z ravnijo hormona testosterona v telesu. Slikanje s funkcional­­no magnetno resonanco (MRI) je pokazalo, da sta s tem hormonom, zaradi katerega smo ‘potrebni’, močno povezana dva pre­­dela možganov, in sicer hipotalamus, ki je v možganski bazi, in njemu bližnja amigdala, v kateri procesiramo in pomnimo vse, kar je povezano z močnimi čustvi.

Drugega izmed teh nagonov, ki ni nujno močnejši od prvega, imenujemo privlačnost, kadar govorimo o ptičkih, mucah in drugih sesalcih, kadar govorimo o ljudeh, pa se pogosteje uporablja izraz romantična ljubezen. V nasprotju s poželenjem, ki nas sili, da podremo katerokoli žensko, nas občutek romantične zaljubljenosti primora, da vso svojo energijo intenzivno usmerimo k temu, da bi osvojili točno določeno izbrano samičko. Ali povedano v jeziku ljubezen­­­­skih romanov – gre za občutek, da smo srečali ‘edino pravo’ žensko zase in da moramo brezpogojno osvojiti njeno srce. Romantična ljubezen je z vidika evolucije skrajno eks­­klu­­­ziven nagon, ki nas prisili, da se povsem osredotočimo na ‘glavno nagrado’ in da ne tratimo časa in moči za morebitne ‘ženske za rezervo’.

S pomočjo metode ‘nevroimaging’ so preiskave moških in žensk, ki so bili noro zaljubljeni, pokazale znatno povečano dejavnost v predelu možganov, ki ga imenujemo ventralno tegmentalni predel (VTA). Gre za zelo primitiven predel človeških možganov, ki se je pojavil že v zgodnji fazi človeške evolucije. Celice ventralno teg­­mentalnega predela možganov tvorijo in distribuirajo živčni prenašalec dopamin, ki ima ključno vlogo pri motiviranosti in občutku, da smo za svoja prizadevanja primerno nagrajeni. Dopamin nas prisili, da si poiščemo hrano, vodo, užitek v spolnosti in nekoga, ki ga ljubimo. Ko nam to uspe, smo za svoj trud primerno nagrajeni. Če je naša ljubezen uslišana, dopamin v naših možganih oblikuje prvinsko sporočilo: Kako čudovit občutek. Preživel bom in pomagal ohra­n­jevati vrsto.

Tretji tip nagona imenujemo navezanost. Ta nagon je bistven za sodelovanje staršev pri vzgoji otrok, pa čeprav nekateri menijo, da ni tako silovit kot druga dva. Navezanost je v pravljicah opisana z: In živela sta srečno do konca svoji dni. V resničnem živ­ljenju se navezanost med partnerjema, takrat ko otroci zapustijo domače gnezdo, pogosto razrahlja in postane ohlapna.

Navezanost ni čustvo, ki bi se pojavilo kar naenkrat, ampak se razvije postopoma skozi proces, za katerega se zdi, da nanj vplivata predvsem dva hormona, ki ju naše telo tvori, kadar smo s partnerjem intimni: oksitocin, ki krepi občutek zaupanja, in pep­­tid vazopresin, ki blaži občutek napetosti.

Nevrologi so v neki raziskavi poskušali dognati, kaj natančno se zgodi, kadar je občutek navezanosti grobo prekinjen. Pomagali so si z eksperimentom na prerijskih voluharji, ker so ti zelo socialna vrsta glodavcev, ki je znana po tem, da so monogam­­­­ni. V poskusu so nekatere samce odtujili od njihovih samičk, da bi ugotovili, kakšne so posledice nenadne odstranitve partnerice iz njihovega življenja. Rezultati raziskave so pokazali, da se pri samčkih, ki so ostali s svojimi samicami, niso pokazali nobeni znaki depresije, so pa bili samčki, ki so jih odtujili od njihovih voluharskih ženičk, v presneto slabi koži. Ko so prejeli zdravilo, ki blokira učinek za zdravje škodljivega stresnega hormona, so se znova začeli normalno vesti. Tudi samčki, ki so lahko obdržali svoje samičke, so prejeli enako zdravilo, vendar pa to nanje sploh ni učinkovalo. Nevrologi so na podlagi rezultatov raziskave postavili hipotezo, da so učinki ločitve od partnerice dvojni: po eni strani začnejo samci v telesu tvoriti manj protistresnih snovi, kot je oksitocin, hkrati pa se jim poveča raven stresnih hormonov. Rezultat je strto srce in v nekaterih primerih celo čisto prava depresija.

Tovrstna nova odkritja o zavrnjenih zaljubljencih se sicer slišijo zelo fascinantno, toda znanstveniki pravijo, da šele začenjajo razumevati zapletene recipročne poveza­­­­ve med našimi geni, kemikalijami v možganih in živčnimi povezavami, ki so vključene v ta proces. Ljubezen je namreč podobna vrhunskemu divjačinskemu golažu, obogatenemu z zapleteno, skrivnostno mešanico začimb in zelišč, ki jih pozna samo kuhar. Sestavlja jo na tisoče pomembnih podrobnosti, ki so skrivnost delovanja naših možganov, in znanost za zdaj še ni razkrinkala, kakšen je popoln recept za ljubezen.

Pogosto premišljujem, da mogoče ne bi bil tako zelo prizadet, če bi me Julija pustila bodisi veliko prej bodisi veliko pozneje. Toda to ne spremeni dejstva, da sem bil zaradi nje čustveno čisto na psu.

V dnevih, tednih in mesecih,

ki so sledili polomiji na valentinovo, sem bil tako zelo nesrečen, da sem skoraj občutil fizično bolečino, kadar nisem bil ravno skrajno potrt in malodušen, pa so me mučili napadi tesnobe. Skratka, odlična kombinacija, zaradi katere nisem mogel ne spati ne jesti. Te občutke so še dodatno krepile vsiljive misli in podobe, ki so me preganjale tako podnevi kot ponoči.

Včasih sem si Julijo zamišljal v objemu drugega, kar me je spravljalo v bes in mi vsiljevalo misel, da bi se ji moral maščevati. Po drugi strani pa sem se pogosto zalotil, da premišljujem o tem, kakšna je bila videti takrat, ko je bila najbolj prijazna, najbolj prisrčna, najbolj ranljiva . . In ta silna želja po tem, da bi jo lahko vsaj še enkrat potolažil in osrečil, je bila zame še veliko bolj mučna od fantazije, da bi izdajalko zadavil.

Napisal sem celo seznam njenih dobrih lastnosti in zraven vsake izmed njih tudi katero izmed slabih. Vse samo zato, da bi uničil idealizirano podobo Julije, ki sem jo gojil v mislih. Toda zaradi svojih napak se mi je zdela le še bolj človeška in prisrčna.

Obsesiven obup je neskončno kreativno stanje, ki te prisili, da v mislih kot za šalo recitiraš kopico poraznih stavkov, ki so pra­­vi strup za tvojo samopodobo. Kot bi bil zaprt v ječi, ki bi imela v steno vgrajen zvočnik, ki bi s tvojim glasom nenehno ponav­ljal vse tvoje napake in pomanjkljivosti. In tega glasu ni mogoče utišati.

Hkrati pa me je kot pijanca jutranji kozarček sadjevca omamilo vse, kar me je le bežno spominjalo na Julijo. Moj šal, ki je dišal po njenem parfumu, lokal, kamor sva skupaj zahajala, najina pesem na radiu, avto, ki je bil enak kot njen. Še v snu me je preganjala, saj se mi je nenehno sanjalo, da me ni nikoli zapustila. To so bile sanje, ki so se spremenile v nočno moro v trenutku, ko sem se prebudil.

Po dveh mesecih tega mučnega stanja sem Julijo poskušal nadomestiti z drugo žensko. Bila je nadvse prijazna in tudi zelo čedna, toda ni mi bil všeč njen parfum. Nisem prenesel, da me objema. Preprosto ji nisem mogel odpustiti, da ni Julija, zato sem zvezo kmalu razdrl.

Julija me je, ko sva bila še skupaj, nes­končno privlačila, ko me je zapustila, pa je telesno poželenje po njej skoraj minilo. Želel sem si le, da bi bila prisot­na, da bi nehalo tako zelo boleti.

Evolucijska teorija o tem, zakaj so

po principu naravne selekcije preživeli prav tisti posamezniki, ki so bili sposobni ljubiti in občutiti zadoščenje, ki ga prinese ljubezen, je nadvse logična. Toda zakaj vendar smo ljudje od pradavnine ohranili tudi boleč občutek izgube, kadar naša ljubezen ni uslišana?

Z evolucijo se je v naše možgane naselil mehanizem občutka nagrajenosti, ki preplavi naše možgane vsakič, ko se srečno zaljubimo. Hkrati pa so v naših možganih zapisani tudi miselni vzorci, ki nam vsiljujejo občutek pekoče srčne bolečine, kadar nas ljubljena oseba zavrne.

Če vse skupaj ocenimo laično in intuitivno, se sliši povsem nesmiselno. Ali ne bi bilo bolje, da bi od prednikov podedovali gene, ki bi nam ob izgubi narekovali strumno, po­­­končno herojsko držo, saj lahko zlomljeno srce spremeni ljudi v prave duševne invalide. Vsakdo, ki je kdaj žaloval za izgub­ljeno ljubeznijo (in kdo ni? ), se sprašuje, čemu koristi tolikšna bolečina?

Psihologi se prav dobro zavedajo, da smo ljudje prepričani, da se je mogoče privaditi le na dobro počutje in da so vsi dogodki, ki nam povzročajo bolečino, slabi in patološki. Toda obstaja cela vrsta stanj, npr. bolečina, povišana temperatura, slabost in driska, ki so sicer zelo neprijetna, a se je nanje sorazmerno lahko navaditi in se jim prilagoditi.

Protest in predaja

Gledano s stališča psihiatrične znanosti, zavrnitev romantičnih čustev sproži pri ljudeh in številnih drugih sesalcih dvofaz­ni odziv. V prvi fazi, v stanju protesta, so naši možgani preplavljeni s povišano količino dopamina, norepinefrina in podobnih spojin, ki povzročajo razburjenost. Zato smo še bolj obsedeni, polni energije in brezupno zaljubljeni kot prej. Ta frustracija, združena s privlačnostjo, nam da ekstremno moti­­vacijo, da bi znova pridobili osebo, v katero smo zaljubljeni. V bistvu je povsem logično, da ne obupamo kar tako, če je nekdo za nas tako zelo pomemben.

S pomočjo magnetne resonance (MRI) je znanstvenikom uspelo razvozlati, kaj se skriva za odločnimi nevrološkimi vzorci, ki nas ženejo, da si to tako zelo prizadevamo. Zgodnji posnetki dogajanja v možganih pri prostovoljcih, ki so bili resnično noro za­­ljub­ljeni, so pokazali, da občutek ljubezni aktivira možgane zelo podobno kot kokain. Prvi raziskavi na tem področju je sledila druga, ki je pri nesrečno zaljubljenih, ki so jih partnerji pred kratkim zapustili, pokazala aktivnosti v istih osnovnih predelih možganov, ki so odgovorni tudi za občutek odvisnosti. Z eno majceno razliko – možgani so bili aktivni v tistem predelu, ki ga pri odvisnikih od iger na srečo vzburjajo skomine po zmagi in velikem dobičku.

Ali po domače povedano – kdor je nesrečno zaljubljen, je enako obupan kot odvisnik od heroina, ki potrebuje svoj dnevni odmerek. Nevroni v možganih so (vsaj začasno) navajeni, da za nagrado dobijo odmerek lju­­bezenskih kemikalij, in postanejo aktivnejši, če jih ne prejmejo pravočasno. Ta proces izzveni, če možgani ne dobijo želenega ‘odmerka ljubezni’, in občutek obupanosti, ki spremlja drugo fazo sindroma strtega srca, počasi izgine.

Ko opustimo upanje, pogosto postanemo izrazito pesimistični in se obtožujemo, češ da smo zakrivili vrsto napak, ki so pokopale razmerje. Čeprav so taki občutki izredno neprijetni, evolucijski biologi domnevajo, da je takšna prisila, da se zazremo sami vase, nujno potrebna, če se želimo iz izgube kaj naučiti. Pravzaprav bi bilo celo nezdravo, če bi se počutili nadvse optimistično, ko nas je punca pravkar zapustila. Bolečina in obsesivne misli, ki spremljajo izgubo ljubezni, nas namreč prisilijo, da še preden se na vrat na nos poženemo v novo zvezo, premislimo o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, in presodimo, kako smo ravnali in kje smo naredili napako.

Drugo fazo procesa žalovanja zaradi prekinjenega razmerja zaznamuje tudi jok. Čustveno pogojen jok je povezan s predelom možganov, ki je odgovoren za čustvene reakcije in ki ga imenujemo limbični sistem. Nihče ne ve, čemu pravzaprav služi jok in ali ima morda terapevtski učinek. Toda kar 90 odstotkov odraslih Nizozemcev, ki so sodelovali v neki ameriški raziskavi na to temo, je izjavilo, da jim jok nekoliko olajša gorje, kadar so žalostni. Solze so lahko tudi zunanji znak, da potrebujete pomoč, saj sporočajo vašim prijateljem, da potrebujete socialno podporo. Raziskave so pokazale, da jok pri ljudeh, ki nas imajo radi, povzroči občutke empatije, zaradi česar se zganejo in pomagajo tistemu, ki trpi.

Najosupljivejši simptom sindroma strtega srca je prav gotovo dramatična izguba teže, ki je celo pogostejša pri moških kot pri ženskah. Najbolj prepričljiva teorija o tem pravi, da so se naši predniki, kadar jim je žalovanje vzelo energijo, potuhnili in da so bili sposobni preživeti z manj hrane. Lov je bil namreč nadvse resna zadeva, ki je za­­h­tevala popolno koncentracijo. Tisti, ki je zaradi strtega srca za nameček izgubil še tek, je morda preživel ravno zaradi tega. Morda je malo shujšal, ga pa zato vsaj ni do smrti pobil kak jezen medved, ker je na pre­­ži premišljeval o svojem biv­­šem dekletu.

Tudi v modernih časih ima izguba teže vrsto prednosti, še posebej za tiste, ki se tako kot jaz borijo z odvečnimi kilogrami. Ni boljše diete, kot je izguba teka zaradi izgubljenega dekleta.

Kajti tako kot vas ljubezen krona,

vas mora tudi križati, ” je nekoč zapisal zna­­meniti libanonski pesnik Kahlil Gibran, prevajan in bran tudi v Sloveniji. Toda mojemu razpoloženju po prekinitvi zveze z Ju­­lijo je bolj ustrezal verz s stranišča v nočnem klubu: Izkopala si mi oči, jaz pa sem se vrnil k tebi in te prosil, da mi odrežeš še jezik.

Hrepenenju po Juliji se namreč nikakor nisem mogel upreti, pa čeprav me je to stalo skoraj ves moj ponos. Včasih sem jo poklical sredi noči in upal, da bo moje pijano nakladanje razumela, kot da hočem . . No, v bistvu sploh nisem vedel, kaj hočem. Na prvih nekaj klicev je odgovorila skoraj prijazno in mi spet zatrdila, da nisem jaz kriv, da sva nehala, in da sva se pač srečala ob napačnem času.

Seveda pa so se stvari nezadržno gibale s slabega na obupno sramotno. Nekoč sem jo na videz mirno vprašal, ali mi da še eno priložnost, in ko je rekla, da ne, sem jo moledoval in jokal, naj se me vendar usmili.

Ko sem postopek nekajkrat ponovil, je nehala odgovarjati na moje klice.

Zato sem začel ponoči postavati pred njeno hišo in opazovati, ali je morda v bližini parkiran kak nov avto, ki ne pripada niti njej niti sosedom. V zadnjem stadiju tega obdobja zalezovanja sem nekoč skorajda pozvonil na njena vrata. Toda nekaj me je ustavilo, še sam nisem prepričan, kaj. Morda sem v blazni agoniji za trenutek trezno dojel, da lahko moški izgubi še kaj več od ljubljene osebe.

Julijo sem nazadnje videl v toplicah, kjer sva se nekoč tudi midva ves vikend razvaja­­la in uživala. Ravno sem se vračal z masaže, ko sem jo srečal med garderobnimi omaricami. Iz kabine je stopila skupaj s tipom, ki so ga bile same mišice in dominant­­na štiri­­oglata brada. Pravi opičnjak. Grozno mi je bil zoprn, ona pa še bolj.

Pravijo, da je nasprotje ljubezni ravnodušnost, in ne sovraštvo. Za trenutek sva se z očmi zazrla drug v drugega. Jaz sem jo pogledal s čudno mešanico sovraštva in občudovanja, njen pogled pa je bil povsem ravnodušen. To me je strašno zadelo in zaželel sem si, da bi nekega dne tudi jaz lahko tako čutil do nje.

Sodobna znanost ne more

ponuditi nič revolucionarno novega za zdravljenje strtega srca, če odštejemo antidepresive, ki pri nekaterih bolnikih dokazano lajšajo simptome hudih srčnih ran. Vse že stoletja pozna ljudska modrost. Sodobne laboratorijske raziskave pomagajo zgolj bolje razumeti, katera domača zdravila resnično delujejo – in zakaj delujejo.

Kot primer si oglejmo taktiko, ki je znana že tisočletja in jo sodobni priročniki za samopomoč imenujejo pravilo Nič stikov. Zadeva je povsem preprosta: izogibajte se kakršnegakoli opravka z nekdanjo ljubez­nijo. Nasvet se številnim razočaranim ljubimcem zdi smiseln, vsaj razumsko gledano. Toda kadar prevladajo čustva, nas silijo, da delamo ravno nasprotno. Koga naj torej poslušamo, srce ali možgane?

Znanstveniki niti najmanj ne dvomijo – možgane. (Ste od znanstvenika pričakovali drugačen odgovor? ) Strokovnjaki pojasnjujejo, da je treba s strtim srcem ravnati tako kot z vsako drugo odvisnostjo. Nobenih stikov, telefonskih klicev, pisem, obiskovanja njene spletne strani ali fitnesa, kjer običajno telovadi.

Uprite se tudi skušnjavi, če vam bivša po­­nudi, da bi ostala prijatelja. Če vam oseba, ki vas je dala na čevelj, ponuja prijateljst­­vo, ji odvrnite: Ja, v redu. Čez tri leta. Najprej potrebujete čas in prostor, da jo prebolite.

Ne glede na to, ali boste za okrevanje potrebovali tri leta ali tri tedne, poleg ženske iz svojega življenja začasno izženite tudi vse stvari, ki vas spominjajo nanjo. Odstranite vse čestitke, darila, njene predmete, izbriši­­­­te SMS-sporočila in elektronsko pošto, skratka vse, kar vas spominja na to, da je bila del vašega življenja. Sicer se boste po­­­čutili približno tako kot zdravljeni alkoholik, ki ima polne police (polnih) stek­­­lenic.

Ko smo že pri steklenicah, utapljanje izgubljene ljubezni v alkoholu je eno prvih sredstev, ki pride na pamet moškemu. Teža­­­va je le v tem, da ni učinkovito. Tako rekoč vsak, ki je po nasvetih Iztoka Mlakarja (ali katerega drugega poeta) ljubezensko štorijo končeval z glažem vina, bo moral priznati, da je pijača stvari le poslabšala. Alkohol je depresivno mamilo. Če ste torej žalostni že, ko začnete piti, boste samo še globlje tonili v melanholično razpoloženje.

Neka lanska raziskava je pokazala, da že razmeroma majhne količine alkohola spodbujajo vzkipljivost, nasilnost in družbeno nesprejemljive oblike vedenja, saj onesposobijo tiste možganske centre, ki sicer nadzorujejo našo spodobnost. Še več, alkohol prav posebej učinkovito odplakne dobre namene tam, kjer si nasproti stojita zavest, da se je treba obvladati, in impulzivna želja po dejanju.

Spomnite se pravila Nič stikov. Kadar ste s strtim srcem trezni, razmišljate racionalno: Tako si jo želim poklicati, ampak vem, da se bom potem počutil še bolj bedno. Dve pivi pozneje pa: Kje imam telefon?

Dosti učinkovitejša žavba za strto srce je telovadba. Kot že vemo, ljubezenska zavrni­­­tev preplavi možgane s stresnimi hormoni, npr. norepinefrinom, ki sicer pripravlja telo za boj ali beg. Najbrž se tudi zniža raven serotonina, kar po eni strani spodbuja depresivnost, po drugi strani pa v možgane vabi različne obsesivne misli. Vadba pa deluje ravno nasprotno, saj zmanjšuje stres (najverjetneje tako, da dviga raven serotonina) in hkrati spodbuja izločanje endorfinov, hormonov dobrega počutja.

Če vadite skupaj z dobrimi prijatelji, bo to najbrž povečalo količine možganskih hormonov, ki jih je zbila brezsrčna zavrnitev. Med njimi sta oksitocin in vazopresin, ki utrjujeta občutek socialne povezanosti in zadovoljstva ob stikih z drugimi ljudmi. Tako se z novimi poznanstvi in odnosi počasi, vendar zanesljivo zapolnjuje praznina, ki jo je v vaši duši pustil odhod ljubljene osebe.

Veliko moških misli, da jim bo še najbolj pomagal spolni odnos z novo partnerico. Ali zares pomaga, je v znanstvenih krogih precej sporno vprašanje, vendar pa se znanstveniki kar strinjajo, da je za moškega najboljše zdravilo za strto srce nova ljubezenska zveza. Če pa to ni mogoče, bo za prvo silo zadoščal tudi nov seks.

Nekateri strokovnjaki pa dvomijo o tem, da bi bil seks lahko koristen, zlasti v fazi protesta, ko čutimo še zelo močno navezanost na osebo, ki nas je grobo zavrnila. Če ste še vedno noro zaljubljeni, se vam nobena druga ne bo zdela dovolj privlačna.

Ne želim ustvarjati lažnega občutka, da je okrevanje strtega srca predvidljivo kot šahovska otvoritev. Večina žrtev lahko iz lastnih izkušenj pove, da tudi če se držite vseh priporočljivih metod, morda tedne in mesece ne boste opazili izboljšanja. Nato se vam bo nekega dne zgodilo, da boste ujeti v preobilico dela in rutino vsakdanjega življenja eno minuto zdržali brez razmiš­ljanja o nekdanji ljubezni. Tisti trenutek, ko se boste tega zavedli, se bodo vaše srčne muke ponovile, in to v še hujši obliki. Toda treba je pustiti času čas.

Preteklo bo še precej vode v Savi, Soči in Dravi, ko boste ugotovili, da so vas duhovi preteklosti pustili pri miru celo uro. Nič več ne hujšate in tehtnica bo pokazala, da se je vrnilo kakšne četrt kile od tistih desetih, ki ste jih izgubili. Ko se boste zazrli v ogledalo, boste za odtenek manj zgroženi nad last­­no ogabnostjo.

Seveda tudi tokrat dušni mir ne bo dolgo trajal. Nekaj vas bo spomnilo nanjo. Pravzaprav bodo taki opomniki kot protipehot­­ne mine še zelo dolgo zahrbtno prežali na vas, kjerkoli boste hodili. Tudi ko boste zdržali vse teden, ne da bi njena podoba turobno postopala po notranjosti vaše loban­­je, ne boste ozdravljeni. V Sloveniji se bodo vajine poti prej ali slej srečale, pa če se je še tako izogibate. Morda je z drugim tipom in morda sta videti kot ustvarjena drug za drugega. Ko ste že mislili, da ste jo končno pozabili, ugotovite, da ste še zelo daleč od tega.

Vendar se počasi bližate. Čeprav se morda zdi, da ni bolečina nič manjša kot prej, se je nekaj vendarle spremenilo. Pod kras­­to že raste nova koža. Rana še vedno skeli, vendar ni več tako živa in globoka kot prej.

Kolo usode se vrti tako počasi, da sploh ne moremo ugotoviti, kdaj se je pravzaprav ustavilo.

Bil je petek zvečer in s prijatelji smo

pravkar preplavali vsaj 20 dolžin. Used­­li smo se na ležalnike, da bi si malo oddahnili, in se vsi hkrati zazrli v žensko, ki je prav­­kar stopila iz bazena. Sonce se je uprlo v njene goste svetlo kostanjeve lase in jim dalo rah­­­lo zlat pridih. Moje srce je po dolgem času pospešeno utripalo ob pogledu na žensko telo.

Bila je neskončno lepa – obla, a rahlo mišičasta, imela je goste trepalnice in polne ustnice. V letu dni, odkar je Julija prekinila razmerje z menoj, sem srečal na stotine bolj ali manj lepih žensk. Toda niti ena me ni tako zelo pretresla kot ta. Pravzaprav sem jo opazil že med plavanjem in staknil buško, ko sem se s čelom zabil v rob bazena, ker sem poskušal pod vodo opazovati, kako se razgibava.

Hojla, ” je rekla in se usedla na edini še prosti ležalnik: “Jaz sem Jana. Po navadi plavam že zjutraj.

Moji prijatelji so jo v trenutku začeli os­vajati. Sam sem že malo pozabil, kako se to počne, zato sem bil raje tiho.

Miha se je obregnil ob dejstvo, da sicer hodi plavat že ob sedmih zjutraj. “Kako se lahko že navsezgodaj poženeš v to mrzlo vodo? ” jo je vprašal.

Poredno se je nasmehnila in nas pomenljivo ošinila s pogledom: “Priznam, da je ob tej uri v bazenu veliko bolj zanimivo.

Običajno je pravi dolgčas, ” sem obotav­­ljaje se pripomnil. “Ti si popestrila dogajanje.

Za čuda je zaradi mojega nerodnega kom­­plimenta prisrčno zardela. Pred dnevi, zdaj ko sva že nekaj mesecev srečno zaljubljen par, mi je v postelji priznala, da so jo prav te besede ogrele zame.

V času, ko sem imel zaradi ljubezni strto srce, sem bil prepričan, da nikoli več ne bom za nobeno rabo. Toda takrat se nisem zavedal, da se človeško srce lahko zaceli samo od sebe. In postane pametnejše, bolj sočut­no in se zaveda, kakšno silno moč ima lahko ljubezen.

Vem, da nikoli ne bom mogel povsem pozabiti na slabo izkušnjo z Julijo. Toda ker sem sveže zaljubljen, me to niti ne moti pre­­več. Pravzaprav sem nekako vesel, da sem jo spoznal, in upam, da mi je odpustila vse moje spodrsljaje, prav tako kot sem jaz odpustil njej.

Kako se ljubezen poigrava z našimi možgani

Verjamem, da ste z vsem srcem zaljubljeni vanjo, toda tudi vaši možgani imajo pri tem precej pomemb­­­­­­no vlogo. Ko smo zaljubljeni, se v ventralno tegmental­­nem področju naših možganov tvori hormon dopamin, tisti, zaradi katerega so narkomani odvisni od heroina. Dopamin od tam potuje v prefrontalni in cingulatni korteks, kjer se združi s sorodno kemikalijo, imenovano norepinefrin, in skupaj povzročita, da smo resnično ‘zadeti od ljubezni’. Če povežemo to zadetost s toplimi občutki, ki nas prevevajo, kadar naš hipotalamus izloča oksitocin in vazopresin, nam bo takoj jasno, da smo pošteno odvisni. In če bo naše ‘mamilo’ z valovitimi lasmi in modrimi očkami kdaj reklo, da nas zapušča, ker ljubi drugega, bomo v hudih težavah.

Pomagajte prijatelju

Kako lahko pomagate (ali škodite) prijatelju s strtim srcem?

Metoda: Skupaj zakockajte žalost

Uspešnost: nikakršna

Neka raziskava je pokazala, da so žalostni ljudje pripravljeni zapraviti skoraj štirikrat več kot drugi. Ženske zgodbice o antidepresivnih učinkih nakupovanja torej veljajo tudi za moške. To pa je za vašega prija­­tel­­­­­­­ja nevarno. Če bo potonil tudi na finančnem področju, si bo še težje opomogel od ponesrečene zveze. Raje organizirajte moški izlet, ki ga bo fizično oddaljil od nje in na katerem ne bo prevelikih možnosti za zapravljanje. Namesto v Portorož pojdite raje v hribe.

Metoda Blažen med ženami

Uspešnost: velikanska

Znanstveniki so ugotovili, da se moški, ki so dobili košarico, bojijo, da ne bodo mogli najti druge partnerice, čeprav na čelu ne nosijo napisa Sem zguba, zato me vsaka takoj pusti. Več ko bo imel odprtih možnosti, bolj samozavestnega se bo počutil. Peljite ga kam, kjer je veliko žensk, npr. na ples pedagoške fakultete.

Metoda Naj se razjoka v vašem objemu

Uspešnost: bedna

Če ljudje znova in znova podoživljajo ločitev, se težko izvijejo iz objema negativnih čustev. To je znanstveno dokazano. Prav tako kot dejstvo, da se užaloščeni moški hitreje poberejo, če so jezni na svoje bivše. Če torej začne prijatelj jadikovati, ga spomnite, kolikokrat mu je nekdanja ljubezen najedala. To ni grdo opravljanje, ampak prijazna pomoč.

Metoda Zamotite ga z vadbo

Uspešnost: huda

Skupaj se vpišita na fitnes, v alpinistični odsek ali pa si s klapo rezervirajte večerni termin za košarko. Ni pomembno, kateri šport izberete; pomembno je, da bo potrti prijatelj imel pred seboj nov cilj in da bo zapolnil prosti čas, ki ga je prej preživljal z njo. Redna vadba bo v možganih tudi spodbudila tvorbo kemikalij, ki dvigujejo razpoloženje. In ne nazadnje – zaradi vadbe se bo počutil bolj privlačnega.

Naj jo vzamem nazaj?

Kaj storiti, če se ogenj stare ljubezni spet razplamti

Ni vam samo strla srca, stlačila ga je v mesorez­­­nico. Zdaj pa je prišla nazaj. Trdi, da se je zmotila. Preden tvegate, da vam še enkrat razmesari čus­tva, si postavite na­­sled­­­­­­nja tri vprašanja.

Zaradi česa jo pogrešam? Ljudje dostikrat trdijo, da najbolj pogrešajo partnerjeve drobne, čudaške razvade, tako kot sem na primer sam pogrešal, da je Julija vedno zajtrkovala kruh s pašteto in brusnično marmelado in trikrat preverila, ali je pipa zaprta, preden sva šla od doma. Vendar te nepomembne podrob­­­­­nosti kažejo, da pravzaprav pogrešajo družabnost in varnost, ne pa konkretne osebe.

Zakaj sva se razšla? Če je bil razlog nesklad­nost vajinih značajev, ji povejte, da raje ne bi spet začeli zveze. Osebnostne lastnosti, kot so ekstravertiranost, preobčutljivost ali razne nevrotične motnje, se skoraj nikoli ne spremenijo. Zapomnite si to tudi za naslednjo zvezo; pazite se vzorca obnašanja, ki vas sprva očara, a vas kmalu pripelje do poloma.

Koliko zadnje čase spim? Eden glavnih stranskih učinkov strtega srca je nespečnost. Ta lahko močno vpliva na vašo sposobnost objektivne presoje. Manj ko spite, manj nadzora imate nad svojimi čustvi. Če imate resne težave s spanjem, poiščite pomoč specialista, npr. tistega, ki se ukvarja s kognitivno vedenjsko terapijo.

Robert Ravnikar

foto Shutterstock in Robert Whitman

Sorodni članki

None

Fenomen strtega srca

Znanstveniki s področja evolucijske psihologije, nevrologije in farmacije so se v zadnjem desetletju dokopali do osupljivih novih spoznanj o tako imenovanem fenomenu strtega srca...
None

Zakaj ste pohotni?

Kdo so ta mehka in topla bitja, ki jim pravimo ženske? Zakaj nas tako zelo privlačijo? Spoznajte zaslepljujočo moč poželenja in skrivnostna pot do nepozabnega seksa vam ne...

Dejstva o ljubezni in partnerstvu, ki jih morate poznati

Približno polovica ljudi verjame v ljubezen na prvi pogled. Toda ali res obstaja?

Izbor uredništva

Strategija tekmovalnega tempa teka

Prišel je čas, da ustvarite strategijo, kako hitro boste tekli, kdaj boste pili, kdaj boste pospešili in kdaj bi bilo...

Več...

Video: Vadba pred in po operaciji dojk

Ne glede na to, o kakšnem raku govorimo, je v preventivi in borbi z njim fizična aktivnost zelo pomembna, zato je ne...

Več...

Ali s tekom lahko shujšam?

Tek za hujšanje ljudje večinoma dojemamo narobe. To je seveda logično, če upoštevamo, da ljudje, ki začnejo tekati...

Več...


Najbolj brane vsebine

Ali s tekom lahko shujšam?

Tek za hujšanje ljudje večinoma dojemamo narobe. To je seveda logično, če upoštevamo, da ljudje, ki začnejo tekati, najprej shujšajo.
Več...

4 navade, ki vam bomo pomagale 'kuriti' maščobe okoli trebuha

Preprosti koraki so tisti, ki poskrbijo za super rezultate, zato smo za vas pripravili 4 preverjene navade, ki jih boste lahko začeli prakticirati že danes in bodo poskrbele za raven in čvrst trebuh.
Več...

7 živil, ki vam polepšajo kožo

Na trgu je sicer kup mazil in gelov, ki vam pomagajo ohranjati lepo kožo, brez nadležnih aken, a v resnici si lahko pomagate tudi s pravo hrano.
Več...

Ali je po poškodbi kolena priporočljivo uporabljati tekalno stezo?

Poškodba kolena je ena izmed najpogostejših tekaških poškodb. 
Več...

Za srečno zvezo se izogibajte naslednjim gestam in držam

Kateri so pogosti napačni signali, ki jih z govorico telesa sporočamo partnerju med prepirom.
Več...


Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljno uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri