Aljoša Grom: 'V plezanje sem čisto zatrepan'

1. 10. 2014
Deli
Aljoša Grom: 'V plezanje sem čisto zatrepan' (foto: osebni arhiv Aljoša Grom)
osebni arhiv Aljoša Grom

V prve skrivnosti plezanja vas bo vpeljal Aljoša Grom, sedemkratni državni prvak, tretjeuvrščeni na tekmi za svetovni pokal in s tem prvi Slovenec na stopničkah velikih tekmovanj (podatke je treba izvleči iz njega, ker 'niso pomembni'), danes pa postavljavec smeri na največjih tekmovanjih ter snovalec, oblikovalec in proizvajalec plezalnih oprimkov.

Kaj človek potrebuje, da začne plezati?

"Voljo! Če imaš to, bo nedvomno šlo," odločno reče in nadaljuje: "Plezanje je zelo komplek­sen šport in kot takšen odličen tako za razvoj koordinacijskih kot mentalnih sposobnosti. Sam sem do plezanja prišel bolj po naključju, nihče me ni usmeril vanj. Živim na Vrhniki, kjer je izvir Ljubljanice, tam okrog pa čudovite stene. Pa sem začel malo levo in malo desno plezati, kar tako, iz čistega gušta.

Poskusil sem veliko športov, tekmovalno pa sem ugriznil samo v plezanje – to je bil lep kos mojega življenja. In kot sem užival v plezanju, danes uživam v enduru. To pa z eno veliko razliko: misel na tekmovanja mi je danes sitna, edini plus tekmovanja v enduru vidim v tem, da te na progi nihče ne čaka s kolom, ker se voziš po njegovem gozdu."

Aljoša GromKoliko moči človek potrebuje za plezanje?

"Ni narobe, če si močan, a moč ti hitro poide, če nimaš tehnike. Tečaj plezanja zato ni slaba ideja. Velike mišice namreč še niso zagotovilo, da boš dobro plezal. Večkrat se zgodi, da pridejo super nabildani fantje s svojimi puncami na plezališče, potem jih pa punce v steni našišajo. Za plezanje potrebuješ roke, a na koncu ne plezaš z njimi," doda in se s prstom potrka po glavi, na vprašanje, kako razvito je plezanje pri nas, pa odgovori:

"Pri nas je plezanje lepo razvito in ima lepo tradicijo, kar pa ne bi mogli reči za komercialno plezanje. Ni junaka, ki bi investiral v plezalno steno, kakršne najdeš v Avstriji ali Nemčiji. Imamo plezalne stene za plezalce, takšne, ki bi bila zares primerna za raznorazne laike vseh starosti, pa ne. Ne še. Nimamo prostora, ki bi funkcioniral kot fitnes, kamor bi ljudje prišli na plezanje namesto na uro aerobike.

Plezalni center v Štepanjcu je dober, je prvi in edini pravi plezalni center v Sloveniji, ampak po mojem mnenju bolj za nas, ki že znamo. Zdaj smo na Vrhniki naredili eno takšno reprezentančno steno, ki je za zdaj še bolj zaprtega tipa, računamo pa, da bo oktobra zaživela."

Dve vrsti plezanja

"Imaš plezanje na štrik, kjer poleg vsega potrebuješ še štrik, pas in vponke, lahko greš pa na boulder stene, torej na balvane ali skale, kjer rabiš samo blazino, magnezij in čevlje. Balvansko plezanje ali bouldering je praktično zastonj pa še bolj družabno je, oni so bolj freestajlerji. Ali pa smo."

Pa plezalno razmerje moški : ženske? "Bi rekel, da je kar pol pol, ste pa običajno ženske boljše plezalke, imate boljši občutek za gibanje. Moški so mogoče boljši v plezanju po različnih lestvicah. (smeh)

In če se še malo vrnem k balvanskemu plezanju, ki je res eden večjih užitkov ... Na štrik recimo lahko plezata dva: eden pleza, drugi varuje, tukaj pa deset ljudi na eni skali vadi deset gibov, kar je super zabavno. Tudi moderne komercialne stene so večinoma usmerjene v to."

Dosti imam dvorane – kaj zdaj?

"Slovenija je za te balvane bolj 'švoh', imamo pa dobre stene za na štrik. Najbolj znana je v Ospu, in ta je res svetovna. Jaz pa imam plezališče kar zraven hiše, na izviru Ljubljanice – naredil sem ga leta 1992, imenuje se Retovje in je zelo popularno, ker je v senci in sploh nekaj posebnega! V svojih delih ga je opeval že Ivan Cankar."

In najbolj divje smeri, ki jih je preplezal Aljoša Grom?

"Imel sem obdobje, ko sem plezal dolge smeri brez vrvi. Ne znam povedati, kaj se mi je takrat dogajalo v glavi, da sem tako izzival, nekaj že. Vem samo to, da sem se počutil drugače kot takrat, ko sem bil zavarovan. Če delaš nekaj, česar si večina ne upa oziroma ne zmore, se počutiš še močnejšega, najbolj pametno pa to ni."

Aljoša GromPlezanje brez varovanja in brez panike?

"Ne, panike pa res ne poznam. A plezanja se lotiš po korakih, ne greš kar takoj v najhujšo steno! Ko soliraš, plezaš, kot bi plezal na štrik. Če tega nimaš 'pošlihtanega', lahko plezaš preveč po rokah in ko na nogah ni trenja, zdrsneš. Sicer pa mi ni to tega, da bi danes opredeljeval svoje dosežke – to mi je bilo takrat fajn delati, in to je vse.

Naredil sem tudi kak­šno neumno stvar, ki pa se je k sreči dobro izšla. Enkrat samkrat sem se znašel v steni, kjer nisem mogel varno nazaj in sem bil prisiljen iti naprej, do vrha. Spomnim se trenutka ujetosti, trenutka, ko sem si moral res reči: 'Aljoša, nehaj razmišljati – ali izprazniš glavo ali pa se bo tole slabo končalo.' In potem nekako najdeš naslednji oprimek in zlezeš naprej. Glava je na koncu tista, ki odloča o rezultatu.

Ko sem začel resno trenirati in dosegati prve dobre uvrstitve, mi je seveda narasel apetit in sem si zaželel, da bi se uvrstil v finale svetovnega pokala. Fantje smo veliko trenirali, a nismo prišli blizu. Šele ko je Martina Čufar začela prihajati v finale, smo se zavedeli, da se da.

Ko so k nam v Slovenijo prišli plezat ruski in japonski kolegi, ki so bili na lestvicah višje od nas, smo videli, da smo pravzaprav boljši od njih, čeprav se nam pri rezultatih to ni poznalo. Takrat se mi je naredil klik – moja glava je nenadoma vedela, da zmore, in takoj sem prišel v finale tekme za SP! Če ne verjameš, da zmoreš, imaš prav. In obratno, vedno imaš prav.

Tretje mesto na SP je bilo tako zame v tem smislu največji dogodek v lajfu. Spomnim se vseh stvari, ki so se zgodile tisti dan, vseh fac, ki sem jih prej gledal samo v revijah ... A ko zdaj pogledam nazaj, se mi zdi bistveno, da sem v plezanju užival. Ko nekaj strastno počneš, ob tem doživljaš iste filinge kot pri zaljubljenosti.

Sicer res ne vem, zakaj bi vsak dan hodil plezat in zakaj nisem šel na dopust, ker bi tako izpustil trening. V plezanje sem bil čisto zatrapan."

In za konec me zares zanima, ali je Aljoša Grom kdaj zgubil hotelski ključ in v deveto nadstropje splezal po žlebu?

"Haha, seveda smo to počeli, so bile zgodbe, z okna na okno, tudi policija je prišla. Zdaj se je to naše huliganstvo razvilo v urban climbing, takrat pa so te zaradi tega popisali."

Torej, če ste si vedno želeli žulje na rokah, da ne bi bili videti kot brezdelneži ... Evo, prilika! Plezanje pa je bolj kot večina športov tudi odličen trening discipline. Če hočeš biti dober plezalec, moraš zdravo in zmerno živeti. Ptiči v stenah imajo namreč vsi normalno težo, spiderman je pa sploh super fit.

Tina Torelli

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"