Boks je tudi za ženske

Njena boksarska zgodba se je začela zaradi stave, ko je bila Andreja stara 20 let. "Takrat sem delala v lokalu, in ko me je en tipček udaril, sem mu zabrusila: Če bi te dobila v ring, bi te tako polomila!"

In ker je Andreja mož beseda, je takoj poklicala v Boksarski klub Kranj in tamkajšnjega trenerja vprašala, ali si lahko za nekaj treningov izposodi ring, da bi se naučila obrambe, za napad je bila namreč po svojem prepričanju že dovolj izurjena.

Trener je bil ob njenem klicu šokiran, saj se do tistega trenutka še nobena ženska ni zanimala za boks, priložnost, da bi v ringu uril žensko, pa je zgrabil z obema rokama in jo prepričal, naj si za treninge vzame mesec dni časa.

In ta poskusni mesec se ni nikoli končal, Andreja namreč že osem let dvakrat dnevno trenira boks in uspehe na domačih in tujih borbah niza drugega za drugim – sedemkrat je bila državna prvakinja, za seboj pa ima 38 borb in že dve polni vitrini pokalov, medalj in priznanj.

Bila bi karateistka

Andreja se je za boks navdušila predvsem zato, ker je uspeh odvisen od njenega truda. V ringu je bila že od samega začetka uspešna zaradi izkušenj, ki si jih je v 14 letih nabrala pri rokometu, od tega je štiri leta trenirala z moškimi.

"Bila sem vratarka," nam je zaupala Andreja, ki si je že od malega želela trenirati karate, a je bil najbližji karate klub predaleč od njene domače vasi Besnica pri Kranju, da bi se vsakodnevno vozila na treninge, zato je bila toliko bolj vesela, ko je naletela na boks, s katerim se ji je odprl novi svet.

V ringu so takoj prišle do izraza njene prednosti – talent za šport, odlično predvidevanje nasprotnikovih potez, gibčnost telesa in pogumno sprejemanje udarcev.

"Ko sem v ringu, je v meni toliko adrenalina, da bolečine sploh ne čutim. Ko boksam, sem kot v transu. Vem samo to, da moram premagati nasprotnika," je dejala Andreja, ki se zna v ringu odlično braniti.

Boks jo je zresnil

Zlomljen nos je že imela. "Pa ne zaradi boksa! V otroštvu sem nerodno padla in si zlomila nos, sem pa imela tudi sedemkrat mavec na nogah in rokah ter stalno potolčene komolce," je priznala in dodala, da je zaradi boksa utrpelo poškodbo njeno zapestje, enkrat je imela izpahnjeno čeljust, nasprotniki pa so ji podarili tudi kakšno modrico.

Bolj kot na telo pa je boks vplival na njeno mišljenje in jo postavil na realna tla. "Včasih, če se je kdo tepel, sem bila takoj zraven," nam je zaupala Andreja, ki se danes raje modro umakne.

"Mene je boks zelo umiril, ker vso agresijo, ki je v meni, dam ven v ringu."

Pravi, da je na začetku boksarske kariere bila kar malo preveč temperamentna. "Delala sem na moč, nisem pa razumela, da je boks igra. In ko sem to spoznala, sem dojela, da o boksu pravzaprav nimam pojma."

Spoznala je, da s svojim odnosom ne bo prišla daleč in da se mora osredotočiti na cilj.

Tudi strah pozna

"Konkurenca v svetu je zelo močna, in ker si želim uspeti, se moram boksu posvetiti popolnoma in pridno trenirati."

Njen trener Duško stoodstotno verjame vanjo, Andreja pa priznava, da jo občasno popade tudi strah. "Strah me je nasprotnic v ringu, ki jih še ne poznam," je odkrito priznala Andreja in poudarila, da ima pred kakšno pomembno tekmo tudi tremo.

A glede na njene pretekle uspehe in vzdevek 'kobra', ki se jo je prijel zaradi prefinjenega boksarskega sloga, se morajo nasprotniki bati nje, in ne ona njih.

"Boks je igra predvidevanja in Andreja je v tem dobra. Ko začuti oviro, se umakne, piči pa takrat, ko najmanj pričakuješ," je njeno gibanje v ringu opisal trener Duško Čavić, ki jo spremlja na vsakem koraku in verjame v njen uspeh od prvega dne.

Napisala: Metka Pravst v reviji Lisa, foto: Goran Antley in arhiv športnice

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord