V Ljubljani živeči 33-letni Velenjčan - David Pleše - je primer popolne posvetitve športu. Njegov 'hobi' je druženje s hčerko Elo.
David Pleše je že dolgo najboljši slovenski triatlonec. »Kot otrok sem se ukvarjal z rokometom in tenisom, kar uspešen sem bil v smučanju, s šolsko ekipo smo postali prvaki Šolske košarkarske lige, pri velenjskem atletskem klubu pa sem se učil atletske abecede, ki mi koristi še danes,« pove, kakšna je bila njegova zgodnja mladost.
Pravi, da je imel včasih po več treningov na dan in da se je z enega na drugega prevažal s kolesom ter tako kar mimogrede treniral še kolesarstvo. V najstniških letih je nekaj časa celo zavzeto zahajal v fitnes, široko športno bazo pa je 190 centimetrov visoki atlet začel izkoriščati šele po 21. letu.
Med ogledom olimpijskega triatlona v Atenah leta 2004 ga je prešinilo, da je to šport zanj. »Triatlonci so lahko tekli, kolesarili in plavali – delali so tisto, kar sem imel rad tudi jaz.«
Sprva brez trenerja
Vendar si, takrat še študent prava, ki je pozneje presedal na fakulteto za šport, trenerja ni mogel omisliti. Komaj je lahko zbral za kolikor toliko solidno tekmovalno opremo, denarja za trenerja pa ni imel. Tako je prvih pet let preživel kot 'samouk'.
Delo in nadarjenost sta prinesla uspehe, ki so mu pomagali dobiti trenerja, ki mu je zaupal. Leta 2009 se je obrnil na Uroša Velepca, nekoč odličnega biatlonca, ki je zastopal Slovenijo na dvojih olimpijskih igrah, pa tudi uspešnega triatlonca. Velepec, ki je vodil slovensko biatlonsko reprezentanco v času največjih uspehov, o denarju ni hotel nič slišati.
»Rekel je, da od tako nadarjenega triatlonca, kot sem jaz, noče plačila. Od njega sem se ogromno naučil,« pove Pleše o sodelovanju, ki še vedno traja. »Dobro bi bilo, če bi lahko neposredno sodelovala,« pravi, »ampak zadnje leto je Uroš trener v Ukrajini, zato sva povezana večinoma po elektronski pošti.«
Ugotavlja, da bi mu prisotnost trenerja še najbolj koristila pri tem, da bi se včasih malo zavrl pri treningu. Sodi namreč med ljudi, ki se po petih do osmih urah, kolikor jih zahteva vsakodnevni garaški trening, še vedno sprašujejo, ali so naredili vse, da bi bili dosežki na želeni ravni.
Posvetil se je vzdržljivosti
Prva leta je tekmoval na krajših razdaljah, predvsem v t. i. sprint in olimpijskem triatlonu. »Misel na olimpijske igre sem opustil že pred igrami v Londonu leta 2012. Že izpolnitev norme ne bi bila preprosta, še zlasti zaradi slabih pogojev za trening plavanja, saj trenerja, ki bi se mi lahko posvetil, nisem imel. Trideseto mesto na olimpijskih igrah pa me ne bi zadovoljilo.«
Zato se je posvetil ironmanu, različici triatlona, ki ni na olimpijskem programu, a je med triatlonci še posebej cenjena. Tekmovalci morajo preplavati 3.800 metrov, temu sledi 180 kilometrov na kolesu, za konec pa morajo preteči še maraton, 42,2 kilometra. Da mu je ta izjemna preizkušnja fizične in psihične vzdržljivosti pisana na kožo, je bilo jasno že ob prvem nastopu v Celovcu leta 2012, ko je z njo opravil v osmih urah in pol, v času, o katerem lahko velika večina trdo trenirajočih 'ironmanov' lahko le sanja.
Od takrat je opravil s še 17 ironmani, najhitreje lani v Barceloni, ko je s časom 8:02:20 na tem zelo cenjenem tekmovanju tudi zmagal. Kaj ta dosežek pomeni, je danes, ko vse več ljudi ve, kaj so dobri tekaški rezultati, še najbolj razvidno iz časa, ki ga je dosegel na maratonu ‒ 2:43:38.
Cilj so Havaji
Do meje osmih ur, ki kot pravijo, loči vrhunske od nesmrtnih, mu manjka le še malenkost. »Prej ali pozneje bo premagana,« pravi. »Je pa seveda nujno, da proga omogoča dobre rezultate, srečo moraš imeti z vremenom in primerno močno konkurenco, odvisno je od dnevne forme ...«
Prepričan je, da ima še nekaj rezerve v fizični pripravljenosti pa tudi v opremi. »Tri tedne treniram zelo veliko, četrti teden pa manj in takrat preizkušam različne nastavitve položaja na kolesu,« pojasni, kje vidi možnosti za napredek.
Ob tako obsežnem treningu, potovanjih na tekmovanja in občasnih pripravah v Bahrajnu, kjer ima svoj sedež ekipa vrhunskih triatloncev, za katero zadnji dve leti nastopa, za hobije nima časa.
»Moj 'hobi' je Ela, ki sva jo z Nušo dobila pred letom in pol,« pove z nasmeškom, ki jasno razodevajo njegova čustva. »Ne, Ela je zlat otrok,« pa odgovarja na vprašanje, ali morda njeno nočno zbujanje vpliva na njegov nočni počitek in s tem na trening.
V družini ima, kot pravi, veliko oporo. Ne samo v ženi Nuši, tudi v starših. »Ravno ta vikend sem bil doma v Velenju,« pove. »Med plavanjem v jezeru me je v čolnu spremljal oče. To je zelo dobrodošla pomoč, saj mi je tu in tam lahko dal gel, če bi me zgrabil krč, pa bi se lahko prijel za čoln.«
Plavanje, ki ga omenja, spada v sklop priprav na svetovno prvenstvo, ki bo v začetku oktobra na Havajih. Havajski ironman, ki ga prirejajo že od leta 1978, je izjemno cenjen; številni triatlonci z vsega sveta zaman sanjajo, da bi se lahko kvalificirali nanj. David Pleše, ki je na njem nastopil dvakrat, a je zaradi okvare kolesa enkrat odstopil, pa želi izboljšati svoj dosežek in upa na uvrstitev med trideseterico najbolj 'železnih mož' na svetu.
Besedilo: Marjan Žiberna. Fotografije: arhiv Red Bull content pool. Članek je bil objavljen v reviji Jana.
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
