Teden dni po tem, ko se je vrnila iz Londona, smo dan preživeli s simpatično plavalko Saro Isaković, ki se bo kljub slabšemu rezultatu olimpijskih iger spominjala z lepimi občutki. V Dubaju bo uživala na zasluženem dopustu, konec meseca pa se že veseli vrnitve v Ameriko, kjer jo čaka še zadnji letnik študija.
Pred tednom dni ste se vrnili z olimpijskih iger v Londonu. Kako se znova počutite doma?
Tekmovanja sem sicer končala že prej, vendar sem svoje bivanje v Londonu podaljšala še za štiri dni, saj tam živi moja najboljša prijateljica, s katero se vidiva samo enkrat na leto; z njo sem želela preživeti vsaj nekaj prostega časa.
Odkar sem prišla domov, še nisem imela časa zase, vsak dan se nekaj dogaja, predvsem obveznosti do sponzorjev, fotografiranja, snemanje reklam in podobno, vendar pa so same zabavne stvari, tako da se ne morem pritoževati. (smeh)
Kako pa se počutite v tej manekenski vlogi - kot riba na suhem ali enako sproščeno kot v bazenu?
Pred kamero ali fotoaparatom sem zdaj veliko bolj sproščena kot včasih, še bolje pa se počutim v takšni vlogi, kot sem danes, torej, da dan preživim obkrožena z otroki, saj je resnično lep občutek, ko te ima nekdo za svojega vzornika.
To mi veliko pomeni, saj sem imela v otroštvu tudi sama svoje idole, med drugim sestri Kejžar in Petra Mankoča. Otroci so resnično zabavni in predvsem
izjemno srčni, vsak izmed njih mi je povedal kaj o sebi, od tega, kdaj ima rojstni dan, pa do tega, da ima raje pico s tunino kot šunko.
Kdaj pa si boste lahko vzeli kaj časa zase, za počitek in oddih na morju?
Odhajam v Dubaj za šest dni, ki jih bom preživela nekje na plaži, predvsem pa bo to totalen odklop od vsega, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih.
Tam imam tudi kar nekaj prijateljev, tako da bom izkoristila čas za druženje, ki ga čez leto zaradi treningov in potovanj navadno zmanjka. Potem se pa kmalu vračam v Ameriko, saj se mi že začnejo predavanja na fakulteti.
Pa vas študij še vedno veseli ali vam je bližje tamkajšnje študentsko življenje?
Letos začenjam peti letnik, zadnji semester sem sicer študij postavila na stranski tir, saj sem se intenzivneje pripravljala na London, ampak bom hitro nadoknadila zamujeno.
Že komaj čakam, da se vrnem v šolo, študij me z vsakim letom bolj navdušuje, zato že počasi razmišljam o podiplomskem študiju. Prav zato se v Ameriko vračam za vse leto, saj želim razmisliti, kako in kaj bi si želela v daljni prihodnosti početi.
Ste se že popolnoma navadili ameriškega življenja?
Tam resnično uživam, ampak ko se za kakšne štiri mesece vrnem v Slovenijo, šele vidim, kaj dejansko pogrešam. Tu je vse domače, mami me ves čas razvaja s svojim kuhanjem, se mi zdi, da je evropejski slog življenja veliko bolj kakovosten od ameriškega.
Je pa res, da tam še nisem izkusila pravega življenja, saj živim v študentskem naselju, večino časa sem obkrožena s svojimi sošolci, zato je to daleč od realnega življenja. Še vedno pa nisem prepričana, kje bom nekoč živela.
Predvidevam, da je to večinoma odvisno od vaše športne kariere ...
Ne vem, ali toliko od športne kot dejansko od samega študija, saj si nekoč želim delati v tej stroki. Moram pa priznati, da imam tam odlične pogoje za trening in tudi usklajevanje študija s športom je tam veliko lažje, kot bi bilo kje drugje.
S kakšnimi občutki se boste spominjali olimpijskih iger glede na to, da niste izpolnili svojih ciljev?
Iskreno povedano, so bile to moje najbolj družabne in zabavne olimpijske igre do zdaj. Še nikoli nisem imela toliko prijateljev okoli sebe, ki sem jih spoznala v zadnjih letih, veliko smo se družili, tam je bilo 15 mojih sošolcev, olimpijska vas je bila tako polna, da sem bila še sama presenečena.
Vzdušje je bilo nepozabno, zato si bom Londona bolj kot po rezultatih zapomnila po tem. Priznam, da sem bila kakšen dan malce žalostna, ker se nisem uvrstila v finale, vendar je bila slaba volja hitro pozabljena.
Pa ste čutili kaj večji pritisk, da morate ubraniti srebrno medaljo iz Pekinga?
V London niti nisem šla s ciljem, da moram osvojiti medaljo, zato večjega pritiska nisem čutila, želje so seveda bile, cilji so vedno visoki, vendar pa sem v zadnjih štirih letih doživela toliko drugih stvari, ki bi se jim morala zaradi priprav odpovedati, da mi ni žal za nič.
Je bilo potem tam tudi kaj časa za zabavo?
Seveda smo tudi žurirali, London je poznan po svojih zabavah. Ko se za plavalce prvenstvo enkrat zaključi, se zabava začne, takšnih žurk ni nikjer. (smeh) Všeč mi je, da se vsaj ob takšni priložnosti vsi lepo oblečemo, ker smo vse leto običajno v trenirkah ali kopalkah.
Torej se v vas skriva tudi divja žurerska stran?
Zelo rada plešem, tudi do petih zjutraj, če je dobra glasba, ampak alkohola se raje izogibam. Kaj je lepšega, kot plesati in se zabavati z najlepšimi športniki na svetu, ki se zberejo v olimpijski vasi. (smeh)
Pa je res, kot pravijo, da je tam veliko 'akcije' tudi zunaj športnih dvoran?
Piše in govori se veliko, ampak vseeno smo večino časa osredotočeni na tekmovanje, po koncu pa je logično, da si damo malo duška, saj smo vsi krvavi pod kožo. Nekako velja pregovor, da kar se zgodi v olimpijski vasi, tam tudi ostane. (smeh)
Pa vas bolj privlačijo plavalci ali kakšni drugi moški?
Tu sem pa kar malo razvajena in dejansko 'padam' na plavalce. No, mogoče tudi zato, ker sem že vse življenje obkrožena z njimi. (smeh)
Napisala Anja Kontrec, foto Helena Kermelj
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
