Zavedanje, da nam trening stabilizacije trupa lahko pomaga, zagotovo pripomore k povečanemu zanimanju za raziskovanje tega področja. Ni pa povsem jasno, zakaj se je na športnem področju pojavil zaostanek.
Je to področje prezapleteno?
Nam takšen trening zares pomaga? Ali sploh obstaja povezava med treningom stabilizacije trupa in športno aktivnostjo?
Trening stabilizacije trupa po svetu enačijo s preventivo pred poškodbami ali z rehabilitacijsko terapijo, ki naj bi bila v pomoč pri različnih mišičnih stanjih (poškodbah, obolenjih ...), zlasti tistih mišic, ki so v ledvenem delu hrbtenice.
K oblikovanju in izvajanju treninga stabilizacije trupa so nas spodbudile številne raziskave in dognanja, ki so po mnenju novejših raziskav napačna oz. pravijo, da se preveč poudarja pomembnost takega načina treninga (Lederman, 2009).
V pilotski študiji, ki je bila izvedena na 35 študentih športnikih Asbury Collegea, so ugotovili, da obstaja statistično značilna povezava, čeprav šibka. Študija je imela pet testov (double leg lowering-core stability test, the forty yard dash, the T test, vertical jump in medicine ball throw).
Z rezultati študije so po njihovem mnenju postavili osnovo za bodoče raziskave, kljub temu pa je še vedno ostalo veliko odprtih vprašanj. Poudarjajo, da je treba oblikovati teste, ki bodo lahko merili specifične funkcije, vsako posebej, kot so npr. moč, vzdržljivost ... Samo tako naj bi ugotovili pomembnost vsake izmed njih.
Še več, raziskave naj bi se osredotočale na specifične športne sposobnosti, kot so doseženi goli, dosežene točke, hitrost žoge ali dosežena razdalja v primeru metov itd. Dokler pa te povezave ne bodo znanstveno dokazane, ostaja vse hipotetične in teoretične narave (Sharrock, Cropper, Mostad, Johnson, in Malone, 2011).
Ni veliko dokazov, ki bi podpirali trditev, da stabilizacija trupa direktno vpliva na izboljšanje učinkovitosti pri določeni aktivnosti, zato tudi ni optimalnega programa oz. treninga za moč stabilizatorjev trupa.
V raziskavi, ki to zagovarja, je bilo zajetih 12 merjencev, od tega jih je šest izvajalo statične vaje, preostalih šest pa dinamične. Vadba se je izvajala dvakrat tedensko po 45 minut, in sicer šest tednov. Pred vadbo in po njej so merjence testirali s sledečimi testi 'core': vaja deska, spuščanje nog, ekstenzija trupa; (statično) stoja na eni nogi; (dinamično) met težke žoge nad glavo, vertikalni skok, sprint na 20 metrov. Obe skupini sta izboljšali rezultat pri statičnih testih, medtem ko napredka pri dinamičnih testih ni bilo.
Rezultati raziskave kažejo, da oba tipa, tako statični kot dinamični trening stabilizacije trupa, vplivata na izboljšanje specifične vaje za stabilizacijo trupa, vendar se pridobljeni napredek ne prenese direktno na nobeno športno aktivnost (Parkhouse in Ball, 2011).
To so samo nekatere izmed raziskav, ki nam delno že lahko odgovorijo na nekatera vprašanja.
Mimogrede, se še spomnite, kaj smo se vprašali, ko smo skupaj načeli temo treninga stabilizatorjev trupa?
Vsem tistim, ki ste pozabili, in tistim, ki so se iskalcem najboljših vaj za stabilizatorje trupa pridružili pozneje, predlagam branje članka z naslovom Najboljše vaje za stabilizatorje trupa.
Dalibor Todorović, profesor športne vzgoje
Viri:
- Lederman, E. (2009). The myth of core stability. Journal of Bodywork & Movement Therapies, 14(1), 84-98.
- Parkhouse, K.L. in Ball N. (2011). Influence of dynamic versus static core exercises on performance in field based fitness tests. Journal of bodywork and movement therapies, 15(4), 517-524.
- Sharrock, C., Cropper, J., Mostad, J., Johnson, M. in Malone, T. (2011). A pilot study of core stability and athletic performance: is there a relationship?. Sports Physical Therapy Section, 6(2),63-74.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
