Tek za življenje
Športi Zanj -
29. maj 2008 ob 00.00Zdaj je pa tega dovolj!
Medtem ko se je sezona teka za ljubitelje že začela, sami še vedno premišljujete o nakupu tekaških čevljev. Ko bomo opravili z vami, boste zreli za maraton.
In ne sanjajte o polovički. Človek, tecite dolgemu življenju naproti.
Motivov ne manjka
Tek je šport, ki mnogo ljudi, potem ko ga pobliže spoznajo in ‘padejo’ vanj, tako prevzame, da tečejo skozi vse leto ne glede na vremenske in druge okoliščine. Danes zato lahko slišite ljudi, ki jim ne bi nikoli pripisali, da se bodo nekoč resno in prizadevno ukvarjali s športom, prisegati, da brez teka sploh ne bi znali več živeti, potem ko so se tako ali drugače seznanili z njim.
Mnogo ljudem je tek sredstvo za vzdrževanje telesne teže, način skrbi za zdravje, čas samote in miru za vsakovrstne premisleke, ki jih zahteva vsakdan. Kakorkoli že, tek pomaga izboljšati telesno vzdržljivost, omogoča vzdrževanje ali doseganje želene telesne teže, pripomore k zdravemu srčno-žilnemu sistemu in sploh k zdravju, popestritvi siceršnje vadbe, psihični sprostitvi in še bi lahko naštevali.
Medtem ko je iz razumljivih razlogov pozimi misel na tek marsikomu tuja, pa je topli del leta pravo nasprotje – obdobje od pomladi do jeseni je s svojimi prijetnimi temperaturami (če odmislimo najbolj vroče poletne dni) in radodarno naravo pravo povabilo na tek.
Tek – pa tudi živahna hoja, še zlasti v klanec – je mikaven v predpoletnem času tudi zaradi svoje energetske zahtevnosti in posledično vitkejše postave. Tisti, ki ga obhajajo skrbi, da bo imel julija ali avgusta, ko načrtuje počitnice na morju, vsaj nekaj kilogramov več, kot bi si jih želel, ne bi smel pozabiti, da ima prav v teku močnega zaveznika. S tremi ali štirimi tekaškimi treningi tedensko, ki jih dopolnjujta še eden ali dva druga treninga (na primer kolo, vadba za moč ipd. ), se je mogoče v nekaj tednih na zdrav način rešiti nekaj odvečnih kilogramov in učvrstiti svoje mišičje.
Sveto načelo – postopnost
Daleč najpomembnejše načelo, ki ga morajo upoštevati predvsem tekači začetniki, je postopnost. Če se recimo odločite, da boste povsem presekali s svojo nedejavnostjo in začeli redno teči ter se boste odločno in zagnano lotili že prvega teka, je zelo verjet-no, da boste v nekaj dneh pogoreli. Razo-čarani boste tako nad kondicijo (“Saj niti treh kilometrov nisem sposoben preteči, ne da bi moral vmes hoditi! ”) kot tudi nad bolečimi mišicami in hudo utrujenostjo v naslednjih dneh. Vse to pa ima zlahka za posledico izgubo volje. Upoštevati bi morali, da imajo celo ljudje, ki so v izvrstni kondiciji in določen šport odlično obvladajo, težave pri zamenjavi: tako denimo lahko spodoben kolesar ugotavlja, kako je sprva nebogljen kot tekač (vsaj v primerjavi s svojo suverenostjo na kolesu) in obratno.
Zato je za ljudi, ki začnejo poleg drugih športnih aktivnosti tudi teči, še toliko bolj pa za prezaposlene, ki izberejo za svojo rekreacijo tek, začetek izrednega, tako rekoč ključnega pomena. Mirno lahko zapišemo, da bi morali začetniki začeti z živahno hojo, ki se izmenjuje z minuto ali dvema lahkotnega teka. Naj vam ne bo nerodno začeti s tako kombinacijo, tudi če ste mladi! Čisto mogoče, da se vam bo zdela taka obremenitev premajhna, energetsko nezahtevna in podobno, a namen takega začetka je izogibanje začetniškim težavam: bolečim mišicam, hudi utrujenosti, malodušju, izgubi volje in prenehanju vadbe.
Ne začnite teči vsak dan, ker je dokaj verjetno, da boste po nekaj dneh tako boleče zbiti, da vas bo želja po teku minila! Začnite z dvema, tremi lahkotnimi treningi tedensko. Med njimi naj bo dan počitka ali kakšne druge športne oziroma telesne aktivnosti. Po dveh tednih take vadbe dodajte še en tek tedensko, postopno povečujte dolžino teka in zmanjšujte hojo. Ko se ‘utirite’ in ste redno dejavni, skušajte biti dosledni. Začetki so vedno težki, zato je bolje, da ne začenjate vedno znova.
Postopni moramo biti tudi pri vsakem posameznem teku. Tudi ko ste že v dobri kondiciji, prvih nekaj minut kombinirajte hojo s tekom ali le počasi tecite. Tudi zaključek treninga naj poteka manj intenzivno: da se postopoma umirite in ohladite, tecite počasi ali hodite. Kombinirajte tek z drugimi dejavnostmi – ustavite se ter napravite vaje, s katerimi boste razgibali sklepe in raztegnili mišice. Običajno povsem zadostujejo vaje, s kakršnimi smo se seznanili že pri telovadbi v osnovni šoli. Na dan, ko ste živahno delali na vrtu, doma, na njivi, v hiši …, šli plavat, igrali tenis ali se ukvarjali s kakšno drugo dejavnostjo, ki vam je za nekaj deset minut temeljito pospešila srčni utrip in krvni obtok, ni posebne potrebe, da bi še tekli. Če pa vam to ustreza, le pojdite, a nikar se ne priganjajte preveč in ne pretiravajte s trajanjem. Najpomembnejše je, da se redno gibate.
In pozabite na navodila, ki so vam jih morda dajali telovadni učitelji – da je treba pri teku vdihniti skozi nos in izdihniti skozi usta (ali nekaj takega). Pri teku in sploh pri kakršnemkoli drugem naprezanju je treba dihati skozi usta, ker so le ta dovolj velika, da pride za gibanje nujno potrebni kisik v telo v zadostnih količinah!
Obvladovanje tehnike
Če tečemo po kateri od prog v okolici slovenskih mest, lahko srečamo številne tekače in vidimo različne načine oziroma t. i. tehnike teka. Teči zna tako rekoč vsak, a izbrušenost tehnike vrhunskih tekačev je nekaj povsem drugega kot tehnika teka rekreativnega tekača. Če med pritiskanjem gumba na daljincu zaidemo na televizijski program, ki neposredno prenaša ali predvaja reportažo s katerega od velikih maratonov, imamo priložnost videti, s kakšno lahkoto najboljši tekači tečejo na dobrih 42 kilometrov dolgi razdalji.
Njihov gibanje se zdi živahno, a nič kaj posebej hitro, vendar če bi poskusili teči z njimi, bi morala velika večina med nami po (dobesedno) nekaj sto metrih priznati, da je nemogoče držati korak z njimi. Eden od razlogov za to je tudi tehnika teka – najboljši tekači tečejo prožno, mehko, lahko bi rekli samoumevno. Če tečejo vzdolž ograje, lahko opazi-mo, da se njihovo težišče v vertikalni smeri premika le malo. Skoraj vse sile, ki jih proizvajajo, so usmerjene v hitro horizontalno gibanje naprej. Tak ideal je mogoče doseči z na tisoče pretečenimi kilometri, mnogo tekačev pa je za doseganje take tehnike teka tudi leta in leta izvajalo različne vaje za krepitev določenih mišic in izboljšanje gospodarnosti teka …
Velika večina rekreativnih tekačev nima ne časa ne želje in – hvala bogu – tudi potrebe ne, da bi razvili tako tehniko teka. Za potrebe, kakršne imamo rekreativni tekači, običajno povsem zadostuje napotilo, naj tečemo tako, kot nam najbolj ustreza. Na nekaj stvari pa le moramo opozoriti.
Prva napaka, ki jo pogosto delajo rekreativni tekači, je čezmerno podaljševanje koraka v želji, da bi tekli hitreje. A ker mišice in kite njihovih meč, gležnjev in stopal tej zahtevi niso dorasle, ostaja koleno noge, s katero ravno ‘delajo’ korak, zadaj. Naprej potisnejo oz. sunejo le spodnji del noge in posledično pristajajo na zadnjem delu stopala, na peti. Tako je izraba energije z vidika hitrejšega gibanja dokaj nesmiselna. Če želimo teči hitreje, moramo v večji meri kot dolžino korakov povečati njihovo frekvenco – po domače, hitreje moramo prestavljati noge.
Druga napaka neizkušenih tekačev je togost, zakrčenost. V mislih imamo predvsem togost zgornjega dela telesa, zlasti ramen, rok in v pesti stisnjenih dlani. Taka ‘vojaška’ drža ni nič preveč racionalna. Razlog za togo mahanje z rokami je pri tekačih lahko posledica prizadevanja, da bi se roke pri teku gibale v smeri naprej in nazaj ter da bi bilo čim manj opletanja z njimi v levo in desno. Cilj je hvalevreden, saj opletanje, t. i. parazitski gibi, pomeni neracionalno trošenje energije. A če smo zaradi poskusa sledenja temu idealu togi in zakrčeni, nas dobri nameni peljejo stran od želenega cilja. Tudi zato je pomembno, da se teka lotimo počasi in postopoma. Pri počasnem teku lahko nadziramo, kako tečemo, ali smo morda togi in podobno. Ko tečemo hitro, je naša pozornost osredotočena predvsem na napor. Da bi mislili še na to, kako premikamo roke in noge, pa ni pričakovati …
Kratko povzemimo: če tečemo z netekmovalnimi nameni, tecimo tako, kot pač znamo teči. Ko pospešimo, napravimo to predvsem s povečanjem frekvence teka in nikar ne podaljšujmo na silo dolžine koraka. Če ugotovimo, da tečemo s togim trupom, rameni in rokami ter stisnjenimi dlanmi, skušajmo to napako odpraviti tako, da vedno, ko tečemo počasi, zmehčamo toge dele svojega telesa. Sčasoma, ko bomo tako gibanje osvojili, bomo začeli teči mehko in sproščeno tudi pri veliki hitrosti.
preberite tudi
Komentarji
* Polja označena z zvezdico (*) so obvezna!