Saj vemo, da je treba jesti več sadja in zelenjave, ni tako? Problem je le, ker tega nihče ne upošteva. Kaj pa če se napaka skriva v našem razumevanju raznovrstnosti? Pomeni več različne hrane res tudi več hranil?
Zadnja iskra, ki je končno vnela željo napisati nekaj o tej temi, se je zgodila nedavno, ko je prišel na posvet simpatičen mlad par. Pred meseci sta povila prvega otroka, zato bi se mama rada čim prej spravila nazaj v formo, očka pa zanima, kako izboljšati svoje zdravje in hkrati zagotoviti vse potrebno za sinov razvoj.
"Zavedam se, da jem zelo nezdravo," reče simpatična Bolgarka in nadaljuje: "veliko maščob, različne sire, obožujem jajca, rdeče meso in povsod dodajam oljčno olje. V splošnem jem ves čas isto hrano in mnogo preveč maščob, posebej v primerjavi s soprogom. Tako mi je zadišalo med nosečnostjo in kar vztrajam."
Se počutite v redu? Imate kakšne zdravstvene težave? Sem nadaljeval z zanimanjem.
"Sploh ne. Sem bolje kot prej, ko sem sledila Francescu. Rada bi le izgubila nekaj nosečniških kilogramov."
Kako pa se prehranjujete vi, Francesco, vprašam suhljatega gospoda poleg nje. "Zelo zdravo. Uživam raznovrstno hrano, kosmiče za zajtrk s posnetim mlekom, sadje za malico, testenine in solato imam najraje za kosilo, meso izberem največ dvakrat tedensko, obožujem tudi polnozrnat kruh."
Pa je z zdravjem vse v redu? "Niti ne. Vedno več težav imam z vrtoglavico, med igro skvoša mi hitro zmanjka energije, prav tako sem razočaran nad slabimi izvidi krvi."
Kaj počne Francesco narobe?
Raznovrstnost živil ni enako raznovrstnosti hranil!
Telo nima potrebe po določenih živilih, temveč hranilih. Beljakovine, maščobe, vitamini in minerali so nujno potrebno gorivo za dobro zdravje kot bencin za avto. Ko tega primanjkuje v moji beli streli, se najprej prižge lučka, kmalu zatem pa ugasne še motor. Pri ljudeh lučko ponazarja slabo počutje z značilnimi simptomi, ugasnjen motor pa lahko razumemo kot razvoj resnejše bolezni.
Za živila je našemu telesu prav malo mar. Včasih so ljudje izbirali, kar so imeli na voljo, danes imamo na voljo vse in si lahko izmišljujemo, kakor nam ustreza – paradižnik pozimi ali govedo iz Argentine. S tem ni sicer prav nič narobe, če izpolnimo prej predstavljen predpogoj: da zaužijemo dovolj nujnih hranil.
Tu ima Francesco težavo. Njegova prehrana je že raznovrstna po kriteriju živil, ampak ta živila nimajo nič hranil. Razumete bistvo? Smo sicer siti, ampak podhranjeni. Zato jemo več, se morda zredimo, morda ne, vendar smo še vedno podhranjeni. Zato zbolimo. Ne zato, ker smo predebeli. To je posledica.
Ovseni kosmiči, prosene kroglice ali pirini napihnjenčki. Rjave testenine, neoluščen riž, ki ga je posebej za nas na Japonskem pridelal prijatelj Haruto, ali krompir z vrta moje stare mame. Kruh, ki ga speče žena vsak vikend, ali jabolko, ki sem ga sam utrgal z drevesa na Dolenjskem. Razporedimo to čez dan in dobili bomo uravnoteženo prehrano, ne?
Kako žal mi je, da moram to napisati, ampak vse naštete dobrote spadajo v isto skupino živil. To so ogljikovi hidrati, ki v pogledu z daljave puščajo privid raznovrstnosti, vendar so od grla navzdol eno in isto, tj. sladkor in po količini hranil skupaj ne zberejo za porcijo telečjih jetrc.
Žita, škrob in večina sadja, posebej zunaj svoje sezone, spada na dno lestvice živil z najvišjo prehransko vrednostjo. To pomeni, da vsebujejo dovolj kalorij za potrebe gradbenega delavca, zato smo tudi siti, ko po grlu spravimo velik krožnik testenin, vse skupaj pa ima bore malo hranil. Posledično in zaradi vpliva sladkorja na inzulin, smo ponovno hitro lačni ... in se počutimo precej podobno kot Francesco.
Premoč ženske intuicije
Francescu bi bilo mnogo bolje, če bi poslušal svojo soprogo. Gergana je sprva s slabo vestjo, ampak zdaj ne več, izbirala hrano, ki je je bila vajena iz otroštva in ji je zagotavljala dobro počutje v času nosečnosti.
Živalski viri prehrane – rdeče meso, jajca, mastne ribe, polnomastni siri in maščobe, kot so maslo, mast in oljčno olje – so prvovrstni viri prehrane in spadajo v sam vrh po količini hranil glede na količino.
Čudno je vse skupaj. To me je prešinilo vsaj trikrat med pisanjem, vendar ni zanemarljivega pomena. Če stopimo nazaj in prepoznamo vzorec izbiranja škroba namesto beljakovin in maščob, ga lahko hitro povežemo z vztrajno naraščajočim pojavom različnih bolezni v družbi, kot so debelost, sladkorna bolezen, rak, nenormalne vrednosti holesterola in povišan krvni pritisk.
Razumem. Kosmiči so enako kot testenine, te so podobne rižoti, vse skupaj je sladkor in tega ne smem jesti preveč in pogosto. Ampak ne morem kar naprej jesti samo jajc, sira in masla.
Pomislite na to dilemo, saj je kot vožnja v službo vsako jutro. Veste, katera pot je najboljša. Mislim najhitrejša, najvarnejša ali tista, kjer ni nobenih radarjev. Zdi se logično, da praviloma izberete to. Nič ni narobe, če se sem ter tja prebudite v posebej divjem razpoloženju in si zaželite spremembe. Verjetno pa redno ne bi izbirali takšne ture, po kateri se vozi pol ure dlje in v gneči čaka na prehodu za vlak, ki prečka cesto vsak delavnik točno ob 6.45.
Voziti po najhitrejši, najvarnejši poti za zdravje pomeni izbirati živila, ki vsebujejo največ hranil. Mnenja in lastno stališče na stran, to so živalski viri prehrane (jetra, jajca, sir, meso, riba, maslo in mast). To ne pomeni, da se ne sme voziti po drugi poti, kar je v primerjavi pretežno rastlinska prehrana s poudarkom na žitih in škrobu. Tudi ta so dar narave in imajo svoje mesto – nanj kažem v zaključku.
Status ogljikovih hidratov pri mizi pomaga razumeti prispodoba prehrane kot družine, v kateri so oče beljakovine, mama maščobe ter otroka sadje in zelenjava. Oni so tisti, za katere je rezerviran stol pri vsakem družinskem obroku in mama ima glavno besedo, se razume. Škrob je stric, ki ga z veseljem povabimo na večerjo, če tako želimo, po navadi pa ne živi v isti hiši, nima enake veljave kot mama in oče ter ne dobi največjega kosa pogače na račun otrok.
Mario Sambolec, Dr. Feelgood, strokovnjak na področju prehrane in trener z licencama NSCA – CSCS (Certified Strength and Conditioning Specialist) in FZS (Fitnes Zveza Slovenije)
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
