Pomislite, ali vam je poznan naslednji scenarij.
Ležite v postelji, po končno zaključenem dnevu, ko naj bi bilo pred vami le še mirno spanje. A za vas je to tudi zelo strašljivo obdobje.
Čas, ko bi se sicer morali s sproščenimi mislimi zazibati v sladke sanje, je za vas obenem tudi čas, ko vaši možgani začnejo urno obnavljati vse interakcije dneva, v njih pa iskati šibkosti, napake in pomisleke, kako bi lahko vse, kar ste v dnevu opravili, v bistvu opravili bolje. Kako ima morda poročilo, ki ste ga oddali, neko spregledano, a ključno napako. Kako je predstavitev, za katero ste še popoldne menili, da vam je uspela, morebiti vseeno bila nekoliko dolgočasna in neinovativna. In kako ste bili po prijetnem pogovoru s sodelavko sicer navdušeni, ampak zdaj premišljujete, ali morebiti vseeno niste rekli česa neprimernega ali neumnega.
Če takšnih pomislekov za pretekli dan ni, vaši možgani nimajo popolnoma nobenih zadržkov pri črpanju iz preteklosti. Brez vsakršne smiselne asociacije in brez vsakršnega logičnega razloga se vam tako lahko v misli pred spanjem nenadoma prikrade neki neprijetni spomin iz preteklosti, kakšna zadrega, kakšna ponesrečena situacija, in vam potem veselo kljuva po glavi, dokler vendarle ne zaspite.
Vam je kaj podobnega znano? Se tudi vaši trenutki pred spanjem včasih iztečejo tako?
Potem pa vam bo naslednjih šest težav še kako znanih. Šest težav, če ste do sebe prestrogi
1. Tudi če potrebujete pomoč, vedno poskusite stvari najprej opraviti sami.
Ker če vprašate za pomoč, imate namreč občutek, da ste naredili nekaj slabega. Da ste razkrili svojo nesposobnost, svojo nemoč, svojo šibkost, obenem pa s tem še obremenili nekoga drugega, mu kratili čas in energijo.
Ko vam nekdo le pomaga, čutite strašansko krivdo in potrebo, da to pomoč nekako poplačate, ker vas bodo sicer ponovno preganjale tiste nesrečne misli pred spanjem. Zato stvari najraje opravite sami, pa četudi si pri tem nakopljete bolečine v hrbtu in za to izgubite trikrat več časa, kot bi ga sicer.
Ironično – sami z veseljem pomagate komurkoli, kadarkoli, in to vedno z nasmejanim obrazom. To, da vas nekdo prosi za pomoč, vam pravzaprav da kar nekakšen občutek herojskega veselja.
Iz zgornjega izhaja ...
2. Vedno se počutite odgovorni za to, kako se ljudje okoli vas počutijo.
Ker če se nekdo v vaši družbi ne zabava, se to vzamete nadvse osebno in se tudi sami ne morete zabavati. Kot da je njihova dobra volja vaša odgovornost. Zato si tudi tako težko predstavljate, da bi ljudi izkoristili za karkoli drugega kot zabavno druženje – in pomoč pri premikanju pohištva ali menjavi motornega olja vsekakor ni zabavno druženje.
Ko so ljudje z vami, se morajo imeti lepo. Sicer to razumete kot težavo, ki jo morate rešiti. In dokler oni ne bodo dobre volje, tudi vi ne boste dobre volje.
3. Vsaka mala kritika vas preganja kot najhujša nočna mora.
Ker ste že po naravi izredno samokritični, vas opozorila na napake, ki pridejo od drugih ljudi, še bolj prizadenejo. S tem namreč potrdijo prav tisto, česar ste se verjetno že tako ali tako bali ali pa sami pri sebi ocenili kot primanjkljaj. Takšna kritika vas zato udari globoko pod kožo in vam v mislih sledi še mesece, če ne kar leta. Postane del tistih v uvodu omenjenih misli, ki vas kljuvajo pred spanjem.
Prav zato radi napake popravite takoj. Ko udarijo, vas preplavi val adrenalina in panike, ko le želite, da bi najhitreje popravili storjeno napako, ker iz preteklih izkušenj že veste, da ne glede na to, kako močno upate, vam zemlja pač ne bo naredila usluge in vas požrla.
S situacijo se bo treba soočiti, in to želite opraviti čim prej. Kar pa v številnih primerih niti ni slaba osebnostna karakteristika, saj to tudi pomeni, da se od storjenih napak še toliko več naučite in od njih nikoli ne bežite. Pa čeprav najraje bi.
4. Opravičevanje, opravičevanje, opravičevanje.
Če ste do sebe zelo strogi in kritični, potem je beseda 'oprosti' zagotovo ena pogostejših, ki prileti iz vaših ust. Nikoli se vam ni težko opravičiti, zato se včasih opravičujete tudi za stvari, ki jih v bistvu sploh niste storili.
Morebiti se sovozniku opravičite, ker je tako neznosna prometna gneča. Morebiti se opravičite, ker je zunaj nevihta. Ali pa se opravičite, kadar zbolite. Brez težav se opravičujete za stvari, nad katerimi nimate nikakršnega nadzora, preprosto zato, ker vam je opravičevanje pač popolnoma naravno.
5. Mislite, da nihče ničesar ne pozabi in nihče ničesar ne opraviči.
Zato vas tudi najmanjše napake preganjajo tako dolgo, saj se neprestano obremenjujete tudi s tem, kaj si v primeru napak ali kritik mislijo drugi. Prepričani ste namreč, da si vsi ljudje zapomnijo vse, kar ste kdajkoli naredili narobe in se takoj, ko vas zagledajo, nemudoma spomnijo samo na tisto negativno.
To sklepate predvsem zato, ker si vse, kar so narobe naredili ljudje okoli vas, zapomnite tudi sami – vsako kritiko, ki ste jo prejeli, vsako žalitev, ki vam jo je kdaj kdo zabrusil, in vsako opazko, ki jo je morebiti kdo kdaj usmeril proti vam. Običajno je resnica nekoliko bolj prizanesljiva – ljudje pozabijo in ne nosijo bremen preteklosti prav dolgo s seboj, če ta niso resnično bolela.
6. Nikoli niste zadovoljni.
In tu se vse to, kar je omenjeno zgoraj, združi v enotno in nadvse enostavno premiso.
Ne glede na to, kako uspešni ste, kako talentirani ste, koliko komplimentov in pohval prejmete, vedno živite z občutkom, da bi lahko stvari storili še bolje, da bi lahko storili še več in da bi lahko bili še boljši.
Ko vas kdo pohvali, to včasih hitro negirate z "Ah, začetniška sreča," ali pa kompliment, ki ste ga prejeli, nemudoma pozabite, ker med vsemi kritikami, ki jih hranite še iz prejšnjega tisočletja, očitno za spomine na lepe besede ni več prostora.
In kje je potem največja ovira
V tem, da se to nenehno nezadovoljstvo s seboj in strah pred kritiko manifestira v ograjevanju od sveta.
Ljudje, ki ste do sebe prestrogi, se največkrat zaščitite tako, da se poskusite izogniti vsemu, kar bi vas lahko izpostavilo neprijetnosti kritike. Tudi izpostavljanju ljubezni. Ker pričakujete, da bodo ljudje potem, ko vas bodo spoznali v popolnosti, z vami tako ali tako nezadovoljni in bodo odšli.
Ta čustvena prepreka, ki jo razumete kot ščit pred bolečino, pa je le ovira pri tem, da bi vas ljudje vendarle sprejeli. In ljubili točno takšne, kot ste.
Tekst Darjo Hrib.
Preberite še: 7 stvari, zaradi katerih se morate ta trenutek nehati opravičevati
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
