Ženske na leto jokamo tudi do 64-krat. Zaradi tega nam je včasih nerodno, čeprav se potem nemalokrat počutimo odlično. Ali je razkazovanje šibkosti v javnosti dokaz čustvene nezrelosti ali pa znamenje samopomilovanja? Gre samo za pretkano manipulacijo ali neprijetno izgubo samokontrole? Mogoče pa gre samo za tiste dni v mesecu?
Resnica je, da solze razkrivajo veliko o nas samih. In prav zaradi tega se počutimo neprijetno, ko so še drugi priča našemu jokanju. Jokamo, ker smo žalostne, jezne ali pa sočutne. Solze izražajo tudi usmiljenje, hrepenenje in ponižanje. Čutiti srečo ali pa žalost je včasih povsem dovolj.
Vendar pa večina joka, kadar je povsem izčrpana in ko se nekaj razburkanih čustev zlije v eno. In čeprav moški jokajo pogosteje kot prej (veliko jih zdaj ne čuti sramu, ko spusti kakšno solzo, pa s tem ne mislimo na pogrebu ali pa ob izpadu najljubšega kluba iz lige), morajo še veliko nadoknaditi.
Po raziskavah nemškega oftalmološkega združenja ženske letno zajokajo od 30- do 64-krat, medtem ko moški od šest- do 17-krat. Zakaj jokamo več kot moški, je še vedno vprašanje, ob katerem se lomijo kopja. Preden gredo v šolo, fantki jokajo prav tako pogosto kot punčke, morda celo še več. Da pozneje jokajo vse manj, je kulturološki pritisk. Odrasli lažje prenašajo jok punčk kot pa fantkov. Dajo jim vedeti, da ne smejo tako pokazati ranljivosti.
Odgovor na zelo težke trenutke
Endokrinologi menijo, da le ni vse vezano izključno na pričakovanje okolja. Naši hormoni so tisti, ki vplivajo na solze. Ženske imajo v svojem telesu za 60 odstotkov več hormona prolaktina kot moški. Raven tega hormona se povišuje med puberteto, menstruacijo, nosečnostjo in dojenjem, ko so utrujene in pod stresom.
Naši čustveni odzivi se menjajo tudi glede na leta. Ko prihajamo v srednja leta, se raven hormonov znižuje in povečuje se količina moškega hormona testosteron. Po raziskavah naj bi takrat ženske manj jokale in se več jezile. Pri moških je nasprotno – z leti se raven testosterona znižuje, raven ženskih hormonov pa ostaja ista. Zato se manj jezijo in več jokajo.
Vendar pa, kakšno korist imamo od jokanja? Raziskave kažejo, da spuščanje vodene sluzi in olja skozi kanale naredi mnogo več, kot samo vlaži in čisti naše oči.
Ameriški biokemik, doktor William Fray, ki je nekaj desetletij raziskoval solze, verjame, da so vitalno sredstvo za odvajanje toksinov, ki jih proizvajamo s stresom.
Njegova ekipa je analizirala dve vrsti solz:
- emocionalne (ki jih spuščamo, ko smo žalostni ali pod stresom) in
- tiste, ki jih spustimo, ko recimo režemo čebulo.
Odkrili so, da imajo emocionalne solze več hormonov, temelječih na proteinih (prolaktinu, adenokortikotropnem hormonu in naravnem analgetiku leucin enkefalinu), ki jih telo proizvaja, ko je pod stresom. Ker se otresemo teh kemikalij prek solz, se bolje počutimo. Tudi psihologi menijo, da jokanje lahko pomaga, da se psihično in fizično bolje počutimo.
Naše solze so odgovor na boleče dogodke, in če si dovolimo zajokati, se bomo bolje počutili. Vsakič, ko se znajdemo v težkem položaju, je že ena porcija solz dovolj, da se počutimo bolje. Toda kadar govorimo o izjemno težkih preizkušnjah, kot je smrt bližnje osebe, lahko jokamo dneve in dneve. Psihologi pravijo, da je to povsem normalno.
Naravno zdravilo brez stranskih učinkov
Knjiga ameriškega avtorja Toma Lucea Crying: The Natural and Cultural History of Tears razkriva, da ljudje v javnosti jokajo zaradi različnih namenov.
Na primer zaradi izstopanja (jokanje je tako pomembno, da sebi dovolim kršenje pravil), zaradi samozadostnosti (vseeno mi je, kako se moram vesti, to sem tista prava jaz), zaradi poudarjanja bližine (tako zelo sem sproščena v družbi, da bom pred teboj prekršila določena pravila).
Toda na koncu je najpomembneje, kako sami doživljamo te solze. Počutimo se slabo, ko pa se dodobra zjokamo, se takoj bolje počutimo. A kaj če nam jokanje ne pomaga?
Dekleta pogosto učijo, da jeza ni družbeno sprejemljiva. Zato ni nič nenavadnega, če ženske jokajo tudi takrat, ko so jezne. Kadar pa je jeza temeljno čustvo, lahko s konstruktivnim reševanjem težav dosežemo veliko več kot z jokom. Kaj pa, če jok kaže na nekaj bolj resnega?
Nenadzorovano jokanje in slabo razpoloženje lahko kažeta na depresijo ali pa druge psihične težave. Ne glede na to, ali gre za blago ali bolj resno depresijo, pa je telesna aktivnost zelo pomembna, saj lahko stanje ublaži. Jok ne bo vrnil nazaj nekoga, ki je preminil, ali pa partnerja, ki vas je zapustil. Lahko pa vam pomaga ublažiti napetost, v kateri ste se znašli. Solze so tako kot smeh pomembna sestavina našega življenja. So eden izmed najbolj naravnih zdravil brez neprijetnih stranskih učinkov.
Pravi odgovor na bolečino
Jokanje mogoče ni pravi način, da se spopademo s stresom in žalostjo, vendar ga ima večina za zelo koristnega. Poleg tega da se 85 odstotkov žensk in 73 odstotkov moških počuti mnogo bolje, ko se zjoka, so raziskave pokazale, da ima zadrževanje solz slab učinek na zdravje. Pravijo, da jokanje tudi znižuje krvni tlak, potiskanje čustev sploh pa povečuje možnost bolezni srca, visokega krvnega tlaka in čira na želodcu. Solze niso tako zelo nepomemben odgovor na bolečino.
Izpostavljeni sočutju
Japonski raziskovalci so odkrili, da nekatere osebe zaradi pogostega jokanja manj trpijo za artritisom. Zahvala gre hormonu endorfinu, ki ga sprošča telo. Tudi dihanje postaja globlje, poveča se raven kisika v krvi in dvigne mentalna moč. Ko nas besede izneverijo, z jokanjem izražamo in odpuščamo čustva, ki jih ne moremo izraziti. S solzami drugim kažemo, da potrebujemo pomoč in podporo, ko je ne moremo poiskati z besedami.
Kazanje čustev in ranljivosti nam lahko pomaga, da se zbližamo z nekaterimi ljudmi. Včasih je jokanje družbeno nesprejemljivo, na primer na delovnem mestu, saj bi se lahko tudi drugi ljudje počutili nelagodno. In namesto da bi vam pokazali sočutje, se bodo umaknili, pravijo psihologi. Tisti, ki jokajo, so pogosto izpostavljeni posmehovanju ali pomilovanju. Zato je pomembno vprašanje, kaj storiti, ko v javnosti ne morete zadržati solze.
Ena od študij je odkrila, da so vlažne oči znamenje, da nadzorujete čustva. To je zelo ugoden odgovor za tiste, ki hočejo jokati. Naša stališča do joka v javnosti so se spremenila. Danes je hlipanje med govorom, ko dobiš oskarja ali pa ko odkrivaš skrivnosti iz zasebnega življenja, nekaj, kar je solze naredilo za potrošno blago. In, ali tem solzam sploh še verjamemo?
iz revije Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
