Opazujem par pred seboj v Svetovalnici. Prišla sta zaradi nenavadnega vedenja skoraj najstniške hčerke. Par je ločen že nekaj let, hči živi izmenično, vsak teden pri enem staršu.
Povesta, da želita smernice, kako jo ukrotiti, še preden butne puberteta na polno, ker sta nemočna in prestrašena. Zelo sta bila iskrena. Prišla sta v starševski vlogi.
Ko ju poslušam v njuni zgodbi, ugotovim, da mi govorita nerazčiščene partnerske očitke in zamere, ki jih očitno nikoli prej, tudi ob ločitvi nista razrešila. Nekaj časa še poslušam, potem pa ju le opozorim in povprašam, ali delamo z namenom čiščenja partnerske problematike ali vzgojne stiske. Me čudno pogledata, saj se sploh nista zavedala, da govorita o sebi kot o partnerjih, četudi formalno ne živita več skupaj. Hitro se popravita, da želita pomoč in nasvet zgolj glede vzgoje. In čez nekaj stavkov spet zdrsneta v partnerske zamere.
Ta zgodba je še dodatno utrdila moje prepričanje, kako škodljivo za celotno družinsko ekipo je, ko partnerske težave preidejo na polje vzgoje.
Nehote in nevede se to prelije in ogrozi dinamiko med posameznimi člani. Želim poudariti, da je res pomembno, da partnerja zavestno in osredotočeno komunicirata in imata pogovore glede 'čiščenja' zamer zgolj glede partnerske problematike, ko se menita kot mož in žena, kot moški in ženska, in ne kot starša. Seveda sta partnerja tudi starša, ko se rodi otrok, a to sta dve različni socialni vlogi, dve izmed vseh, ki jih vsakodnevno nosimo in skozi njih igramo pričakovane socialne norme.
Kaj se zgodi, ko se hočejo partnerske zamere čistiti na področju vzgoje in starševstva?
Zastrupijo starševstvo! Ko se par namreč krega, dokazuje vsak od partnerjev svoj prav, hitro stopita na spolzko področje, ki pa seveda zelo boli, in sicer na področju vzgojnih momentov.
Zelo veliko parov si nagaja in otrokom nalašč dovoli ali prepove nekaj, kar je drugi starš dovolil ali prepovedal. En starš otroku razloži neko pravilo ali poda mejo, drugi starš pa, da se maščuje za partnerski konflikt izpred enega tedna, otroku dovoli prečkati postavljeno mejo ali jo celo porušiti.
Vem, da starši to ne delate nalašč in ne kujete načrta, kako minirati drugega starša, a to se mimogrede zgodi, ko ne počistimo partnerskih zamer na področju, kjer nastanejo, torej v odnosu med obema odraslima, to je partnerjema.
Zato, dragi moji zakonci in partnerji, bodite čuječi in previdni, ko se pogovarjate o vajinih, bom rekla, odraslih zadevah.
Ostanite pri njih, drug drugega opozorita, ko gresta na področje starševstva, da sta zašla s poti, in se vrnita nazaj na pogovor, ki je namenjen čiščenju očitkov, zamer, nesporazumov in nakopičenih različnih idej in pobud. In res se potrudita, da ostaneta pri tem poglavju.
Obenem pogosto pride do tega, da morata kot starša delovati vzgojno. Takrat bodita spet čuječa in se menita o vzgoji in njenih izzivih ter kako skupno vzgajati podmladek, da bo odrastel v čustveno in osebnostno zdrave posameznike. Obe poglavji sta izjemno zahtevni in generirata močan stres, če niso nesoglasja sproti razčiščena. Zato, dragi moji partnerji, ki ste tudi starši: potrudite se in ločujte posamezna segmenta. Za celotno vašo družino bo veliko manj stresno in težavno.
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok. Foto: Profimedia
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na tel.št. 031 666 168. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na www.svetovalnica.si ali www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
