Zakaj je težko zgraditi drugačne odnose?

Ker med partnerjema vse življenje ostajajo skupna obdobja, ki so jih v življenju prehodili skupaj, z vsemi pozitivnimi in negativnimi izkušnjami in čustvi, ki jih te prinesejo. In med ločenimi je slednjih več.

Tako lahko nekateri še leta in desetletja ali pa vse življenje za seboj vlečejo jezo in zamere, žalost, obžalovanje, krivdo.

In tisti, ki imajo skupaj otroke, so postavljeni pred velik izziv: kako vzpostaviti nov odnos z bivšim možem ali bivšo ženo, če so med njima še vedno jeza, zamere, obtožbe, in hkrati tega ne prenašati na otroke, jih vpletati v ta odnos ali celo izrabljati za igro dveh odraslih, ki v odnosu ne najdeta rešitve.

Tako trpijo vsi, vsak na svoj način.

Otrokova bolečina ...

Zgodi pa se tudi, da otroci staršem zamerijo: njihovo neprisotnost – čustveno ali fizično, nezanimanje zanje, beg v odvisnosti, ki imajo za družino negativne, celo katastrofalne posledice. Zamerijo jim, da niso bili ob njih, ko so jih potrebovali, na primer v stiskah, ki so povezane s šolo, vrstniki in prijatelji, družino.

Zaradi izkušenj in čustev, ki jih je povzročila ločitev staršev, bodo za nekaj časa otroci za tega starša postali nedostopni. Zaprli se bodo v svojo školjko in v njej skrivali bolečino.

Otrok mora začutiti, da je starš na voljo ob njihovi bolečini

In tukaj je naloga starša, ki ga otrok zavrača, da se otroku počasi, sočutno in vztrajno približuje. Da ne obupa, ko ga bo on ničkolikokrat zavrnil.

Ko bo otrok začutil, da starš misli resno in da ima njegov trud pristne namene, se bo njegova školjka počasi začela odpirati. Se pravi, ko bo starš pokazal otroku, da želi z njim zgraditi neki nov odnos, se bo otrok slej ko prej odzval na to povabilo, pozneje celo razkril svojo ranljivost.

To, da otroci zavračajo druženja in odnos z enim od ločenih staršev, lahko pomeni več stvari: iz družine, preden je razpadla v svoji primarni obliki, vlečejo, nadaljujejo nepredelane bolečine v obliki jeze, zamere, žalosti, čustvene prikrajšanosti do starša, nekaj, prek česar sami ne zmorejo iti, ampak potrebujejo pomoč starša.

Vendar morajo najprej začutiti, da je starš na voljo ob njihovi bolečini. Lahko pa so otroci vpleteni v čustva ločenih staršev, ki jih še vedno gojita drug do drugega, in otrok le odigrava nekaj, s čimer se bivša partnerja še nista pripravljena spoprijeti – s preteklim odnosom, ki ga je treba na nekaterih mestih podreti, da lahko zgradita nov odnos, v katerem ne bosta več mož in žena, ampak oče in mama svojih otrok.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa