Kako sem se spoznal z anksioznostjo (in se z njo naučil živeti)

25. 3. 2016
Deli
Kako sem se spoznal z anksioznostjo (in se z njo naučil živeti) (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Bilo je neke vroče avgustovske noči. Pregreto mesto je buhtelo v težki sopari, čakajoč na vsaj utrinek osvežilnega vetrca. Takrat se je zgodilo prvič.

Moj spanec je bil nenadoma prekinjen. Odprl sem oči in ugledal samo temo. Ulične svetilke so nekaj malega svetlobe metale skozi odprta okna spalnice, a v prostoru je nedvomno nadvladala črnina. Čutil sem, da se nekaj dogaja. V meni. Ni me zbudil neznan zvok, ni me zbudila Ona, ki je popolnoma spokojno spala ob meni, niso me zbudile neprijetne sanje.

Vdihni, vdihni!

Zbudilo me je telo. Telo je čutilo, da me mora poklicati k zavesti. K budnosti. Ker se je dušilo.

Ko se je pripetilo prvič, nisem vedel, kaj se v resnici dogaja. V nekaj sekundah potem, ko sem se prebudil, sem vedel, da nekaj v meni ne deluje tako, kot bi moralo. Poskušal sem vdihniti. In spet. A zdelo se je, kot da mi pljuča ne želijo sprejeti tega tako potrebnega vdiha. Kot da mi nekaj gromozanskega sedi na prsih, me stiska in preprečuje, da bi vdihnil.

Poskusil sem ponovno in ponovno. A bilo je čedalje težje. Vedno bolj utesnjujoče. Vedno bolj omotično.

Planil sem pokonci, se podal proti balkonu, kot da me je vsaka molekula v telesu nagonsko silila k iskanju zraka. Ne vedoč, kaj se dogaja, sem z mislimi begal po notranjosti svojega organizma, v iskanju indikatorjev, ki bi mi dali bolj jasno sliko, s čim imam opravka. Odrevenelost, bolečina, nekaj, karkoli. Da nisem zaznal ničesar, je bilo obenem pomirjujoče in zastrašujoče. Ker če ni nič, je lahko obenem karkoli.

Kmalu je tudi Ona stala ob meni, me mirila in poskušala iz svojega zmotenega spanca ustvariti neko racionalno oporo moji paniki. Potem se je vse skupaj počasi stabiliziralo. Spomnil sem se na dihalne vaje iz nekdanjih treningov aikida in s kontroliranimi, počasnimi vdihi se mi je uspelo spraviti k nečemu, kar je bilo za dano situacijo dovolj normalno stanje, da sem se lahko ponovno vrnil v posteljo. Čakajoč na spanec, v strahu, da če samo pomislim na ravnokar doživeto, se bo vse ponovilo, sem misli obremenil z naključnimi slikami, z naključnimi zgodbami, z vsem, kar me je lahko dovolj zamotilo, da sem spet zaspal.

Nova spremljevalka

Seveda sem kmalu zatem obiskal svojo osebno zdravnico. In seveda me je razumevajoče priklopila na vse aparate, ki jih njena lična, a majhna družinska ordinacija premore. Aparati so bili kolektivno prepričani, da je z mano vse v najlepšem redu. Zdravnici, opremljenimi s pohvalnimi rezultati testov, sicer nisem želel oporekati, a sem v sebi vedel, da to ni bil običajen pojav. To ni bilo nekaj, kar sem poznal. To ni bil del mojega standardnega telesnega obratovanja. In takrat je spregovorila o pojavu, za katerega si ne bi nikoli mislil, da me bo od te točke, od tiste vroče, soparne avgustovske noči, spremljal skozi preostanek življenja. Napad panike. Anksioznost. Stanje živčne napetosti. Diagnoza, ki mi jo je postavila zelo previdno, a odločno.

Nekaj dni zatem se je to stanje ponovilo na različne načine. Prvič neko noč istega poletja, ko sem lahko vso noč le nemo strmel v temo, čakajoč, da se morda vendarle zgodi spanec, a ni prišel od nikjer. Bolj ko sem ga čakal, bolj oddaljen se mi je zdel. Okoli pete ure zjutraj je utrujenost vendarle zmagala, a le za kakšno uro in pol. Potem pa spet budnost. Budnost ob občutku popolne mentalne izmučenosti. Ko možgani le želijo spati, a jim telo ne pusti. In potem ti te misli obremenijo vse ostale procese v glavi. Čutil sem, kako me telo vedno znova, na vsakem koraku, opozarja, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Možgani so se v najbolj naključnih trenutkih spomnili na tisto avgustovsko noč in me prisili, da sem hlastnil za zrakom. Kar tako. Hiter vdih. Kot da nekaj pod mojo lobanjo preverja, ali še znam dihati. Bilo je nadležno. Naporno. Uničujoče za zbranost in kakršnokoli ustvarjalnost. Ker sem se ukvarjal samo s seboj. In takoj, ko se nisem, se je spet pojavil tisti hitri vdih. Ki je lovil samega sebe.

Razumeti anksioznost

Sčasoma je tudi Ona pričenjala razumeti, da je to stanje zdaj del mojega dnevnega procesa. Da ne mine, tudi tedne in mesece kasneje. Zdaj, ko je že nekaj let od tega, ko sem opravil pogovore in raziskal ozadje, sem postopoma razkrival, kje so se skrivale korenine teh globokih sprememb, ki so se tako impulzivno pojavljale na telesnem nivoju. Da se to skozi čas, prek takšnih in drugačnih stresnih situacij, zapiše nekam v naše možgane, kot še ena izkušnja, iz katere potem nenehno črpamo. In ko se enkrat zgodi v vsej svoji sili, postane prednostni vzorec za vse stresne dejavnike. Je kot bolečina, ki jo pričakujemo, ko se z nogo udarimo ob obok vrat. Bolečina, za katero nemudoma vemo, kakšna je, pa čeprav pride do naših možganov šele nekaj sekund po udarcu. Tako je tudi z anksioznostjo. Ko jo spoznaš v njeno obist, v njeno esenco, potem postane tvoja spremljevalka v vsem svojem razkošju. Razumeš, kdaj bo udarila – in ko udari, veš, kaj moraš narediti. Poznati živčno napetost, napad panike, pomeni tudi razumeti sebe in svojo moč v boju proti temu stanju. Naučiš se vdihniti, naučiš se pobegniti od napačnih misli, naučiš še lahkotneje sprejemati sebe in svet naokoli, naučiš se biti korak pred njo. Nikoli več ne dovoliš, da te prevzame tako, kot ko sta se spoznala prvič.

Čakanje na nekoč

V tej zgodbi je pomembna tudi Ona. Pomembna je zato, ker sicer ta zgodba nima celote. Namreč, tako kot sem se moral jaz naučiti, kako živeti z anksioznostjo, tako se je morala tudi Ona naučiti, kako jo razumeti. Kako jo identificirati takrat, ko me panika popolnoma prevzame in racionalnost izgine nekam v ozadje. To je stanje, ki ga kultivira eden, a z njim živita oba. Enostavno je simpatizirati z nekom, ki si opeče jezik na vroči lazanji, ker nam je to znano. Ker nam je to blizu. Ni pa enostavno simpatizirati z nekom, ki je fizično popolnoma zdrav, a v mislih doživlja strašansko borbo z nevidnimi demoni. Zato sem ji vedno povedal, kaj čutim, ko se me loteva nov napad panike. Razložil sem ji, kaj se v mojem telesu dogaja, ko poskušam globoko vdihniti, pa ne morem. Ko doživim malo paniko, pa ta panika potem hrani sama sebe in je čedalje večja in vse težje obvladljiva. Ker sprva, ko je njej to bilo popolnoma tuje, je bil moj stik z njo v teh trenutkih tako, kot da poskušam kričati pod vodo, kjer vsi zvoki iz mojih ust prihajajo utišani in nerazločni. Kot da se poskušava ujeti z rokami, a čutiva samo konice prstov, ker sva si vseeno še vedno predaleč. Zato je morala izvedeti. Zato sem ji povedal.

Anksioznost je danes skoraj tako pogost pojav kot prehlad. Pojavlja se pod krinko različnih telesnih znakov. Lahko kot respiratorni problemi. Lahko kot vročina. Lahko kot zmedenost. Ima veliko obrazov, a ko jo prepoznaš, jo imaš v rokah. Potem več ni strašljiva. In veš, da je nekoč ne bo več v tvojem življenju. Zagotovo. Pri tem pa upaš, da oseba ob tebi to razume in pozna. Le tako lahko počne tisto, kar je edino v pomoč pri tej neprijetnosti – je tam in te ljubi še naprej. Ker četudi so trenutki, ko misliš, da se utapljaš na suhem, in ko se ti zdi, da se pogrezaš v neopisljivo temačnost, veš, da v borbi proti temu nisi sam.

Napisal: Darjo Hrib. Foto: Shutterstock.

Preberite še:

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"