Notranje zadovoljstvo in notranji mir - je to le privid in farsa?

20. 10. 2014
Deli
Notranje zadovoljstvo in notranji mir - je to le privid in farsa? (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Vsi se skrivamo za fasadami, pročelji in zunanjim videzom. Na zunaj se vse blešči in je lepo za videti, urejeno do zadnje bilke in rožice. Vsak las ima svoje mesto in obleka naredi človeka. Kaj pa se skriva za temi našimi fasadami in pročelji?

Kakšni smo navznoter? Tudi enako lepi, urejeni in topli? Ali pa smo sami v sebi jezni, besni in žalostni? Obupani in nesrečni?

Razmišljajmo o tem, kako pomembno je biti usklajen sam s seboj. To, kar si v sebi, bodi tudi na zunaj, naj se vidi na pročelju. A vsi vemo, da v realnem vsakdanjem življenju to ne drži.

Igramo svoje socialne vloge očeta, mame, sina, hčere, vodje, podrejenega, prijateljice, sosede in kar je še izzivov vsakdanjika. V vsaki takšni vlogi smo malce drugačni. Naša notranjost odzvanja nekoliko drugače, ko se kot odrasli vračamo v gnezdo, k zdaj ostarelim staršem in se mogoče še vedno vedemo kot otroci, lahko smo na svoje starše še kar vedno jezni in jih gledamo s prezirom ali krivdo. Spet drugič gremo na klepet s prijateljicami in smo na zunaj urejene in brezbrižne, a v notranjosti nas glodata na primer zavist in ljubosumje, ker so mogoče naše drage prijateljice v srečni zvezi, so morebiti bogatejše, imajo službo, v kateri so rade. No, primerov je premnogo.

Kar mi kažemo navzven, ni vedno v harmoniji s tem, kar občutimo v sebi. Lahko pred drugimi igramo neko svojo igro nedostopnosti in navidezne hladnokrvnosti, a v nas divja vihar različnih čustev. To je zelo pogost sindrom v partnerski zvezi. Partnerja si ne vidita v srce in v čustva, pa se delata in igrata svoje igre manipulacije ali izsiljevanja, tudi maščevalnega molka (držanje muže rečemo pri nas ob morju) je na tone, pa kljubovalnosti in jeze, a vase ne upata pogledati. Kaj v resnici čutita? Kaj bi rada sporočila drug drugemu, pa ne znata, ne moreta ali pa si celo ne upata?

In tako na videz živi urejena družina, v kateri drugi vidijo ideal srečnih ljudi, ki pa v resnici ne obstaja. Za zidovi in maskami, ki so naša obramba, se dogajajo hudi in težki boji za premoč in prevlado. Ne samo ene osebnosti in enega ega nad drugim, ampak se tudi bije trdi boj za to, kdo ima svoj prav in kdo je bolj kriv za vse bolečine in prizadetosti. To je seveda igra, v kateri ni nikoli zmagovalca. Ker so to težke notranje igre, ki mnogokrat navzven niso vidne takoj, so toliko bolj obremenjujoče in oblivajo s krivdo udeležence, sčasoma se lahko celo obarvajo z nasiljem vseh vrst.

Fasade nas na neki način tudi ščitijo pred zvedavimi vprašanji in vrtanji. Pa pač igramo, da je vse v redu, da nam življenje štima in skupaj z drugimi trobimo v isti rog vsakdanjih tegob. Vemo, da nam drugi privoš­čijo, da nam ni vse lepo in fajn, ker imajo tudi drugi svoje tegobe, a kaj ko so težave drugih toliko bolj zanimive, ker se nam ni treba ukvarjati s svojimi.

Kot že večkrat poprej napisano, svetujem, da smo iskreni do sebe in se res kdaj pa kdaj povprašamo, kako želimo živeti. Ali nas osrečuje partner, otroci, služba, okolje, sosedje ... Ali pa smo tudi mi sami tisti, ki lahko ponudimo srečo drugim in ne le čakamo, da nam drugi posamezniki ponudijo neki prikaz zadovoljstva. Treba je namreč tudi dajati, da potem lahko prejmemo. Kaj sploh je sreča? In kaj naše notranje zadovoljstvo in notranji mir? Je to privid in farsa? Ali pa ta občutek res obstaja, a ga ne prepoznamo?

Danes trosim mnogo vprašanj, ker mislim, da je čas, da se resno začnemo spraševati, kaj lahko sami prispevamo k temu, da bo dobro nam in našim bližnjim. Da pustimo egoistično brezsrčnost ob strani. In da se ozremo vase in četudi bo naša fasada počila in se začela drobiti, ne bo to konec sveta.

Mogoče pa bo to lahko nova priložnost, da se bomo zavedali, kako smo minljivi in kako bi bilo fino živeti z ljudmi, ki jih ljubimo, in oni nas, ki jim to dokazujemo z veseljem in nasmehom, in seveda obratno, in da se veselimo vsakega vdiha posebej, vsakega sončnega vzhoda in mavrice, ki nam obarva življenja v različne barvne tone. A za to je treba tudi nekaj narediti. V sebi. Fasada lahko počaka.

Napisala Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na 031 666 168. Več si lahko preberete tudi na http://svetovalnica.si.

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"