Preveč parov pozabi, da posamezna člana partnerstva nosita vsak svojo odgovornost za uspeh zveze, ki ni in ne more biti uspešna, če se jo prepusti inerciji ob misli 'bo že kako'.
Če pogledamo na neko partnersko zvezo kot celoto, ta tvori 100 %, torej jo vsak partner obeležuje s svojimi 50 % ali polovico. Kot smo se učili v tretjem razredu – petdeset plus petdeset je sto. Dejstvo o 50 % lastne odgovornosti poudarjam zato, ker je marsikateri partner do tega dejstva ignorantski ali pa prezirljiv, v smislu 'ni res, da sem jaz kriv za najine težave, on je to vse začel in je vsa za zmešnjava njegova krivda' in podobna zanikanja lastne odgovornosti.
Na žalost in veliko razočaranje marsikoga od vas dosledno trdim, da smo sami 'krivi' oziroma odgovorni za uspeh ali zavoženo partnersko razmerje v enaki meri. Vem, marsikdo zdaj poreče, da to ni res, da je sam bil vedno priden, spoštljiv, da je vse ubogal in da je vedno vse bilo v redu.
Kaj se skriva pod površino
Ko malce globlje povrtamo v tovrstno izjavo, pod površino najdemo veliko majhnih in komajda občutnih zamer, žalosti, neizrečenih želja, številna vprašanja ostanejo neizrečena in na tovrsten ritem partnerstva sta se oba navadila, deluje normalno in na prvi pogled tudi funkcionira. Pri takšni igri vlog običajno pozabimo, da sta se partnerja našla v vrtincih svojih bivanj in sta se medsebojno privlekla z določenimi nezavednimi in potlačenimi vsebinami, ki oba opredeljujejo in imata običajno zelo podobne bolečinske točke, ki jih drug drugemu tudi 'negujeta'.
Sliši se paradoksalno, a če pobliže pogledamo na odnos, ta temelji na zelo podobnih vzorcih, ki sta jih partnerja okušala skozi lastno otroštvo in sta bila prisiljena razviti številne obrambne mehanizme, kot jih le otroci v stiski znajo. V odraslem človeku ostanejo bolečinske brazgotine, na katere naš 'privlečeni' partner enako 'igra' kot starši, mi kot odrasli zdaj poznamo to igro in tako na koncu vsak od partnerjev 'odigra' svojo vlogo, v kateri podoživlja stiske od prej in znova vklopi že znane obrambne mehanizme. Krog je sklenjen, pot iz tega okovja je zelo težka, a je mogoča.
Če se partnerja odločita in zavestno občutita, da sta res iz srca odgovorna vsak za svojo polovico, potem vesta tudi to, da lahko upravljata le svojo polovico in nikakor ne partnerjeve. Partnerjeva naloga je, da se sooča s svojo polovico in vsebinami, vzorci in vlogami. Ko se oba tega zavedata, sta šele na začetku oblikovanja zdravega in kvalitetnega partnerstva in zadovoljujoče zveze. Ko to ozavestita, se začenjata truditi, da sta boljša, bolj osredotočena, več pozornosti si namenjata, ker izhajata iz tega, da želita drug drugemu dobro, srečno, polno in ljubeče.
Večina nas bo rekla, da vse našteto želimo seveda sebi. Torej, vse enako prezrcalimo tudi na partnerjevo polovico, ali bo to partner sprejel z enako željo, pa ne vemo. Vedno obstaja tveganje, da ne dobimo enakih lepih in ljubečih namer nazaj.
Vseeno poudarjam, da se nekje mora začeti dobra volja in usmerjenost v oblikovanje srečne in takšne zveze, kjer ne bo čustvenih, psihičnih, verbalnih ali telesnih zlorab, kjer se partnerja ne bosta šla čustvene drame in psiholoških pritiskov, čustvenih izsiljevanj ali manipulacij, kjer ne bo vojnega polja in se ne bo bila bitka za nadvlado, temveč bo zveza polje umirjenosti, sprejemanja različnosti drug drugega, veselja ob uspehih, doživljanja radosti ob majhnih skupnih zmagah, posredovanja svojih želja, potreb in idej brez strahu pred napadom ali zasmehovanjem.
Biti iskren do sebe in do drugega je eden od najtežjih izzivov, hkrati pa je uspeh ob polnosti zveze izjemen in notranje doživljanje polno.
Torej lahko v zgoraj opisanem sami prepoznate, koliko odtenkov različnih barv sestavlja nepregledno morje tankih niti, ki tvorijo partnersko zvezo.
Trudite se krepiti nitke, ne jih razdirati. Škoda vas je.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, foto: Shutterstock
