Medtem ko profesionalni športniki danes ne trenirajo več le svojega telesa, temveč tudi svoj um, se tudi vse več rekreativcev zaveda, da šele celostni trening zagotavlja zares dobre rezultate. Vedno pa ni bilo tako. Še pred slabim desetletjem se je zdelo, da pomoč športnih psihologov iščejo le ‘športniki s težavami’. Na zadnjih olimpijskih igrah pa je bilo končno mogoče opaziti znaten porast tudi zelo uspešnih atletov, ki so bili zainteresirani za sodelovanje s športnimi psihologi.
Za mentalni trening se zadnja leta zanima tudi vse več vrhunskih plavalcev, boksarjev, profesionalnih igralcev golfa, pa tudi padalcev, smučarskih skakalcev, tekačev in kolesarjev. Mentalni trening v vrhunskem športu z olimpijskim zlatom ovenčan kolesar Chris Hoy je že eden tistih, ki danes prisegajo na pomembnost psihološke pripravljenosti:
“Zelo pomemben del mojega treninga namejam vizualizaciji. Ugotavljam, kako neprecenljivo je to, da lahko še pred tekmo v mislih do podrobnosti obdelam vsak detajl tekme. Veliko časa namenim tudi utrjevanju samozaupanja. In morda se zdi malenkostno, a je pogosto že to dovolj, da se izid dirke prekucne v mojo korist! ’
Tudi hipnoza je že našla svoje mesto v vrhunskem športu. Rusko ekipo je na olimpijske igre v Melbourn, ki so bile leta 1956, spremljalo kar 11 hipnotizerjev, ki so atletom pomagali k umirjanju uma in pri vizualizaciji. Leta 1980 naj bi se kar dvanajst od skupaj dvajsetih avstralskih plavalcev pripravljalo na olimipijado s poslušanjem hipnoterapevtskih kaset.
Znano je tudi, da je boksar Steve Collins postal svetovni prvak srednje težke kategorije, potem ko je s pomočjo hipnotizerja dr. Tonyja Quinna, takrat že bivšega šampiona, premagal Chrisa Eubanka. Za konec omenimo le še atleta Iwana Thomasa in znanega igralca golfa Iana Wosnama, ki naj bi jima pomagal hipnotizer Robert Farago.
Pa pri nas? Sredi novembra 2006 smo na športnih straneh enega od slovenskih dnevnikov lako prebrali, da tudi našim smučarskim skakalcem pomaga Janez Hudovernik, ki pri delu uporablja tudi hipnozo. Stigmo, da ‘le športniki s težavami iščejo pomoč’, očitno več kot načenja zob časa.
Počasi, vendar zagotovo, se posamezni športniki, ekipe, trenerji in športni manegerji vse bolj strinjajo s tezo, da se vsak šport začne in končna ‘v glavi’. Številne znanstvene raziskave in športna literatura temu pritrjujejo. Že leta 1972 je neka mednarodna raziskava pokazala, kako pomembno je samozaupanje.
Prostovoljce, ki so se pomerili v polaganju rok, so prepričali, da so šibkejši tekmovalci v resnici ‘močnejši’. In zgodilo se je nekaj neverjetnega. V kar 83 odstotkih primerov so nato zmagovali prav tisti, ki so bili objektivno gledano šibkejši, a so bili oni in njihovi nasprotniki prepričani, da so močnejši. Raziskava je tako jasno pokazala, kako pomembna so naša prepričanja in pričakovanja.
Če torej verjamemo, da lahko zmagamo, ker smo močnejši, boljši ali hitrejši od naprotnika – pa četudi to sploh ni res – imamo več možnosti, da dejasnko zmagamo, kot če tega ne bi mislili. Nekaj let kasneje, leta 1979, je še ena raziskava - raziskava dvigovalcev uteži - dokazal nekaj podobnega. Testirancem so se zlagali, da so uteži, ki jih dvigujejo, težje ali pa lažje, kot so v resnici bile.
Rezultati so pokazali, da so dvigovalci z manj napora dvigovali uteži, za katere so mislili, da so lažje in se močno naprezali, ko so dvigovali ‘težje’ breme, pa čeprav so vseskozi dvigovali enako težke uteži.
Kadarkoli boste torej slišali ljudi ugovarjati: “Nikoli mi ne bo uspelo! Nisem dovolj močan, natančen ali enostavno ne znam …” jim povejte, da si delajo le slabo uslugo in da je na srečo to mogoče tudi spremeniti, če bi se tako odločili. Naš sistem prepričanj in način razmišljanja sta namreč nekaj, kar smo se tekom življenja naučili, in ne nekaj, s čimer smo se rodili.
Nataša Zupanc
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
