Psihosomatika

Psihologija Zanjo -

Naše telo se neprestano odziva na telesne in čustvene spremembe – tako tiste, ki prihajajo iz zunanjega okolja, kakor tudi na spremembe, ki prihajajo iz notranjosti – fantazije, čustva, želje . . Temu procesu pravimo adaptacija. Bolj kot sta se naše telo in duševnost sposobna učinkovito prilagajati, bolje bomo v okolju delovali. Sposobnost adaptacije je pogojena s številnimi psihološkimi in fiziološkimi mehanizmi, s katerimi se nam je uspelo opremiti.

Avtonomni živčni sistem, ki upravlja s temi mehanizmi, se razvija že v maternici. Takrat adaptacijo vzpostavlja s pomočjo materinega telesa in njenih sposobnosti odzivanja na okoljske dražljaje. Po rojstvu pa ima veliko vlogo moč navezanosti na primarne skrbnike.

Telesna prisotnost mame, fizični stik, odzivanje, obrazna mimika in ton glasu vplivajo na delovanje dojenčkovega živčnega, imunskega in hormonskega sistema, ki se takrat pospešeno oblikujejo. Psihološki in fiziološki procesi so zelo tesno povezani, kar pomeni, da sposobnost uravnavanja čustvenih odzivov močno vpliva na uravnavanje telesnih.

Najpomembnejšo vlogo pri odzivanju na stresne in čustvene informacije ima avtonomni živčni sistem, ki pa uravnava tudi delovanje organov v telesu.

Kadar se ta zaradi specifične narave ni sposoben primerno odzvati na stres in čustvene konflikte – se odzove na primer z mehanizmom zanikanja ali potlačitve – se to pozna na telesni ravni. Čustvena napetost se ne sprosti navzven (skozi misel, besedo ali telesno akcijo), nastala energija se kopiči v telesu, zaradi česar nastanejo spremembe v metaboličnih in hormonalnih procesih, v mišični napetosti in strukturi tkiva. Kadar so taki odzivi na situacije stalni, se sčasoma poruši telesno ravnotežje in posledica so organske motnje.

Na podlagi psihoanalitičnih teorij psihosomatske bolezni nastanejo zaradi potlačenih čustev jeze in krivde.

Najpogostejši odraz teh so prebavne motnje, kot so želodčne težave in razdražljivo črevo. Hrana zagotavlja primarni obstoj. S simboličnega vidika je proces prebave najzgodnejša oblika upravljanja ter uporabljanja nečesa pridobljenega. Kadar se prizadeti organ ali simptom zdravi, pogosto na dan privrejo psihični simptomi, kot je depresija, zasvojenost ali anksioznost, saj imajo motnje prebavnega trakta v osnovi skupne značilnosti s temi psihičnimi stanji.

Želodčne funkcije, njegova gibljivost, pretok krvi in izločanje so močno povezane z aktivnostjo nadrejenih živčnih procesov in prevladujočim čustvenim stanjem. Sovražnost in zamerljivost pospešujeta pretok hrane, prestrašenost, anksioznost in depresivne misli pa zmanjšujejo izločanje kisline, pretok in gibljivost želodca.

Ločimo pasivni in hiperaktivni tip pacientov z rano na dvanajstniku.

Osnovno razpoloženje pasivnih je precej pasivno, potreba po odvisnosti se pri njih izraža zelo neposredno. Rana se pojavi, kadar se zavestne ali nezavedne želje po odvisnosti srečajo z oviro. Pri teh posameznikih je neprestano prisotna bojazen, da bodo izgubili materino varnost in naklonjenost, zaradi česar se pojavi kronična napetost.

Podobna dinamika se odvija tudi pri posameznikih, pri katerih je prisoten nezavedni strah pred avtoritativno očetovsko podobo. Ti se navadno zapletajo v odnose z ljudmi, ki jih ne morejo zapustiti, postavljajo se v situacije, iz katerih se ne morejo umakniti. Paralizirani so pri pridobivanju samostojnosti. Pri hiperaktivnemu tipu je potreba po odvisnosti prav tako močno izražena, a se ji upirajo, saj je nezdružljiva s pretirano željo ega po neodvisnosti in akciji.

Predstavljajo se kot aktivni, pripravljeni pomagati in sprejemati odgovornost ter delavni in sposobni vodje. Nezavedno pa prav tako prevladuje močna želja po naklonjenosti ter nekom, na katerega bi se lahko naslonili.

Bojazen in depresija sta v ozadju tudi pri motnjah delovanja črevesnega trakta. Na eni strani se pojavlja zaprtje, ki je danes precej pogosta motnja, prizadene približno 35 odstotkov zaposlenih žensk ter okoli 10 odstotkov zaposlenih moških. Te osebe na zunaj delujejo mirno, a so v resnici precej preplašene.

Lahko pa je zaprtje tudi kompenzacija za pretirano radodarnost, ko so prizadeti posamezniki nagnjeni, da v vsaki situaciji dajo vse od sebe, celo do stopnje izčrpanosti, zaradi česar naj bi bile za to motnjo bolj dovzetne ženske.

Na drugi strani pa čustveni driski najpogosteje botruje le anksioznost, lahko tudi preobremenjenost. Osebe pogosto trpijo zaradi strahu pred avtoriteto in nemočno odvisnostjo. Preveč se podrejajo celo pretiranim zahtevam, na tak način kompenzirajo željo po priznanju in dosežkih.

Med pogostejšimi psihosomatskimi boleznimi je tudi Chronova bolezen, kronično vnetje, ki navadno prizadene spodnji del črevesja, lahko pa se razširi tudi na celotno črevesje.

S psihološkega vidika naj bi bil začetek te bolezni povezan z osebnimi izkušnjami nesreče in resnično ali namišljeno izgubo bližnje osebe. Za družine, iz katerih izhajajo ti posamezniki, naj bi bili značilni odvisni in simbiotični odnosi, v katerih pa se je redko razpravljalo o čustvih.

Velikokrat trpijo zaradi premajhnega samospoštovanja, pretirano so občutljivi za neuspeh, zato neprestano iščejo osebo, na katero bi se lahko popolnoma oprli. Stresna situacija, ki nastane ob izgubi te osebe, sprememba v poklicu ali zamenjava okolja, sprožijo bolezen in je nadomestek za žalovanje.

Telesni simptom, ki nastane zaradi takih psihičnih konfliktov, si lahko predstavljamo kot neko fiziološko kapsulo, ki obdaja bolečo tematiko. Kapsula ima funkcijo zaščite pred bolečino, hkrati pa tudi preprečuje, da bi se naša duševnost odzvala na okolje s povratno informacijo in sprostila napetost. S tega vidika predstavlja blokado, a tudi referenčno točko problema, v katero se projecira pomen bolezni. Na ta način telesni simptom posamezniku sporoča pomen bolezni.

Danes pa je simboličen pomen bolezni le eden izmed vidikov pri iskanju vzroka za nastanek bolezni. Veliko vlogo pripisujejo tudi vsakdanjemu stresu, situacijskim dejavnikom, načinu življenja in posameznikovi genetski predispoziciji, da se bo na stres in notranje psihične konflikte odzival psihično. Zato so ob psihoterapiji pri preventivi in lajšanju psihosomatike pripomoremo tudi z izobraževanjem in ozaveščanjem o tej problematiki, priporočljive pa so tudi številne relaksacijske tehnike.

Te se danes velikokrat kombinirajo tudi z 'biofeedback' metodami – metodami biološke povratne informacije – pri katerih posameznik s fiziološkimi aparaturami, prek katerih vidi dejanske znake visokega pritiska in pospešenega bitja srca, z relaksacijskimi tehnikami sam poskuša uravnavati zapis na monitorju in se s tem uči primerneje odzivati tudi na zunanje dražljaje.

preberite tudi

• 

  Ko hrana prevzame nadzor nad življenjem

• 

  Kaj je v ozadju kroničnih glavobolov

• 

  Osvobodite se strahu!

• 

  Izgorevanje na delavnem mestu

• 

  Pisava je zrcalo osebnosti