Kot že sama beseda pove, se posamezniki pred reševanjem težav radi zatečemo v samopomilovanje. Smilimo se sami sebi in se pomilujemo, kako nam je hudo in kako nesrečni smo. Pa smo res?
Seveda je vsakemu od nas lastna težava dostikrat nepremagljiva in se zdi kot visoka gora, ki je ne bomo nikoli osvojili oziroma rešili problema, zato se lahko tudi vdamo in prenehamo iskati rešitve.
Ko se smilimo sami sebi, problem sicer ostane, ampak mi se poskusimo pred njim zaščiti s tem, da ga negiramo ali ignoriramo. Včasih celo drugim tožimo o svojih težavah, da se jim zasmilimo ter dosežemo njihovo pomilovanje, ki nam da spet moč, da se pomilujemo.
Vložiti je treba voljo, trud in energijo
Kot vemo, se nobena težava nikoli ne reši kar sama od sebe, ampak je vedno potreben neki vložek energije, da pride do preboja.
Tako ali tako bi vam predlagala, da vse ovire, na katere naletite na svoji poti, jemljete kot izziv, ki vam ima nekaj za pokazati in spoznati, ali pa se skozi bolečino, jezo in nemoč naučite česa novega o sebi. Na primer to, da ste v resnici in pod debelim slojem lastnih izgovorov neverjetno močni in sposobni.
Vem, da si velika večina ljudi tega ne more povedati, saj so vzgojeni v smislu 'iz tebe nikoli nič ne bo' ali 'nič ne znaš in brez zveze, da se trudiš' ter podobne vtisnjene bolečinske točke, ki smo jih skozi odraščanje prekrili s takšnimi in drugačnimi odejicami lastnih izgovorov.
Noben velik uspeh na nobenem področju ni nikoli prišel čez noč in brez vložka. Pa saj to veste, kajne?
Vse stvaritve človeštva, napredka in na splošno tehnologije so se zgodile, ko se je dovolj dolgo vlagalo v iskanje smisla, rešitev ali pač nečesa, kar bi spremenilo ustaljene dogme. Enako je z nami: vložiti je treba voljo, trud, energijo pa tudi poiskati rešitve, ki so seveda v določenem trenutku izvedljive.
Ko boste takole v fazi bojevanja za izkopavanje iz svojih zagat, verjemite, ne bo časa za samopomilovanje in jokcanje v smislu: jaz tega ne zmorem, tega se ne da ali eh, brez veze, nimam moči.
Samopomilovanje je sicer faza, ki nastopi tudi v procesu žalovanja, ko smo izgubili ali se ločili od partnerja, službe, ob smrti bližnjih ali ob drugih izrednih stresnih dejavnikih, ki nas potisnejo v obdobje procesiranja, zakaj se je nekaj zgodilo in kaj bi mi lahko naredili, da bi se to ne pripetilo.
A ker se ne da za nazaj nič storiti, je treba gledati naprej in v fazi žalovanja občutimo širok spekter bolečih čustvovanj, ki pa nam dajejo smernice, kako naj se počasi izkopljemo iz občutka izgube. Zato je samopomilovanje v tem obdobju pomembno, da se prek njega lahko tudi vrnemo v fazo, ko nam ni treba biti aktiven.
Poskusite spoznati sami sebe
Potrudite se sami zase, pogovarjajte se sami s seboj (pa četudi se sliši čudno, pomaga, verjemite) in si ničesar ne očitajte. Imejte se radi točno takšni, kot ste.
Pred izzivi in soočenji s težavami ne pobegnite in ne zakopljite glave v pesek, ker problem ne bo izginil, ampak bo postal še večji (se spomnite snežne kepe, kako se debeli, ko drvi po brežini navzdol?). Ko otrpnete v bolečini, strahu ali zanikanju, si dovolite samopomilovanja, da se spočijete. Prav je tako.
Nato počasi okrepite zavedanje, da v mirovanju ne bo nobene pozitivne spremembe, se pravi bo potrebna akcija. Premik. Gibanje in razmišljanje, kako prenehati jamrati in kako prevzeti odgovornost za svoje odločitve.
Upajte si.
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok; foto: Profimedia
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na facebook strani Svetovalnica ali kontaktirate na info@svetovalnica.si in na tel. št. 031 666 168.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
