Starost - soočanje z minljivostjo?

11. 4. 2016 | Vir: Lisa
Deli
Starost - soočanje z minljivostjo? (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Ali je to zgolj fiziološko pešanje življenjskih sokov in moči telesa, uma in duha? Ali gre mogoče za tisto življenjsko obdobje, ko se posameznik sooča s svojo minljivostjo, je tista faza, ko dela obračun in inventuro življenja ...

Starost je časovna kategorija, ki je v današnjih časih morda nekoliko stigmatizirana, ko je zahteva in obveza, da mora biti človek mlad, zdrav, fit, lep, popoln, z nategnjeno kožo in čim bolj podoben kreaturam iz rumenih medijev.

Da je pritisk na ideal večne mladosti in lepote izjemno močan, priča podatek, da strmo narašča število lepotnih operacij po vsem razvitem svetu. Bizarnostim ni konca. Za večino staranje pomeni konec.

Je starost res obdobje minljivosti?

Je obdobje, ko posameznik pregleda, kaj je dosegel na posameznih področjih bivanja in življenja, preveri, ali je pri tem zadovoljen ali pač ne, oceni situacijo s partnerjem, otroki in vnuki ter sklene strategijo bivanja na tem svetu z dvema možnostma:

  • ali se predati minevanju časa in zgolj čakati, da pride po tebe Matilda s koso,
  • ali pa se sprijazniti z gubicami, uvelo kožo in kakšno kilco preveč, ljubiti sebe takšnega, kot si, in se aktivno udejstvovati v aktivnostih, ki ti lepšajo jesen življenja.

Za marsikoga se neko obdobje aktivnega udejstvovanja konča s tistim dnem, ko gre v pokoj. Nekateri tega ne morejo preboleti in se čutijo odveč, nekoristni in nezaželeni, drugi so ta dan komaj čakali, da se lahko bolje posvetijo tistim področjem in ljudem, ki so jih med aktivnim delom zanemarjali ali zapostavljali, spet tretjim je vseeno, samo da ni treba več vsak dan vstajati ob sedmih zjutraj.

Skratka, kot smo si posamezniki med seboj različni, prav tako so tudi strategije ukvarjanja s svojim časom različne.

Staranje ni sramoten proces, za katerega vemo, da vodi v dokončno prenehanje in ki bi se moral odvijati v samoti.

Starost je obdobje modrosti in izkušenj!

Poglejmo na staranje kot na tisto obdobje, ko si je človek skozi življenjske preizkušnje nabral modrost in ima veliko izkušenj, ki jih lahko predaja naprej mlajšim generacijam.

V starodavnih afriških plemenih ne pravijo zaman, da sta otrok in starec na isti valovni dolžini in da je nujno, da se morata čim več družiti, ker tako daje otrok starcu energijo in srčnost, starec pa na otroka prenaša izkušnje in modrost, kar daje izjemno popotnico novemu človeku.

No, pri nas je zadeva žal nekoliko drugačna, vsaj v urbanih središčih. Ko namreč posameznik v letih odsluži svojo zgodbo, ga 'oddajo' v dom za ostarele ljudi, v katerem pač čakajo, kdaj bo vsega konec.

To je seveda human način odlaganja ljudi, ki so svoje naredili, v nekakšen azil, kjer so izločeni iz javnosti. V domovih je sicer poskrbljeno za nego in razne prostočasne dejavnosti, a vendarle je pri nekaterih varovancih opaziti žalost in nasprotovanje temu, da umrejo v tovrstni ustanovi.

Tukaj ne bom načenjala razprave, ali je takšna procedura primerna ali ne, to je vseeno predmet širšega družbenega konteksta. Mene bolj muči to, kako umirajočemu človeku olajšati pot na drugo stran.

Gledam nekoga, ki ga poznam, ki je star malo manj kot 90 let, ki se ne more več premikati, ki nima niti toliko življenjske moči, da bi držal odprte oči, a vseeno mu možgani dobro delajo in se vsega zaveda ter to tudi zašepeta takrat, ko zbere dovolj moči.

Želi umreti doma, v okolju, ki ga pozna. Ne želi prejemati protibolečinskih zdravil, zavrača hrano in ne želi več pomoči ... A vseeno je težko stati ob njem ter ne narediti nič, biti v dilemi, ali spoštovati njegovo željo in ga pustiti umreti ali vseeno upoštevati vsa pravila medicinske stroke ter mu lajšati in podaljševati odhod.

Vem, bolj ali manj podobna situacija čaka vse nas, ki smo mlajši, z rahlo uvelo, a vseeno ne toliko nagubano kožo, in dokler še lahko migamo brez tuje pomoči in se spomnimo, kaj smo jedli prejšnji dan, nas zgoraj opisane zgodbe ne brigajo kaj dosti.

Pa vseeno bi nas morale in predlagam, da se v svojem hitenju skozi čas kdaj pa kdaj ustavimo in ponudimo roko ali svoj čas komu, ki je starejši od nas.

Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

Piporočamo tudi: Kako ohraniti zdravo vitko postavo v vseh življenjskih obdobjih

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ