Tišina med staršema

22. 6. 2014
Deli
Tišnia med staršema (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Kot najbrž že veste, poznamo dve vrsti tišine in smo ju že vsi doživeli. Tišino, ki je prijetna in mirna, ter tišino, ki je zelo neprijetna in polna stisk, v katerih tičijo jeza, strah, sram in žalost. Ta se zažre v vse navzoče, v našem primeru družinske člane, in ustvarja zelo nelagodno in napeto vzdušje.

O tem, kako se otrok počuti, ko sta starša v konfliktnem odnosu, sem že pisala. Eden od derivatov konfliktnega odnosa je tišina, ki je v našem primeru težko vzdržna, muči vse družinske člane.

Nekateri v tej tišini, ki nastane med partnerjema, zelo težko zdržijo, prebije pa jo tisti, ki čuti največjo stisko in želi poskrbeti, da bi se vsi čim prej in čim bolje počutili. Lahko začne pripovedovati šale, naglas kriviti samega sebe ali drugega, se opravičevati, se vesti, kot da se ni nič zgodilo.

Medtem pa nekateri partnerji v tišini zdržijo maratonsko dolgo, tudi po več mesecev, samo zaradi trme, maščevanja, jeze in zamere. Menijo, da prav s tišino lahko sočloveka najbolj kaznujejo. In če dodamo še ignoranco in prezir, je to res.

In tako dva človeka, partnerja, ostaneta nezadovoljena v osnovnih potrebah, kot so sočutje, razumevanje in tolažba v stiski. Videti sta kot dva trmasta dvoletnika, ki užaljena obsedita vsak v svojem kotu sobe, ob njiju pa ni mame, ki bi ovrednotila njuno čustveno stanje.

Kako takšno tišino dojemajo otroci?

Številni starši menijo, da so njihovi otroci, čeprav stari osem ali več let, na primer enajst, premajhni, da bi doumeli, kaj se dogaja med staršema. Ampak to ni res, otrok svoje starše, njihov čustveni svet in odnose med njima zelo dobro čuti, čeprav jih, vsaj ko je še mlajši, ne razume.

In ko sta starša zavita v oblak tišine in komunicirata prek otrok, se njim godi največja krivica. Starši so pravzaprav postavljeni pred velik izziv: kako se naučiti komunicirati, da poseganje po tišini in ignoranci ne bo več potrebno.

Ampak ker je to zelo tvegano in naporno, starši najdejo lažje načine: komunicirajo prek otrok, se jim pretirano ali povsem posvečajo, v skrajnem primeru se zarotijo še proti njim, njih okrivijo, da so oni s svojimi težavami, ki jih povzročajo staršema, tisti, ki so sprožili to tiho vojno.

Otrok se bo v dnevih tišine vedel zelo različno: zbijal šale, zganjal norčije, se nesprejemljivo vedel, bo postal žaljiv in nesramen, razdražljiv ali pa zelo ustrežljiv, želel bo pomagati, se staršem prikupiti, jih z nečim povezati, znova pripeljati skupaj – pospravil bo sobo, prinesel domov dobro ali slabo oceno.

Lahko pa bo svojo bolečino zaprl vase in trpel v svojem svetu. Naučil se bo, da so se starši v dnevih tišine oropali lastnega starševstva in postali trmasti in zamerljivi otroci. Da jih takrat ni na voljo, ker so preveč prežeti z lastno stisko in stisko partnerskega odnosa.

In kot vedno se na koncu zastavi vprašanje...

Kako otroka obvarovati pred to krivico?

Izziv je vsekakor velik, zlasti pri partnerjih, katerih dnevi tišine so postali utečena stalnica. Najbolje ga starši lahko obvaruje, če se odločijo, da jim stiske tišine ni več treba trpeti, saj se v njej mučijo vsi.

O stiski in za stisko bo treba najti veliko časa, razumevanja in sočutnih besed. Zlasti pa zavedanja, da tišina ni rešitev, ampak točka, na kateri sta starša obtičala, vendar zaradi zamere in kaznovanja nista sposobna premikov v drugo smer, iti prek razdiralnih čustev, čeprav obstajajo. In ti premiki ne pomenijo uklanjanja, klečeplazenja in prikimavanja, da ne bo ognja v strehi, ampak predelovanja stiske, ki je privedla do tišine in jo vzdržuje.

In na koncu lahko rečem, da kaznovanje s tišino ni le krivica za otroke, ampak tudi oba partnerja – in za partnerski odnos.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"