Kdor je leta 2009, ko je bilo že jasno, da se Slovenija krizi ne bo izognila, pustil službo, je moral imeti za to posebne razloge. In veliko poguma. Tone Kosmač je pustil službo lesarja in se posvetil teku.
Tone Kosmač s Hotavelj v Poljanski dolini, po poklicu lesarski tehnik, je imel oboje. A odločitev je bila vse prej kot lahka.
»Imel sem 33 let in bil za to, kar sem hotel poskusiti, že kar star, pa tudi nikakršnega zagotovila, da mi bo uspelo, nisem imel.«
Kot tudi ni bilo zagotovila, da bo lahko, pa čeprav je zelo skromen, nekako shajal tudi finančno. »Če bi imel družino, tega ne bi tvegal,« pravi.
Njegova odločitev je bila res pogumna – odpovedal je službo v škofjeloški Jelovici in se posvetil treniranju teka. Za sabo je imel že dobro desetletje ukvarjanja z njim, a ob službi in delu na domači kmetiji za resno ukvarjanje ni imel prave priložnosti. Da ima njegova odločitev realne temelje, je vedel – osebni rekord, ki ga je imel kot popoln amater, ki ni imel niti trenerja, je spoštovanja vreden.
Prvi resni nastop v Barceloni leta 2010
Ko se je leta 2009 Roman Kejžar, najboljši slovenski maratonec, tekmovalno upokojil, je začel oblikovati svojo ekipo dolgoprogašev in videl svojega naslednika prav v Tonetu. Poznala sta se že dolgo, saj je Kejžar doma iz Hotavljam bližnje Sorice.
Tudi Tone je začel teči veliko prej, preden je tek postal popularen. V časih torej, ko je ukvarjanje s športom, ki ni prinašal nobene oprijemljive koristi, veljalo za čudaško početje in izgubo časa.
Odnos do teka, ko je bila množična rekreacija še v svojem 'predpionirskem' obdobju, je Kejžar opisal z besedami: »Če te je takrat kdo videl teči, so te čudno gledali in vprašali, ali nimaš pametnejšega dela.«
Z razmahom priljubljenosti teka, kar se je zgodilo pozneje, je bila Tonetova odločitev, da se mu povsem posveti, vsaj malo lažja. »Spremembe so bile ogromne,« pravi. »Količino teka sem skoraj podvojil, saj sem lahko začel trenirati dvakrat na dan, in dobro napredoval.«
Leta 2010 je bil na evropskem atletskem prvenstvu v Barceloni z 32. mestom najboljši od treh slovenskih predstavnikov v maratonu. Pri čemer je dodobra izkusil peklensko avgustovsko podnebje katalonske prestolnice: »Temperatura je bila že na startu okrog 30 stopinj, pozneje, med tekom, pa krepko čez. Ampak na takšne razmere smo računali in nanje sem se privajal že med pripravami.«
Hitra izboljšava osebnega rekorda
Kejžarjeve napovedi o možnostih hitrega napredka so se ob trdem treningu izpolnile – po samo poldrugem letu je svoj že poprej zelo soliden osebni rekord v maratonu izboljšal za skoraj osem minut. In s tem izpolnil zahtevno normo za nastop na svetovnem prvenstvu. V Daeguju v Koreji je na maratonu, kjer je zaradi težkih razmer odstopila četrtina tekačev, osvojil zelo solidno 42. mesto.
A kot vsak trdo trenirajoč atlet si je najbolj želel nastopiti na najbolj cenjenem od vseh tekmovanj, na olimpijskih igrah. Vendar se mu je uresničitev teh sanj izmikala. Pozimi leta 2012 sta se z Novomeščanom Primožem Kobetom, s katerim sta družno trenirala pod Kejžarjevim vodstvom in drug drugemu pomagala do dobrih rezultatov, pripravljala v Keniji.
»Bil sem dobro pripravljen. Za april sem načrtoval izpolnitev olimpijske norme na maratonu v Linzu, a sem pred tem zbolel. Na srečo je to uspelo vsaj Primožu.«
Po razočaranju doseg norme za OI v Riu de Janeiru
Priznava, da je bilo njegovo razočaranje veliko – imel je 36 let in zdelo se je, da gre njegova kariera proti koncu. Pa se je vendarle pobral in z neomajno vztrajnostjo treniral naprej.
Nastop na lanskem berlinskem maratonu, kjer ravninska proga omogoča dobre dosežke, je padel v vodo. Razlog je bila spet bolezen. A se je pozdravil in oktobra v Zagrebu v dežju in vetru dosegel normo za letošnje olimpijske igre v Riu de Janeiru.
Tako bo Tone Kosmač, ki se je pred sedmimi leti v že skoraj veteranskih letih odločil za tvegano športno pot, pri 40 letih le izpolnil svoje sanje.
»Ko sem začel teči, nas je teklo le malo,« se spomni začetkov pred skoraj 20 leti. »Navadno sem tekel zvečer ali ponoči, saj sem bil dopoldne v službi, popoldne pa je bilo delo na kmetiji. Kar težko je verjeti, kako so se stvari spremenile. Mislim, da so sovaščani danes ponosni, ker imajo med sabo dobrega tekača.« In dodaja: »Brez domačih in drugih ljudi, ki so mi ta leta stali ob strani, mi ne bi uspelo.«
Tone vsa ta leta sicer postavlja na prvo mesto šport, vendar še vedno veliko dela v lastni delavnici, ukvarja se z mizarskim delom in restavriranjem pohištva. Pove, da zahvalo dolguje tudi domači občini, Marmorju s Hotavelj in Jelovici, ki niso ostali le pri obljubah, ampak so mu pomagali tudi finančno.
Besedilo: Marjan Žiberna. Fotografije: Igor Zaplatil, arhiv Ljubljanskega maratona.
