Odnos do oseb s posebnimi potrebami je različen. V nekaterih okoljih se sprejetost približuje normalizaciji, v drugih je to še vedno tabu tema ali celo vir strahu in nelagodja. A otroci s posebnimi potrebami morajo biti vključeni v šole in družbo.

Marija Božič je po poklicu višja upravna delavka, ki je v več kot desetih letih svojega dela v okviru Zveze Sonček razvila in vodila celo vrsto izobraževalnih projektov in programov za strokovne in laične sodelavce, starše otrok in mladostnikov s cerebralno paralizo, nezgodnimi poškodbami glave in drugimi invalidnostmi.

Med najuspešnejše in poznane vsekakor spadajo šole za starše, družinske delavnice in projekt Korak k Sončku ter usposabljanje asistentov za pomoč otrokom s posebnimi potrebami v šolah.

Življenje ste posvetili delu z ljudmi v izobraževanju in delu na področju invalidov.

Marija: Odločitev za pedagoški poklic se mi je oblikovala že v gimnaziji in prvih deset let moje poklicne poti, ko sem bila učiteljice v osnovni šoli, sem se soočala z lepotami in pastmi tega poklica.

A nekako sem skozi proces izobraževanja želela spoznavati še druge ciljne skupine, zato sem naslednjih deset let vodila področje splošnega izobraževanja na ljudski univerzi.

Pozneje, ko sem se odločila za sodelovanje z Zvezo Sonček, sem spoznala, da se moram še veliko naučiti, če želim dosedanje poznavanje področja izobraževanja približati osebam s posebnimi potrebami, staršem in strokovnim delavcem različnih področij.

Kako je nastala ideja o projektu Korak k sončku?

Marija: Z vstopom v EU se je Slovenija morala zavezati evropski zakonodaji tudi na področju integracije otrok s posebnimi potrebami. Pripravljala se je nova šolska zakonodaja in v Zvezi Sonček smo se zavedali, da naša družba ni pripravljena niti na integracijo, kaj šele na inkluzijo.

Nihče ni posvečal pozornosti ozaveščanju in pripravi ustrezne socialne klime za izvajanje vključevanja oseb s posebnimi potrebami v izobraževanje in običajno okolje. Odločili smo se, da bomo s projektom Korak k Sončku seznanjali družbo z drugačnostjo.

Prvi projekt smo izvedli leta 1994, in danes je v lokalnih okoljih tako prisoten, da se velikokrat sploh ne ve, kdo je idejni začetnik.

Med šolsko populacijo smo razdelili 18.000 slikanic Veveriček posebne sorte Svetlane Makarovič in Marjana Mančka. Od tedaj veveriček Čopko potuje po številnih vrtcih in šolah, pridružili so se mu drugi junaki (letos Zmajček Topotajček), ki so 'drugačni' in skupaj ustvarjajo ugodnejšo socialno klimo, ki omogoča pridobivanje socialnih izkušenj in ustvarjanje socialne mreže.

Komu je namenjen in zakaj?

Marija: Projekt smo z začetnim soglasjem Zavoda za šolstvo namenili otrokom v vrtcih in šolah, njihovim staršem, vzgojiteljem in učiteljem s ciljem, da bi sprejemali in razumevali idejo, da imajo vsi otroci pravico, da se usposabljajo in izobražujejo v običajnem življenjskem okolju, skupaj z generacijami svojih vrstnikov pod isto streho in z različnimi standardi znanja. In tako otroci in mentorji leto za letom izvajajo domiselne oblike seznanjanja z drugačnostjo v okviru projektnega učnega dela ter tako prispevajo h kakovosti vzgoje in izobraževanja vseh otrok.

Smo danes Slovenci dovolj odprti do oseb s posebno potrebo?

Marija: V Slovenji je odnos do oseb s posebnimi potrebami različen. V nekaterih okoljih se sprejetost približuje normalizaciji, v drugih je to še vedno tabu tema ali celo vir strahu in nelagodja. Žal nima do te populacije enakih stališč niti stroka sama. Celo tisti, ki bi morali po svoji javni funkciji ustvarjati primerno okolje, so odpovedali ali pa močno zamujajo.

Dualni sistem izobraževanja ostaja, a s pomočjo projekta in zaradi številnih oblik sodelovanja smo zbrali vrsto informacij in dobivamo vpogled v dejansko prakso vključevanja, ki še vedno vse preveč analizira in razlaga otrokove pomanjkljivosti, težave in nezmožnosti. Vse premalo upoštevajo, kaj zmore in kaj so njegove prednosti.

Kaj lahko današnja družba še naredi za uresničevanje ciljev vaših projektov?

Marija: Kljub sprejetju in popravljanju zakonodaje o usmerjanju in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ne vodstva in ne pedagoški delavci niso dovolj pripravljeni na inkluzijo v pravem pomenu besede.

Nedorečena ostajajo številna področja, ki so temeljna za resnično vključevanja, kot so npr.: sestava komisij za usmerjanje, ni šolskih uprav, težave z individualiziranimi načrti, premajhna usposobljenost spremljevalcev in tudi vzgojiteljev ter učiteljev za delo z otroki z več različnimi oblikami invalidnosti.

Državni resorji in tudi širša družba ne zagotavljajo enakih možnosti – tudi zaradi privilegijev in posebnega položaja otrok s posebnimi potrebami v nekaterih primerih. Kar veliko dela nas še čaka, da bomo dobili prijazno šolo za vse otroke.

Kakšna je vaša vizija/sporočilo za naslednje generacije?

Marija: Živimo tukaj in zdaj in že danes moramo poskrbeti za inkluzivne vrtce in šole, kjer pomoč ne bo privilegij otrok s posebnimi potrebami, kajti pomoč potrebuje prav vsak otrok in vsakomur jo moramo nuditi tedaj, ko jo potrebuje in kolikor je potrebuje.

Želim, da bi inkluzijo dosegli večtirno: s pripravo strokovnih delavcev na ministrstvih; vodstvenih, pedagoških in drugih delavcev v predšolskih in šolskih institucijah; staršev, širšega okolja. V inkluzijo bomo morali verjeti vsi akterji in sopotniki, samo zakonodaja je premalo!

Iz revije Lisa

Sorodni članki

Vzgoja za življenje

Princip učenja, ki vključuje štiri korake k optimalnemu učenju: vzpostavitev entuziastične klime v razredu, usmeritev pozornosti, neposredna izkušnja s snovjo ter delitev znanja...

Nasilje v vrtcu: Kako pomembna je vzgoja?

Tisti, ki so nasilni, pogosto razlagajo, da je problem v drugih, odgovornost prelagajo na žrtev, žrtev pa pogosto to tudi prevzame. A za storjeno nasilje se nima...

Boštjan Nachbar, Siniša Drobnjak in fundacija Življenje je košarka

'Življenje je košarka' je dobrodelni projekt, katerega idejni vodji sta košarkarja Boštjan Nachbar in Siniša Drobnjak.

Izbor uredništva

Veliki test smuči 2014/2015

Največji test smuči na svetu je letos potekal med 1. in 3. aprilom na smučišču Silvretta-Montafon na Predarlškem.

Več...

9 naravnih antibiotikov - skrita orožja narave

Kdor domneva, da so antibiotiki človekov izum, se moti. Tudi veliko rastlin vsebuje te snovi. Narava je pravzaprav že...

Več...

Kako ohranimo in dvignemo energijo?

Kako lahko iz narave potegnemo največ, da bomo tudi v hladnejših in turobnejših dneh ostali zdravi, dobro razpoloženi in...

Več...


Najbolj brane vsebine

Kako rešite situacijo, če na fitnesu padete s tekalne steze, ker gledate dekleta

Ste telebnili s tekalne steze? Ni vse izgubljeno - rešitev je namreč zelo enostavna.
Več...

Vzorci v partnerstvu: Čustveno zapuščanje

Strah pred tem, da bomo ostali sami in 'zapuščeni', je eden izmed največjih strahov, ki ga doživlja veliko ljudi. Zaradi tega ostajamo v odnosih, ki nam pravzaprav škodujejo.
Več...

Minuta in pol čistega smučarskega adrenalina

Z GoPro tehnologijo imamo sedaj priložnost, da se iz prvoosebne perspektive podamo na najbolj neverjetne pustolovščine kar iz udobja domačega kavča. A verjetno je malo še tako zagretih adrenalinskih odvisnikov, ki bi želeli tudi v živo doživeti spust po praktično vertikalni gorski razpoki.
Več...

Kje se skrivajo vitamini in koliko jih v resnici potrebujemo

Naše telo ne more samo proizvajati vitaminov, zato mu moramo pri tem pomagati. Mu lahko samo s prehrano ali potrebujemo pomoč tablet?
Več...

8 živil za vitko linijo in 8 živil, s katerimi jih lahko zamenjamo

Lahko je živilo še tako zdravo, a če ga ne maramo, ga pač ne bomo jedli. Lahko pa poiščemo alternative zanje. Mi smo poiskali 8 živil, ki pomagajo pri ohranjanju vitke linije, in preverili s katerimi drugimi živili jih lahko zamenjamo.
Več...


Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri