Marija Božič je po poklicu višja upravna delavka, ki je v več kot desetih letih svojega dela v okviru Zveze Sonček razvila in vodila celo vrsto izobraževalnih projektov in programov za strokovne in laične sodelavce, starše otrok in mladostnikov s cerebralno paralizo, nezgodnimi poškodbami glave in drugimi invalidnostmi.

Med najuspešnejše in poznane vsekakor spadajo šole za starše, družinske delavnice in projekt Korak k Sončku ter usposabljanje asistentov za pomoč otrokom s posebnimi potrebami v šolah.

Življenje ste posvetili delu z ljudmi v izobraževanju in delu na področju invalidov.

Marija: Odločitev za pedagoški poklic se mi je oblikovala že v gimnaziji in prvih deset let moje poklicne poti, ko sem bila učiteljice v osnovni šoli, sem se soočala z lepotami in pastmi tega poklica.

A nekako sem skozi proces izobraževanja želela spoznavati še druge ciljne skupine, zato sem naslednjih deset let vodila področje splošnega izobraževanja na ljudski univerzi.

Pozneje, ko sem se odločila za sodelovanje z Zvezo Sonček, sem spoznala, da se moram še veliko naučiti, če želim dosedanje poznavanje področja izobraževanja približati osebam s posebnimi potrebami, staršem in strokovnim delavcem različnih področij.

Kako je nastala ideja o projektu Korak k sončku?

Marija: Z vstopom v EU se je Slovenija morala zavezati evropski zakonodaji tudi na področju integracije otrok s posebnimi potrebami. Pripravljala se je nova šolska zakonodaja in v Zvezi Sonček smo se zavedali, da naša družba ni pripravljena niti na integracijo, kaj šele na inkluzijo.

Nihče ni posvečal pozornosti ozaveščanju in pripravi ustrezne socialne klime za izvajanje vključevanja oseb s posebnimi potrebami v izobraževanje in običajno okolje. Odločili smo se, da bomo s projektom Korak k Sončku seznanjali družbo z drugačnostjo.

Prvi projekt smo izvedli leta 1994, in danes je v lokalnih okoljih tako prisoten, da se velikokrat sploh ne ve, kdo je idejni začetnik.

Med šolsko populacijo smo razdelili 18.000 slikanic Veveriček posebne sorte Svetlane Makarovič in Marjana Mančka. Od tedaj veveriček Čopko potuje po številnih vrtcih in šolah, pridružili so se mu drugi junaki (letos Zmajček Topotajček), ki so 'drugačni' in skupaj ustvarjajo ugodnejšo socialno klimo, ki omogoča pridobivanje socialnih izkušenj in ustvarjanje socialne mreže.

Komu je namenjen in zakaj?

Marija: Projekt smo z začetnim soglasjem Zavoda za šolstvo namenili otrokom v vrtcih in šolah, njihovim staršem, vzgojiteljem in učiteljem s ciljem, da bi sprejemali in razumevali idejo, da imajo vsi otroci pravico, da se usposabljajo in izobražujejo v običajnem življenjskem okolju, skupaj z generacijami svojih vrstnikov pod isto streho in z različnimi standardi znanja. In tako otroci in mentorji leto za letom izvajajo domiselne oblike seznanjanja z drugačnostjo v okviru projektnega učnega dela ter tako prispevajo h kakovosti vzgoje in izobraževanja vseh otrok.

Smo danes Slovenci dovolj odprti do oseb s posebno potrebo?

Marija: V Slovenji je odnos do oseb s posebnimi potrebami različen. V nekaterih okoljih se sprejetost približuje normalizaciji, v drugih je to še vedno tabu tema ali celo vir strahu in nelagodja. Žal nima do te populacije enakih stališč niti stroka sama. Celo tisti, ki bi morali po svoji javni funkciji ustvarjati primerno okolje, so odpovedali ali pa močno zamujajo.

Dualni sistem izobraževanja ostaja, a s pomočjo projekta in zaradi številnih oblik sodelovanja smo zbrali vrsto informacij in dobivamo vpogled v dejansko prakso vključevanja, ki še vedno vse preveč analizira in razlaga otrokove pomanjkljivosti, težave in nezmožnosti. Vse premalo upoštevajo, kaj zmore in kaj so njegove prednosti.

Kaj lahko današnja družba še naredi za uresničevanje ciljev vaših projektov?

Marija: Kljub sprejetju in popravljanju zakonodaje o usmerjanju in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami ne vodstva in ne pedagoški delavci niso dovolj pripravljeni na inkluzijo v pravem pomenu besede.

Nedorečena ostajajo številna področja, ki so temeljna za resnično vključevanja, kot so npr.: sestava komisij za usmerjanje, ni šolskih uprav, težave z individualiziranimi načrti, premajhna usposobljenost spremljevalcev in tudi vzgojiteljev ter učiteljev za delo z otroki z več različnimi oblikami invalidnosti.

Državni resorji in tudi širša družba ne zagotavljajo enakih možnosti – tudi zaradi privilegijev in posebnega položaja otrok s posebnimi potrebami v nekaterih primerih. Kar veliko dela nas še čaka, da bomo dobili prijazno šolo za vse otroke.

Kakšna je vaša vizija/sporočilo za naslednje generacije?

Marija: Živimo tukaj in zdaj in že danes moramo poskrbeti za inkluzivne vrtce in šole, kjer pomoč ne bo privilegij otrok s posebnimi potrebami, kajti pomoč potrebuje prav vsak otrok in vsakomur jo moramo nuditi tedaj, ko jo potrebuje in kolikor je potrebuje.

Želim, da bi inkluzijo dosegli večtirno: s pripravo strokovnih delavcev na ministrstvih; vodstvenih, pedagoških in drugih delavcev v predšolskih in šolskih institucijah; staršev, širšega okolja. V inkluzijo bomo morali verjeti vsi akterji in sopotniki, samo zakonodaja je premalo!

Iz revije Lisa