Prepotena zgodba

In verjemite, na svetu so ljudje, ki so pripravljeni storiti čisto vse, da bi izvedeli več o svojem potu. Plačati iz svojega žepa pregled, pri katerem te premažejo s posebnim koruz­nim škrobom, ki se ob stiku s potom obarva vijolično. Pustiti zdravniku, da ti na dlani nalepi posebne testne papirčke ali izmeri potne madeže pod pazduhami.

Toda zakaj? Zato, ker ste v resnih težavah, če so madeži širši od 20 centimetrov. Ali če ste frizer ali kirurg, ki trpi zaradi pogoste poklicne težave – pretiranega potenja rok. Škarje vam lahko odletijo na tla, prekrita s postriženimi lasmi, ali pa naravnost v bolnikovo trebušno votlino. Zoprno, kajne.

Takšne težave pa vam prav gotovo niso povsem neznane. Kar spomnite se odziva svojih podkožnih cevčic na prvem zmenku. Verjetno je vseh 2, 5 milijona merokirnih žlez delalo s polno paro, tako da ste bili v trenutku mokri kot soška postrv. In stavim, da so vam pošteno zagodle tudi njihove večje sestre, apokrine žleze, ki so ob lasnih mešičkih, in vam uničile pričesko, za katero ste zapravili vso mesečno žepnino. In za nameček še usmradile pazduhe, saj so bili dezodoranti leta 1984 precej manj učinkoviti kot danes.

Da, tudi vi ste ponosni lastnik skoraj petih milijonov žlez znojnic in lahko ste hvaležni, če normalno delujejo. Večina jih ščiti telo pred pregretjem, razen tistih bolj ali manj usmrajenih, ki so pod pazduho. Čisto vseeno je, ali se v fitnesu mučite s ponovitvami na napravah za utrjevanje mišic zgornjega dela telesa ali pa uživate v igranju odbojke na mivki v Portorožu. Vaše znojnice se bodo hitro odzvale na nepričakovan dvig temperature in začele črpati vodo iz krvi v kapilarah ter jo skupaj z malo soli in kalija izločale na površino kože. Molekule pota, ki prodrejo na površino kože, začnejo v trenutku izhlapevati, s čimer telesu odvzemajo energijo v obliki toplote, povedano preprosteje, pot vas ohladi.

Poleg tega je potenje koristno tudi zato, ker se s potom iz telesa izločajo ostanki pres­nove in celo strupene snovi.

Povprečen moški, ki bi ves dan preležal na kavču ali posedal na vrtu priljubljenega bifeja, bi kljub temu izločil liter ali liter in pol znoja. Toda če bi se potrudil in malo metal žogo na koš ali se s kolesom zapeljal na pivo k Mihovemu domu pod Vršičem, bi ga lahko v eni uri izbrizgal kar tri litre.

Sam sem svoj osebni rekord v potenju potolkel lanskega septembra, ko sem službeno letel v London. Ravnokar so nam naročili, naj ugasnemo mobilne telefone, ko sem ugotovil, da svojega nikakor ne morem najti. Na hitro sem premetal torbo in pobrskal med sedeži. Telefona ni bilo! V grlu me je začelo stis­kati, sence so mi utripale, skratka, grabila me je enaka panika kot neandertalca, kadar mu je jamski medved zasadil čekane v vrat.

Brezglavo sem tekal gor in dol po letalu in se spotikal ob brezštevilne noge, ki niso imele niti najmanjšega razumevanja za moje početje. Moje nevrotično razgibavanje je iz kabine priklicalo pilota, ki je naročil stevardesi, naj pokliče mojo telefonsko številko. In to kar štirikrat! Druga stevardesa je medtem trgala blazine s sedežev in loputaje odpirala omarice nad glavami besnih potnikov. Kon-čno smo telefon našli. Baraba se je skril kar se da globoko pod sedež. Med tem časom so mi začeli po vratu, prsih in čelu liti potoki potu in se v mojem naročju zbirati v manjši ribnik. Potolažil sem se šele po prihodu v hotel, kjer sem se nemudoma lotil temeljite internetne raziskave, s katero sem ugotovil, da človeški pot vsebuje naravno sredstvo proti mikrobom. Torej sem vsem bodočim potnikom na sedežu 3B pravzaprav naredil uslugo in jim globinsko razkužil sedež.

Toda nekaj podobnega se mi zgodi vedno, kadar se spozabim in grem po zdravila v bliž­njo lekarno. “Ali ste že kdaj jemali tele antide­presive? ” se zadere lekarnarica. Ali pa: “Svečke proti hemoroidom si vtaknete v anus zvečer, tik pred spanjem. ”

Se vam zdi to čudaško ali imate tudi sami podobne izkušnje?

Sam mislim, da takšna reakcija ni tako redka. Gre le za prestrašeno odzivanje na stresne situacije. Človeško telo je že milijone let naravnano tako, da se burno odzove, kadar občutimo strah. Ta sproži dvig telesne temperature, na katerega se telo seveda odzove s potenjem.

Čeprav tak odziv prav gotovo ni prijeten, kadar ste denimo na razgovoru za novo službo, pa bi vam gotovo prišel prav, če bi vas dobil v kremplje pobesnel izterjevalec dolgov. Nekateri znanstveniki namreč zagovarjajo hi­­­­­­­potezo, da se, kadar smo prestrašeni, potimo zato, da smo bolj spolzki in nas plenilec (med­ved ali tat mobilnih telefonov) teže pograbi.

Edino, kar je še bolj zoprno od potenja zaradi živčnosti, je potenje zaradi živ­č­­nosti, ki ga povzroča potenje zaradi živčnosti.

Znanstveniki sicer ne vedo natančno, kaj to povzroča, toda v praksi gre takole. Iz neznanega razloga pomislite: “O, prekleto, spet se bom spotil, in če se bom spotil, bo hudo nerodno! ” In ko se nekaj časa vživljate v mantro 'kaj če se spotim', se dejansko začnete potiti, saj ste sami sebi poslali signal, da ste v nekakšni nevarnosti. Že sama ideja, da je potenje nekaj negativnega, namreč sproži vrsto prestrašenih odzivov.

In kar je najhuje, na to ne morete vplivati. Seveda obstajajo tudi ljudje, ki brez sramu žvečijo čilije ali francoske kisle kumarice in se pri tem potijo kot žanjica, čemur strokovno rečemo gustatorna hiperhidroza, ki seveda ni nevarna. In na svetu so tudi ljudje, ki avgusta nosijo kučmo in volnen suknjič, se kopajo enkrat na mesec ter zajtrkujejo kruh s sardinami in surovo čebulo. Ti ponavadi živijo v mestnih avtobusih.

Toda glavna težava večine civiliziranih ljudi, ki imajo težave z znojenjem, je, da jim je zaradi tega nerodno.

Znoj sam po sebi ni problematičen in tudi ni pomembno, koliko smo se prepotili. Pomem­­­bno je, kje in kdaj smo se spotili.

Sam sem na primer odraščal na Kozjanskem, kjer je ugled, ki ga ima moški v očeh drugih, odvisen pretežno od tega, kako težke hlode lahko prenaša in kako daleč lahko vrže balo sena. Dobro se spominjam, kako sem kot deček po opravljeni košnji stal med vaš­ki­mi mladci, ki so se vsi po vrsti kar kopali v po­tu, in se počutil skoraj enakopravnega z njimi, ker sem imel dodobra prepoteno majico. Le prepoten moški je res pravi moški.

In še zmeraj se včasih tako počutim. Kadar nasekam skladovnico drv za v kamin, se pogosto naslonim na lopo, si z roko obrišem sra­ge potu s čela, se zazrem v sonce in si pred­­­stav­ljam, da nastopam v nekakšni možati reklami, recimo za pivo ali motorne žage. V mojih sanjah se od nekod prikaže postavna blondinka, se poželjivo zazre v moj prepoteni torzo, spusti pogled malo niže . . Morda se ji ob tem nekoliko orosi zgornja ustnica, narahlo se je dotakne z jezikom . . In potem se z okna zadere moja žena, naj hitro zložim drva v drvarnico in ji pridem pomagat olupit krompir.

Fantazije o prepotenih moških, ki dobijo prelepo žensko, izvirajo iz mita, da je moški pot erotičen. Toda ta mit je deloma tudi znan­stveno potrjen. Sklenimo roke in molimo za to, da rezultati neke raziskave, v kateri so se ženske, izpostavljene feromonom, ki jih najde­­­­mo v moškem potu, počutile manj napete in bolj sproščene, držijo tudi v resničnem vsakdanjem življenju. Raziskovalci so se do teh rezultatov dokopali tako, da so ženskam na ustnice nanesli malo izločkov izpod moških pazduh. Toda tega raje ne počnite na zmenku.

Za večino ljudi pomeni pretirano potenje le občasno nevšečnost, kar pa žal ne drži za precejšnje število ljudi oziroma kake tri odstotke vsega prebivalstva z zoprno diag­nozo hiperhidroza (čezmerno potenje). Tistim, ki nimajo te težave, se zdi morda pretirano potenje smešno. A v resnici gre za bolezensko stanje, ki ima lahko kar resne stranske učinke. V medicinski literaturi najdemo razne opi­­­se primerov; vojak ostrostrelec na primer ni mogel več držati orožja, ker so bile roke zelo prepotene. Ali poslovneži, ki na sestankih pov­­sem premočijo službene akte, ker jim curlja iz dlani. To, da zapravijo ogromno denarja za nove obleke, ker so stare uničene od pota in nenehnega pranja, je še najmanjša težava.

Hiperhidroza lahko nastane iz treh vzrokov: fiziološkega, ki ga povzroči prilagajanje telesa na tropsko podnebje, pri ženskah v kli­makteriju, kot posledica debelosti ali pri več­jem telesnem naporu.

Lahko je tudi posledica endokrinološkega ali nevrološkega obolenja, denimo pri sladkorni bolezni ali pretiranem delovanju žleze ščitnice.

Najpogostejša in zelo nadležna je t. i. čust­vena hiperhidroza, ki jo povzročajo čustveni ali psihološki stresi, na primer strah, tesnobnost ali trema. Prizadeti se najpogosteje potijo v predelu pazduh, dlani ali stopal. Samo potenje ponavadi sicer ni škodljivo, vendar pa lahko pretirano vlaženje kože povzroča razne kožne bolezni, kot so razjede, glivična obolenja, bakterijska vnetja in podobno.

Učinkovita prva pomoč pri pretiranem potenju so antiperspiranti. Običajno vsebujejo posebne kisline ali kovine (na primer aluminijev klorid), ki zmanjšujejo pore, skozi katere se izloča znoj. Bolniki jih uporabljajo od tri– do sedemkrat na teden, po normaliziranju se potenja pa le enkrat na tri tedne. Toda pozor, pri pretirani uporabi lahko povzročijo povečanje ali vnetje žlez znojnic (tovrstni antiperspiranti nimajo zveze z dezodoranti, ki jih dobimo v vsaki trgovini in imajo oznako antiperspiranti). Noben običajen dezodorant ne ublaži potenja, seveda pa učinkovito preprečujejo neprijeten vonj, ki ga spremlja.

Kako lahko sami ublažimo posledice pretiranega znojenja? Predvsem je priporočljivo, da nosimo udobna oblačila iz naravnih tkanin, kot sta volna ali bombaž. Zlasti moramo pazi­ti na stopala, kjer se pogosto pojavljajo nepri­jetna in boleča glivična vnetja. Najpametneje je, da nosimo bombažne nogavice, po možnosti takšne, ki se jih da prekuhati. Seveda jih je treba zamenjati tudi večkrat na dan.

Ljudje, ki imajo težave s potenjem, že sami vedo, da morajo še bolj paziti na higieno kot drugi in se pogosteje umivati, po možnosti z odišavljenim milom.

Ker svež pot običajno nima vonja, razen če kadimo ali pijemo alkohol, neprijeten vonj obi­­čajno ni glavna težava ljudi s hiperhidrozo.

Najbolj jih skrbi odziv okolice, žal upravičeno. Neka raziskava je namreč pokazala, da se ljudje negativno odzivajo na prepotene lju­di, in sicer jih 66 odstotkov meni, da je močno prepoten človek živčen, 49 odstotkov jih ima občutek, da je predebel ali brez kondicije, in 25 odstotkom se zdi, da je bolan.

Toda ni vse tako črno. Kar 42 odstotkov ljudi je prepričanih, da so ljudje, ki se močno potijo, pridni delavci. Poleg tega jih polovica meni, da potenje v javnosti ni tako sramotno kot prdenje, riganje, odprta 'štacuna' na hlačah ali celo plešavost.

Hm, slabo mi kaže. Čeprav se v primerjavi z nekaterimi sicer ne potim pretirano, sem v očeh drugih zaradi prdenja, ki je posledica zdrave diete z veliko vlakninami, in rastoče pleše očitno navaden neotesan kmetavz.

Poleg tega obstaja za pretirano potenje več učinkovitih rešitev kot za plešavost. Če antiperspiranti ne pomagajo oziroma vam povzro­­­čajo težave s kožo, vam bo morda pomagala iontoforeza, učinkovit medicinski postopek, pri katerem bolnik potopi roke in noge v vodo, skozi katero spustijo nizko električno napetost. Včasih lah­­ko pomagajo tudi zdravila, ki pa jih morate jemati dvakrat ali trikrat na dan in imajo neprijetne stranske učinke, kot so suha usta ali motnje vida. Ti so pogosto ne­prijet­nej­­ši od potenja, zato zdravniki tovrst­na zdravila redko predpisujejo. Če je pretirano potenje posledica živčnosti ali pretirane vzne­mirjenosti, včasih pomagajo tudi pomirjevala.

Ljudje se v hudih primerih odločijo za pomoč v obliki kirurških posegov. Znojnice pod pazduhami ostrgajo s kože s tehniko, imenovano kiretaža, ali izrežejo skupaj s koščkom kože. Toda neprijetne posledice tak­šnih pose­gov so lahko brazgotine. Najbolj drastičen kirurški postopek je endoskopska torakalna simpatektomija. Pri tem živce, ki nadzirajo potenje, prerežejo, požgejo ali spne­jo. Rezulta­­­ti so takojšnji, žal pa je med možnimi zaple­ti tudi pretirano potenje na drugih delih telesa.

V zadnjem času je zelo odmevna nova oblika zdravljenja s slavnim zdravilom, s katerim gladijo številne slavne obraze. Govorimo seve­­­da o botulinu oziroma, bolj strokovno pove­da­no, o botulinu toksina A. Z botulinom zdra­vi­jo hujše primere potenja pod pazduhami, po novem pa tudi na dlaneh. Toksin, ki ga vsebu­je botulin, preprečuje prenos informacije med živcem in mišico, ki oskrbuje znojnico. Dovaja­­­jo ga z injekcijami. Učinek se običajno pojavi čez nekaj dni in traja od tri do šest mesecev. Neprijetna stran postopka z botulinom je hu­da bolečina na mestu, kjer so vbrizgali zdravilo, ki traja približno 15 minut, toda bolniki zatrjujejo, da se vsekakor splača potrpeti, če ji sledijo dolgi meseci brezskrbnosti. Zoprno je tudi, da je ta postopek zelo zelo drag. Poleg tega ga pri nas sploh še ne izvajajo. No, to zad­­­nje se bo verjetno prej ali slej spremenilo.

Če vas pogosto oblivajo potoki potu, se najprej posvetujte s svojim osebnim zdrav­nikom, ki vas bo najverjetneje napotil k dermatologu. Ta vas bo najverjetneje izprašal, v kakšnih situacijah in kolikokrat se spotite, ter preveril, ali ni vaše potenje morda posledica kakšne druge bolezni. Med vzroki za pretirano potenje so namreč lahko tudi tako resne bolezni, kot je rak . . Toda naj vas potolažim, večina bolnikov se poti brez vzroka in nima drugih zdravstvenih težav.

Obstajajo pa še druge rešitve vaše težave, ki niso nujno povezane z zdravljenjem pri der­­­­matologu. Če ste pretežki, bo morda pomaga­lo, da nekoliko shujšate, čeprav hudi primeri potenja ponavadi niso povezani z debelostjo. Če se potite, ker ste živčni, ne bo škodilo poskusiti s katero izmed tehnik za sproščanje ali meditacijo. Sam se navdušujem nad jogo, ki vsestransko dobro vpliva na počutje. Za prvo silo lahko pobrskate med kozmetično kramo, s katero ste negovali otroka, in se napudrate z otroškim pudrom. Posledica takega početja so sicer lahko čudaški beli svaljki, zato vam svetujem, da se omejite na podplate. Sicer pa obstajajo tudi posebni pudri proti po­tenju, ki so barvno prilagojeni človeški polti.

Poskusite lahko tudi z akupunkturo ali hipnozo. Nekateri prisegajo na homeopatijo. Po internetu lahko naročite posebne (in drage) čevlje proti potenju iz Francije, katerih proizvajalec vam obeta, da letošnje poletje ne boste ogrožali okolice s smrdljivimi nogami, ali pa se vpišete v klub 'prepotencev'.

Kakor vam drago. Sam prepotene stiske rok pred službenimi sestanki preprečujem s preprosto mantro, ki je zastonj in se glasi: “Obesi­­­­li me ravno ne bodo. ” Zanesljivo pomaga.

Damjan Primorac

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord