To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Kolumna: Sladko brezdelje

Kolumna: Sladko brezdelje (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
11. 10. 2013

Ne vem, kako je z vami, ampak mene morje uspava. Ko se odložim v hotelsko/zasebno sobo ali v kamp ali kamorkoli na katerikoli obali, postanem zas­pan. Utrujen.

Ima me, da bi legel in do odhoda ne bi vstal več, kot je nujno potrebno, da se enkrat do dvakrat vržem v morje in malo počofotam po njem. Le toliko, da se osvežim in spet spravim v senco na kavo in malo pozneje pivo/vino in prebiranje kakšne knjige.

Ampak sem pa Slovenec, in Slovenec se ne bo predal kar tako. Slovenec postavi prikolico, in medtem ko njegov sosed Italijan že dremucka v viseči mreži, on napelje še ponjavo okrog nje, izkoplje odvodne kanalčke v primeru povodnji, potem stopi malo nazaj ... in se loti zadeve znova.

Je treba doštukati kak­šno škarpico ali postoriti kaj drugega, vedno se najde. Zvečer peče in cmari, otroci pomivajo posodo, žena pa poskrbi za vse drugo.

Če je človek aktivni, rekreativni športnik, je podobno.

Ne more, da ne bi, pa čeprav se vse v njegovem drobu upira. Vstane zgodaj s prvimi škržati in teče ali kolesari ali vesla ali že kaj. Tudi jaz, priznam.

Tako sem si lani na Korčuli, kjer je bilo na začetku julija enih 120 stopinj, izposodil kolo in odkolesaril z njim od Korčule do Vele Luke in nazaj.

Startal ob petih in parkiral ob desetih, potem pa ves preostanek dolgega vročega dneva poskušal dobiti v telo tekočino, elektrolite, predvsem pa ohladiti ga in se izogniti kak­šni nepopravljivi okvari. Kot vidite, dokaj uspešno.

In naslednji dan sem že gnjavil družino in jo silil v kajak, da bomo obpluli Badijo. In smo jo.

Bilo je poletje, ko sem se pripravljal za neki intimni rekreativni ultratekaški izziv, ki smo se ga lotili še s tremi prijatelji, ker ... (Ne spomnim se več.)

In ker je bilo vmes morje oziroma so bile počitnice, sem tam, na tistem grškem otoku, vstajal prvi in po nekih lokalnih cestah vsako jutro odtekel svojih 20 kilometrov in imel slabo vest, ko sem končal, zakaj jih nisem 40.

Na svojih poteh nisem srečeval nikogar, ki ne bi sedel v avtomobilu ali na motorju. Končeval sem, ko sta otroka vstala in je bilo treba na plažo in se z njima potapljati in graditi utrdbe Aleksandra Velikega iz peska in raziskovati plažo in zalive ... in tako do pozne noči.

Izkoristil sem vsakih deset sekund prostega časa in spal. Leže, sede, stoje ... Ampak naslednje jutro pred sončnim vzhodom, evo mene, na cesti med Skopelosom in kar je že bilo ono drugo mesto pa nazaj. Nič popuš­čanja!

Ali pa sem, zagrizen plezalec, tlačil plezalno opremo v že tako ali tako napihnjene počitniške kovčke. Se pravi najnujnejšo: vrv, dva plezalna pasova, komplete vponk, vrečko z magnezijem, plezalnike ... In silil družino k zgod­njemu zajtrku v hotelu na Kosu, prevozu s taksijem do pristanišča, prevozu s prvim letečim delfinom do 45 minut oddaljenega Kalimnosa s čudovitimi plezališči na drugi strani otoka, do katerega je bilo treba vzeti še en taksi in potem še 20 minut peš po že razbeljeni prašni poti ... Sovražili so me, ampak v tednu dni mi jih je tja uspelo spraviti trikrat.

To sem počel in nisem bil edini. Torej, nisem bil edini, če je le bil v kraju, kjer smo letovali, še kak slovenski letoviščar. Karkoli sem že počel, srečeval sem skoraj samo Slovence.

Tečem v nekem spodnjem volčjem grabnu, zrak jih ima svojih zgodnjepoletnih 45, asfalt kakšnih 62, vse se megli in migota od sparine, nasproti pa priteče človek, ki ga pozdravim z mednarodnim: "Hello!" in mi on odvrne: "Hello," dokler po tretjem srečanju ne ugotoviva, da bi prišla skozi z živijo ali z zdravo ali s serbus ...

Letos se je v meni prelomilo. Ne vem, zakaj. Prispeli smo na Vis, lep hrvaški otok, odložili smo svoje stvari v edinem hotelu na Komiži in zavili na hotelsko plažo.

Vrgel sem se v kristalno morje, malo plaval, se malo potapljal, in ko sem že začel razmiš­ljati, kaj bom naslednji dan, kak osebni dnevni rekord bom postavil in v kateri od športnih disciplin, ki jo bom sam izumil, kje si izposodil rekvizite zanjo ... mi je nekaj reklo: A ti je treba?

Leto ima 365 dni, od katerih jih 355 preživiš v krajih z zmernejšim in primernejšim podnebjem za mučenje telesa, kot so to kraji ob slani vodi. Ali ne bi bil končno čas, da poslušaš še tisti drugi glas svojega telesa, ki vpije po lenobi in brezdelju, in ki ga je neki evolucijski slovenski vijugi doslej še vedno uspelo preglasiti?

Prvič od najstniških let naprej sem poletni dopust preživel v brezdelju. Ležal sem na skalah, bral knjige, pil kavo v ritmu en srk na vplutje/izplutje trajekta iz Splita in se vsake toliko odpravil do morja na eno tako poživljajoče kopanje. Kopanje, in ne plavan­je! Z glavo varno nad vodo, z malo mrtvaka in malenkost tavhanja.

Nekajkrat sem, ko smo se prevažali okoli z avtom, od enega zaliva do drugega, srečal ljudi, ki so se v potu svojega obraza in pri milijon stopinjah trudili do vitke in zdrave postave.

"Vid' budale," mi je ušlo.

Skratka, če se 11 mesecev in pol preganjaš po Rožniku, kolesariš čez Vršič in Mangart, plezaš po stenah od Pece-Triglava-­Jere­bice, potem si po moje lahko privoščiš tistih deset dni brezdelnega morja.

Ne samo, da ne boš ničesar izgubil, še družina bo hvaležna.

Tadej Golob, pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri