Korzika

Korzika ima v resnici vse, kar si človek predstavlja za kraj, kjer bi rad preživel dopust: kopa se v sredozemskem soncu, ima popolne plaže, veličastno gorsko pokrajino, otok je posejan z očarljivimi mesteci in vasmi ter ima prijetno podnebje. Danes je velik del otoka spremenjen v naravni park. Park je bil ustanovljen že leta 1972. Park Regional de Corse poskuša najti sožitje med naravo in človekom, saj njihovi zakoni ščitijo in spodbujajo ohranjanje naravne in kulturne dediščine.

Gore – srce otoka

Ta 183 kilometrov dolg in 83 kilometrov široki otok ima okrog tisoč kilometrov obale, na kateri se razteza več kot 200 plaž, notranjost pa je slikovito gorata. Najvišji vrh Korzike, Monte Cinto, meri kar 2.706 metrov, na otoku pa je še 20 drugih dvatisočakov. Gore, združene v eno samo verigo, zavzemajo kar dve tretjini površine otoka.

Regija z malce več avtonomije

Otok leži zahodno od Italije, jugovzhodno od celinskega dela Francije in severno od otoka Sardinija, ki spada pod Italijo. Čeprav spada Korzika med 26 francoskih regij, je po zakonu 'teritorialna skupnost' in ima zato na določenih področjih več vpliva od drugih francoskih regij. Kratek čas je obstajala tudi neodvisna Korziška republika, ki pa je leta 1769 postala del Francije.

Privlačna tudi za gurmane

Korzika sicer velja za najslabše razvito francosko regijo, njena glavna gospodarska panoga pa je turizem, ki pa ni razvit do megalomanskih razsežnosti sredozemskih destinacij.
Otok poleg s čudovito naravo obiskovalce zapeljuje tudi s kulinariko, ki je nekakšna mešanica francoske in italijanske kuhinje, malce drugačne na vsakem kotičku otoka. Na Korziki imajo tudi tritisočletno vinogradniško tradicijo.

Suhomesni izdelki, pivo in vino

Otoška hrana je bolj znana po pridelkih iz notranjosti kot morski hrani. Odlični so njihovi suhomesni izdelki. Črede ovac, koz, korziških krav dajejo mleko za močne domače sire. V oljčnih nasadih pridelujejo olive za olivno olje in za vlaganje. Otok pa je znan tudi po debelem kostanju. Tega sušijo in iz njega izdelujejo moko za pecivo. Kostanj dodajajo tudi med varjenjem piva.

Spomladanski cvetovi makije oddajajo vonj, ki je po nekaterih legendah korziškim pomorščakom naznanjal dom, še preden so zagledali otok v daljavi. Odličen je tudi med iz cvetov makije, iz katerega izdelujejo domače sladice ali pa ga ponudijo v lepih glinenih lončkih. Ker so Korzičani navdušeni lovci, se na krožniku znajde tudi divjačina. V obmorskih krajih seveda ne manjka rib.

Zanimivo, da Korzika ne slovi le po odličnem vinu iz okolice Sartena in St. Florenta, ampak tudi po izvrstnem pivu Colomba, Petra in Serena.

iz Lise

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ