Potrebujeva kaj več?
Kam bi se letos poleti odpravila na potovanje, ko sva jugovzhodno Azijo že prečesala po dolgem in počez, na Bližnjem vzhodu je vroče v več pomenih besede, Afrika tako zelo draga, Avstralija tako zelo daleč?
Pa se je porodila ideja, da jo letos poleti popihava na Šrilanko.
Ob prihodu sva se za dva dni naselila v mestecu Negombo, ki leži ob morju, na zahodni obali otoka, ki mu pravijo tudi solza Indije.
Tam sva že prvi večer spoznala dva Slovenca, popotnika, ki sta na Šrilanki doživljala kulturni šok, saj sta bila prvič v Aziji. Nista se mogla načuditi prometnemu kaosu, nizkim cenam, barantanju, načinu življenja.
Opremila sva ju z nasveti, misleč, da sva prekaljena popotniška mačka, in pri tem malo samovšečno občudovala lastno izkušenost. Pa se je nato kaj kmalu zgodilo, da sva se sama skorajda ujela v zanko spretnega domačina, ki naju je za zasoljeno ceno želel s tuk-tukom peljati v glavno mesto Kolombo.
Privolila sva, ne da bi preverila realnost cene. Streznil naju je najin sosed v hotelu, francoski fotograf, ki se že več desetletij klati po Aziji gor in dol in s fotografiranjem služi lepe denarce. Tako sva namesto v tuk-tuk sedla na avtobus za glavno mesto in nato na vlak do Anuradaphure, prve prestolnice Šrilanke.
Tam sva se zjutraj s kolesom podila po mestu, popoldne pa se povzpela na tempeljski vrh Mihintale, prvo središče budizma na otoku.
Takoj ko sva prispela pod njegovo vznožje, nama je vodenje ponudil lokalni vodnik, ki je bil strašljivo gnusnega videza, a je hkrati imel krasno taktiko zaračunavanja svoje storitve.
Sprejela sva, da naju je vodil po pomembnih točkah, trudil se je z razlaganjem zgodovine, vzpon začinil z romantično zgodbo, kako se je skoraj poročil s Slovenko, a iz te moke ni bilo kruha, na plano privlekel celo beležko s slovenskimi besedami, s katerimi naju je poskušal očarati in si prigarati višji zaslužek z lomljenjem s slovenskem jeziku.
Takoj sva mu povedala, koliko mu bova na koncu plačala, nato pa je, ko smo ogled zaključili, pri plačilu ubral taktiko krivde, češ da ima doma pet otrok, ženo, ki ne dela, mora si popraviti škrbaste zobe in otrokom plačati šolanje in naju prosil za 20 evrov. Nisva podlegla, dala sva mu jih pet, tako da smo se grdih pogledov na hitro poslovili. Za zaslužek za popravilo škrbastih zob bo morda bolj uspešen pri katerem drugem popotniku.
Potem sva jo zavila na jug in malo višje, v mesto Kandy, kjer so Britanci po zavzetju dežele pričeli gojiti čaj in kjer v templju varno domuje Budov zob, za katerega se pravzaprav ne ve, ali je pravi ali replika. Tam sva si po tednu dni riževih obrokov privoščila hamburgerje, najin želodec, dlesni in duša so doživeli katarzo.
Ogledala sva si botanični vrt, obiskala tovarno čaja, se sprehodila med zelenimi grmički čajevca, kjer sva bila očarana nad spoznanjem, da črni in zeleni čaj pridelajo iz istega grma.
Usedla sva se na avtobus in se odpeljala v Dambulo, kraj jamskih templjev, čudovitih kipov Bude v vseh mogočih položajih: sedečih, stoječih, ležečih, lebdečih in napol spečih. Še bolj naju je fascinirala levja skala Sigirija. Na njenem vrhu je živel kralj, ki je do prestola prišel tako, da je ubil očeta in je moral nato zbežati na varno mesto, na vrh skale. Čas si je krajšal s konkubinami in namakanjem v bazenih, skratka, živel je zavidljivo življenje, a končal enako kot njegov oče. Da, tudi na Šrilanki ima vsaka palica dva konca.
Dovolj je bilo znamenitosti, ogledov, Bud in templjev, greva na morje, na severovzhod, v Trincomaale.
Odprl se nama je svet razkošja, ko sva prestopila vrata hotela: soba s klimo, obroki s petimi hodi, sanjska plaža, toplo turkizno morje, bazen s sladko vodo, odlični koktajli, ob večerih romantična glasba v živo, masaže. Potrebujeva kaj več?
Na trdna prašna tla realnosti sva padla, ko se je tropska pravljica zaključila, celodnevna cestna odisejada po groznih luknjah in makadamskih cestah pa komaj začela. V Negombo sva prišla zaprašena, lačna in neskončno utrujena, od koder sva poletela domov, v znani svet vsakdana.
Tekst in foto: Ana Zarnik Horvat in Tomaž Horvat v reviji Lisa
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
