Ko potuješ po tej čudoviti deželi in si obdan z zasneženimi, mogočnimi osem- in sedemtisočaki, se zdi, kot da se je božansko znotraj tebe povezalo z vsem božanskim, kar te obdaja. Prav nič nenavadnega ni, da bi se človek zato vračal nazaj v Nepal vse življenje. Preprosto te osvoji.
Sedim v starem avtobusu in gledam skozi okno. Tako je biti ujet v prometnem zamašku sredi glavnega mesta Katmandu, razmišljam, ko se že debelo uro ne premaknemo nikamor. Skupaj z drugimi avtomobili, tovornjaki in motoristi se drenjamo za vsak prosti meter. Smog se zadušljivo širi naokoli in s krpo si pokrivam usta, da bi vdihnila čim manj te nepalske prometne realnosti.
Pomirja me misel, da bomo v dobrih desetih urah vožnje čez to gorato deželo le prispeli v majhno vasico Bhulebule, odskočno desko za treking pod Anapurno. Ko se odpre pogled na prve zasnežene vrhove, lahko zaslutim vse lepote, ki naju čakajo skupaj z mojo mamo, prav tako navdušeno popotnico. Najino tritedensko avanturo bova začeli z desetdnevnim trekingom pod Anapurno.
Dan, ko se je zatresel Nepal
Z nama je tudi vodnik Suzan, mlad in prijazno zadržan fant, ki mu je močan potres pred dvema letoma do tal porušil družinski dom. Kaže nama svoje globoke brazgotine po telesu, ki jih je dobil, ko se je prebijal iz porušujoče se hiše. Vse, kar so imeli, so izgubili v trenutku. Suzan je k sreči preživel, prav tako kot vsi njegovi domači. Potres in njegovi popotresni sunki pa so bili usodni za več kot devet tisoč Nepalcev in le redke prizadete stavbe še spominjajo na temne dni, ki so jih doživeli.
V dneh, ki so sledili, se mi je vedno znova potrdilo, da domačini ne potrebujejo miloščine. So zelo skromni, ponosni in dostojanstveni ljudje. Potrebujejo pa delo in zanj dostojno plačilo. Mogoče se mi je prav zato tu še najbolj zdelo, da bova s svojo potjo in porabljenim denarjem naredili nekaj res koristnega.
Iz tropov proti visokogorju
V vasico Bhulebule prispemo, ko je zunaj že trda tema. Poiščemo prenočišče, si naročimo čaj in krožnik riža z zelenjavo, malo poklepetamo z drugimi popotniki ter se odpravimo spat. Utrujeno, hvaležno in polno pričakovanj me zaziblje v spanje.
Naslednji dan si po zajtrku oprtamo nahrbtnike in na nadmorski višini 400 metrov začnemo naš treking. Hodimo po široki makadamski cesti in vsake toliko naletimo na cestne zapore, ki jih postavijo otroci. Z bambusovimi palicami, vrvmi in svojimi telesi preprečujejo, da bi jih obšli brez majhnega daru. Damo jim nekaj rupij, otroci pa nas v zameno blagoslovijo z majhnimi cvetovi ter nas zadovoljno spustijo naprej.
Pot se oži in dviga čez zelene riževe terase. Prvih nekaj dni hodimo čez pravi tropski del Nepala. Navdušena sem nad tem, koliko je slapov in potokov, ki se zlivajo v turkizno modro reko Marsiandi, ki jo večkrat prečimo prek visečih mostov.
Reka si silovito vdira pot po dolini navzdol. Čeprav se pot včasih dvigne visoko nad njo, jo ves čas slišimo, kako buči. Prav zaradi velikih količin vode, ki pritekajo izpod gora, je rastje bujno. Hodimo mimo bananovcev, cvetočih božičnih zvezd, ki so velike kot drevesa, ter rumeno rdečih rož. Njihove cvetove domačini naberejo, spnejo v venčke ter z njimi okrasijo domači oltar ali prodajo na tržnici.
Čeprav nas pot vodi čez strme, v kamen vklesane stopnice, me noge nesejo kot še nikoli in prav uživam v vročini.
V daljavi nas pozdravi prvi osemtisočak Manaslu (8156 m), ki je tudi kraj zadnjega počitka legendarnega alpinista Nejca Zaplotnika. Nekaj otožnega me prevzame, ko gledam proti tej mogočni gori. V mislih se ponižno priklonim vsem slovenskim alpinistom, ki so življenje pustili v Himalaji.
Kako težko je delo nosačev!
Na trekingu pod Anapurno je dobro poskrbljeno za vse, zato se lahko v majhnih restavracijah ob poti okrepčamo in konec dneva brez težav najdemo čisto, preprosto in poceni prenočišče. Kamorkoli pridemo nas domačini sprejmejo z nasmehom na obrazu.
Na poti se stkejo prijateljstva med popotniki, vodniki in nosači. Medtem ko so vodniki kar dobro plačani za svoje delo, so nosači zgodba zase. Po več ur na dan nosijo 30-kilogramske tovore ali še težje, in ko od prejetega denarja konec dneva odštejejo še strošek hrane in prenočišča, jim ostane borih 10 evrov dnevnega zaslužka.
Eden od nosačev nama pripoveduje o svojem prvem trekingu pod Anapurno. Star je bil 13 let, ko sta ga najela dva Evropejca, za katera je nosil 30-kilogramski nahrbtnik. S solzami v očeh se spominja, kako je celih 10 dni na poti samo jokal. Mislil je, da bo pod vso to težo kar umrl. Kako trdo delo opravljajo nosači, se zavem, ko poskušam dvigniti zeleni potovalni kovček na koleščkih, ki ga nosi eden od mož. Čeprav napnem vse sile, ga dvignem za komaj nekaj centimetrov.
Nosači tovor povežejo z vrvmi ter si ga oprtajo tako, da pride del vrvi čez njihovo čelo. Moji mami si kovček celo uspe oprtati tako, kot to počnejo nosači, in občutek ima, da ji bo od pritiska razneslo glavo. Pohvaliva njihovo moč in vzdržljivost, ki je resnično neverjetna. V njihovih očeh vidiva ponos in zadovoljstvo, pa tudi globoko bolečino, ko se pogovarjamo o tem, kako premalo so plačani za svoje požrtvovalno delo.
Nekateri od njih so obuti v slabe superge ali celo natikače ter oblečeni v tanke trenirke. Vsaj nekaj malega denarja, ki ga bodo zaslužili na poti, bodo lahko prinesli domov svojim družinam. Njihova bolečina se me dotakne in le upam lahko, da ne bodo preveč trpeli, ko bodo prečili prelaz Thorang La, kamor smo namenjeni.
Preteklost, ujeta v majhnih nepalskih vasicah
Bolj ko se dvigamo po dolini navzgor, bolj se nam odpirajo pogledi na mogočne vrhove Anapurne. Tropski gozd je že za nami in vse več je iglavcev ter nizkega, rdeče rjavega rastja, ki se nastavlja močnemu soncu. Tako omamno diši po jeseni in prav čutim, kako me vleče naprej, tja gor, višje.
Hinduistične templje zamenjajo budistične zastavice, v kamen vklesane molitve in barvite molilne zastavice, ki plapolajo v vetru.
Hodimo čez male vasice, zgrajene iz kamenja tako, da lahko kljubujejo močnemu vetru in slabemu vremenu. Zdi se, kot da se niso spremenile že stoletja. Zunaj vasi se pasejo jaki.
Ti mogočni, mrazu in nadmorski višini dobro prilagojeni voli so značilni za Himalajo in osrednjo Azijo. Domačini si z njimi pomagajo pri tovorjenju, od njih pa dobivajo tudi volno, mleko in meso, ki ga narezanega na majhne koščke sušijo na soncu za ozimnico. Tudi njegovi iztrebki so dobri za kurjavo.
Višje smo, bolj se odpirajo veličastni pogledi na mogočne, več kot 7.000 metrov visoke vrhove Anapurne. Le 8.091 metrov visok vrh Anapurne l. se skriva za drugimi vrhovi.
Jablane na višini Triglava
Sedmi dan se ustavimo v vasici Manang na višini 3.500 metrov in si vzamemo dan počitka.
Telo potrebuje nekaj časa, da se prilagodi na višino. Dan izkoristiva za obisk okoliškega hriba, ki ponuja veličasten pogled na široko in vedno bolj peščeno dolino, turkizno jezero in vrhove Anapurne.
Molilne zastavice plapolajo v vetru in odnašajo molitve, napisane na njih. Preostanek dneva izkoristiva za obisk slaščičarn v Manangu. Nekaj sto metrov nižje smo prečili velike nasade jablan, ki so rasle na višini našega Triglava. Prav zato lahko v tej mali vasici ponudijo jabolčni sok ter jabolčne pite, ki nama dajo energijo za prihajajoče dni.
Dan počitka hitro mine in že naslednje jutro se odpravimo na pot. Počasi se vzpenjamo po pobočju in nadmorska višina 4.000 metrov se že pozna. Hoja postaja počasnejša in dihanje globlje. Nekaj pomirjajočega nežno objema mojo dušo in čedalje lažje se prepuščam vsemu, kar me obdaja. Višje sem, bolje se počutim. Globoko v mojem telesu se prebuja moč, ki je spala nekje globoko v meni in se je tu zgoraj prebudila. Vpijam vsak trenutek, vsak korak posebej. Ne morem se nagledati narave, ki me obdaja. Neskončna hvaležnost in ljubezen prežemata moje srce in zdi se mi, da me je celo moje življenje vodilo točno sem, v ta trenutek. Ljubim, zaupam in se predajam globlje.
Na poti se ustavimo v prisrčni postojanki. Do naše mize prihiti živahna Francozinja, ženska srednjih let, in nam ponudi hišno specialiteto: marelični sok ter limonove mafine. Najprej sva z mamo malo v šoku, saj nisva pričakovali, da bi tuja ženska vodila svoje gostišče tako visoko. Pripoveduje nama, kako je odšla na treking pod Anapurno in se zaljubila v te kraje tako močno, da je obesila na klin svoje do takrat zelo stresno življenje ter prišla živet sem gor med te gore. Od pomladi do jeseni tako umirjeno peče dobrote za pohodnike, zimo pa preživi v nižjem Manangu, kjer mraz ni tako hud. Prav občudujem jo! Ni lepšega, kot da pogumno slediš svojim sanjam, kamorkoli te že vodijo.
Naprej, gor, višje!
Dva dneva hoda čez idilični košček Himalaje nas pripelje do najvišjega počivališča na poti, Thorung High View Campa na višini 4.850 metrov. Zaradi višine me boli glava. Najin vodnik Suzan nama priporoča, naj pojeva česnovo juho za boljše počutje. Res je odlična in hitro se počutim bolje. Čeprav smo tako visoko, je tu veliko pohodnikov, vodnikov in nosačev in na prvi pogled prav vsi brez večjih težav prenašamo višino.
Preden se skrije sonce in postane mraz, se povzpneva na okoliški hribček za aklimatizacijo. Ko pade tema in mraz pokaže vse zobe, se nagnetemo v jedilnici in prijetno se zaklepetam s šerpo, ki je že večkrat kot vodnik osvojil Mount Everest. Nekaj tako mirnega, spokojnega in ljubeznivega izžareva s svojo prisotnostjo, da je resnično prijetno klepetati z njim. Ko mu povem, da prihajam iz Slovenije, začne obujati spomine na odpravo s slovensko ekipo pred skoraj dvema desetletjema. »Prijetni ljudje,« se spominja »le alkohol so po malem pili vsakič, ko so bili premraženi, bolni ali veseli.«
Vzpon na Thorong La (5.416 m)
Medtem ko sem prejšnje noči težko zaspala in zaradi višine sanjala nore sanje, to noč ne zatisnem očesa. Težko je spati na tej višini. Na sebi imam vsa oblačila, zavita sem v spalno vrečo in pokrita z odejami, pa me vseeno mraz globoko grize v kosti. Kar težko pričakam zgodnji jutranji odhod.
Na hitro spijemo topel čaj in pojemo kuhano jajce. Zunaj je trda tema, in ko pogledam navzgor, se mi odpre pogled na veličastno zvezdnato nebo. Zaželim si, da bi od nekje priletel zvezdni utrinek ... in naslednji trenutek ga že vidim, kako sunkovito osvetli nebo. Zaželim si nekaj lepega, nato pa si hitro namestim naglavno svetilko in odpravimo se na pot.
Dan, ki je pred nami, je nekaj posebnega in v mrzlem zraku se čuti prijetno vznemirjenje. Prečili bomo najvišjo točko na poti, 5.416 metrov visok prelaz Thorong La. Pot je dolga, in šele ko se prikaže sonce, postane topleje in hoja lažja. Premikamo se počasi, dihamo globoko, veliko počivamo in varčujemo z energijo. Na tej višini se ničesar ne da narediti na hitro in le tako je lahko pot prijetna. Nekateri pohodniki ne morejo več in za zadnji del poti najamejo konje, pa tudi konji nad novim tovorom niso navdušeni.
Nekajurna hoja čez peščene vrhove nas končno vodi do prelaza Thorong La. Veliko veselje in ponos čutim, da mi je uspelo priti tako visoko. Z mamo se objameva in solze ganjenosti nama tečejo po licih. To je trenutek, ki bo za vedno shranjen v mojem srcu. Naredimo nekaj fotografij ob tabli, ki skupaj s pisanimi molilnimi zastavicami naznanja naš dosežek, za nekaj minut uživamo v veličini, ki nas obdaja, nato pa nas veter hitro prežene proti dolini.
Nepal te osvoji
Pot navzdol je lahka, široka in peščena. Z vsakim metrom spusta čutim, kako se povečuje količina kisika v zraku. Že 500 metrov nižje se mi zdi, da moja pljuča dihajo na polno. Naslednje dva dni se spuščamo navzdol po peščeni in vetrovni dolini, medtem ko se odpira pogled na 8.167 metrov visok Daulagiri.
Ko se tako bližamo našemu zaključku trekinga, kar ne morem dojeti, kako hitro je vse skupaj minilo. Šele odločitev, da se kmalu spet vrnem pod Himalajo, me globoko pomiri in sprosti. Le vprašanje časa je, kdaj se spet vrnem pod te mogočne gore.
V velikem, prašnem in vetrovnem mestu Jomsom se skupaj z najinim vodnikom Suzanom poveselimo na poslovilni večerji. Obujamo spomine na treking, ki nas je močno povezal, ter se ob dobri nepalski hrani in pijači smejimo tako močno, da nam po licih tečejo solze veselja.
Besedilo: Alenka Lanz. Foto: Alenka Lanz, Shutterstock in Profimedia.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
