Nekaj za pogum in navdih

Zberi pogum

Cheryl Strayed

Založba Mladinska knjiga, 2015

»Boljša vprašanja postavljaj, srček. To je tvoje življenje, jebenti. Poišči odgovor.«

Ob romanu Divja, po katerem so celo posneli film, je Zberi pogum nekakšen zbir pisateljičinih najbolj vzpodbudnih misli. Kakopak, vzetih iz življenja. Vsakdana.

Cheryl Nyland ni imela lahkega življenja. Kot najstnica se je srečala z motnjami hranjena. Še pred tem sta se mama in oče ločila, veliko se je selila. Z novim materinim partnerjem so nekaj časa živeli v hiški brez vode in elektrike.

Leta 1991 ji je umrla mama. Za rakom. Pri starosti 45 let. S pomočjo svojih dnevnikov, ki jih je pisala, je napisala uspešnico Divja. Zberi pogum je sledil leta pozneje.

V njej najdemo precej življenjskih modrosti napisanih tako, da zarežejo v živo. Čuti se, da pisateljica govori iz svojega srca, iz svoje zgodbe.

»Naše delo, naša služba, naš najpomembnejši poklic od vseh je ta, da si ustvarimo prostor, ki pripada nam, zgradbo, ki je sezidana iz naših moralnih načel. Ne iz načel, ki odražajo vsiljene kulturne vrednote, ampak iz tistih, ki nam jih narekuje naš notranji glas.«

»Telo ve. Ko te stisne pri srcu. Ko te od hudega zvije v želodcu. Ko ti prsi razganja radost. Ko ti v možganih nekaj klikne. Takrat ti telo pravi tisto, kar drži kot pribito. Prisluhni mu.«

»Zaupanje vase pomeni, da živimo tako, kakor že vemo, da je prav za nas.«

In kaj bi rekla Cheryl Strayed sebi, ko je bila najstnica:

»Veš, kaj si, in dovoli si to biti že zdaj. Pa mirno bodi brihtna, ambiciozna, radovedna in ne pretirano kul. Ne zapravljaj teh let samo zato, da se trudiš osvajati fante in se prikupiti puncam. Ne stradaj se do kosti. Ne bodi afnasta navijačka. Ne izgubi nedolžnosti s kapetanom nogometnega moštva. Ne izgubi ničesar zavoljo njega. Bodi kapetanka. Ti si kapetanka. Brcni žogo in teci.«

Super ženska je v tebi

Priročnik za ženske, ki si želijo vse

Anette Ellegaard

Založba Didakta, 2010

»Pomanjkanje miru je v našem zahodnem sodobnem življenju vzrok za nepotrebne bolezni in trpljenje.«

Knjiga za ženske, ki se želijo uresničiti pri svojem delu in doma, kot matere. Najprej je treba sprejeti dejstvo, da živimo v hitrem času. In da smo vse po vrsti na smrt utrujene. Tako je bila tudi Anette. Zgodilo se je, da je z družino za nekaj časa odpotovala v Bolivijo, kjer so nekaj časa tudi živeli. Kljub temu da niso imeli tekoče pitne vode, vsak dan elektrike, televizije, pralnega stroja, sušilcev in ne vem kakšnih naprav, so živeli veliko bolje, mirneje. Predvsem pa jim je uspelo vse opraviti.

»Dihanje je bilo globoko in mirno. Utrip dolg in tih. Veselje nad drobnimi stvarmi veliko. Čutila so se nam okrepila ... Tišina nam je parala ušesa in bili smo strašno nemirni. A po nekajmesečnem privajajnju nas je dolgočasje minilo. Vse smo doživljali veliko intenzivneje. In v nas se je naselil mir.«

Ob vrnitvi domov se je vse spremenilo. Imela je dovolj. Te občutke je želela prenesti sem, v Evropo. V knjigi sodobno žensko spomni, kakšen je njen dan, ter preizkuša, kaj se da spremeniti, da bi vse ženske živele mirneje. Da bi jim uspelo narediti vse, kar imajo dnevno na svojih seznamih. In to mirno, v miru. Kakovostno. Se da?

Hitlerjevi pozabljeni otroci, moje življenje v Lebensbornu

Ingrid von Oelhafen in Tim Tate

Založba Modrijan

Knjiga, ki iz prve roke spet spomni na 'ukradene slovenske otroke'.

Nekoč Erika Matko, danes Ingrid von Oelhafen. Ona je oboje. Vse življenje je čutila, da ni Ingird in na koncu je po hudem osebnem trpljenju vendarle spoznala, da je otrok Lebensborna, nacističnega programa za krepitev in izboljšanje 'čiste' arijske rase.

Avgusta 1942 so jo na celjskem šolskem igrišču kot devetmesečno dojenčico odtrgali materi in jo predali nemškemu častniku, ki jo je odpeljal v Nemčijo, tam pa sta jo posvojila starša iz dobre nemške družine.

Da je posvojena, je pri 11 letih čisto po naključju izvedela od hišne pomočnice, pri 15 letih pa je na hamburški ulici zagledala plakat s svojo podobo. Takrat je doumela, da vsa ta leta sumi in čuti prav – ona ni Ingrid. Kdo je potem? Začelo se je njeno iskanje sebe.

Kristalni kardinal

Damir Zlatar Frey

Založba Mladinska knjiga

Pisatelj, ki ga poznamo predvsem po njegovih koreografijah, režiserskem delu ter po njegovih dramah, je napisal svoj prvi roman. Pripoveduje nam o vseh plateh svojega otroštva, tudi o tistih. Najtemnejših.

Spremljamo odraščanje umetnika, ki se je gibal v krogih, ki so tudi zelo temni in tabuizirani. Roman vsebuje sicer tudi elemente fikcije, vendar nekateri niso prav nič fikcijski.

Bralca naravnost šokira odraščanje brez varnega zavetja staršev in posilstvo duhovnika. Spremljamo preboj in uspeh umetnika in njegovo zgodbo, ki je tekla zadaj, brez usmiljenja in olepšav.

Preberite še: 22 vprašanj, ki bi si jih moral vsak postaviti

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord