Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak

Ples kot terapija

Irena Pfundner Tkalec (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
10. 5. 2012

Nobene tekmovalnosti, nobenih večjih pritiskov, le gola zabava, užitek, ples z dušo in za dušo in plesišče polno nasmejanih obrazov.

Irena Pfundner Tkalec je po duši plesalka, lahko bi celo rekli, da se po njeni krvi pretaka nekaj latinskega, saj jo privlačijo vroči ritmi salse, zadnje leto pa je zvesta zumbi.

Kako se je začela vaša plesna pot?

Starši pravijo, da sem kot punčka zelo rada migala ob glasbi, zato so me vpisali v plesno šolo. Začela sem pri otroških plesih, nato sem se malo resneje lotila standardnih in latinskoameriških plesov ter hiphopa.

V vsem sem uživala, a je bilo vedno vse podrejeno tekmovanjem. Biti dober in zmagovati je bil edini cilj. S tem je ples izgubljal čar, sploh če visoki cilji niso bili doseženi. Tekmovanja so bila tudi velik strošek, zato sem treniranje standardnih in latinskoameriških plesov kmalu zaključila.

V hiphopu je bilo malo več 'svobode' in pristnega plesnega doživetja. V odrasli dobi pa me je prijateljica v trenutku, ko nisem bila najbolj srečna, prepričala, da se ji pridružim na salsa tečaju in zabavi.

S tem se je zame začela nova plesna era. Nobene tekmovalnosti, nobenih večjih pritiskov, le gola zabava, užitek, ples z dušo in za dušo. Na plesišču sem opazila same nasmejane obraze, nikomur ni bilo mar, da pot teče v potokih, da se je pričeska že zdavnaj razmršila in make up razmazal. Vsi so noro uživali v živih latinskih ritmih.

Kako vas je pot pripeljala do vodenja aerobike in pozneje do zumbe?

Vse v mojem življenju se dogaja naključno. Tako sem na podlagi plesnih izkušenj postala Nike inštruktor vadbe, ki so jo lansirali pred leti. Občutek je bil dober, udeleženci zadovoljni, v izobraževanje za inštruktorja klasične skupinske vadbe pa me je dokončno prepričala Mojca Kisovec. Mislim, da ji bom za to še dolgo hvaležna.

Hitro sem se znašla na odru pri vodenju klasičnih krepilnih pa tudi koreografsko malce zahtevnejših vadb. Zumba je bila logičen korak, ko sem po porodniškem dopustu ostala brez službe in se vrnila na oder. Je živahna, energična plesna zabava in tako nosi vse elemente, ki me osrečujejo.

Kateri so ti elementi?

Koncept, ki mu sledi zumba, me spominja na koncept skupinskih animacij, ob katerih smo radi migali na salsa zabavah. Neke vrste latino 'line dancing'.

V prvi vrsti me seveda prepričajo strastni in čutni latino ritmi, ker imam občutek, da je to res glasba z dušo.

Potem so tu skupinski duh, nasmejani obrazi in seveda pozitiven odziv udeležencev. Opažam, da punce na prve ure prihajajo v zelo temnih oblačilih, kot bi se skrivale pred svetom. Po nekaj urah pa temne majice počasi zamenjujejo svetlejši toni in predvsem barve.

Čutiti je drugačno, bolj pozitivno energijo. Punce pravijo, da se zdaj vpisujejo tudi na druge plesne tečaje in da izgubljajo predsodek, da je ples primeren le za mlade. To so zame kazalniki, da sem na pravi poti in da je ples res takšen, kot ga doživljam sama – zelo terapevtski.

Kako se učinki plesa kažejo na vašem telesu?

Naše telo je odraz naše notranjosti. Če smo nesrečni, prestrašeni, zaskrbljeni, jezni ... to odražamo z mimiko telesa. In verjamem, da je ta proces lahko tudi obraten, da z gibanjem 'pozdravimo' svojo notranjost. Zaradi tega sem se lotila študija plesne terapije in ta dognanja združujem v svojem projektu Plešem zase!

Naj bo aerobika, zumba ali ples, vse počnemo zase, ne za druge. Z umetniškega vidika ni pomembno, kako lepe in popolne gibe izvajamo, v prvi vrsti gibanje in glasba hranita ter crkljata našo notranjost. Z gibalnega vidika pa mi vadba pomeni predvsem povečevanje ozaveščenosti o svojem telesu.

Prek lastne izkušnje sem spoznala, da smo ženske vedno manj v stiku s sabo in s svojim telesom, kar se pogosto odrazi v nosečnosti in pri porodu. Zato se zdaj specializiram tudi na področju pred- in poporodne vadbe ter upam, da bom vsaj malo pripomogla k zavedanju žensk o lastnem telesu ter pomembnosti in hkrati naravnosti procesa, kot sta nosečnost in porod.

No, pri klasičnih skupinskih vadbah (denimo TNZ) pa je seveda še vedno poudarek na oblikovanju telesa in izgubljanju telesne maščobe, čeprav se pri zumbi kažejo enaki rezultati, le da udeleženke to počnejo povsem nezavedno. Meni gibanje pomeni življenje. In vedno sledim reku: Če imaš telo, lahko plešeš. Upam, da mi nikdar ne bo treba nehati.

Še hodite plesat na salsa zabave?

Časa za salsa zabave je na žalost premalo. Zdaj nam dnevni ritem narekuje otroček, tako da se z možem le kdaj pa kdaj zavrtiva ob ritmih salse kar doma. Se bomo pa zagotovo še vrnili na plesišča, ko bodo otroci malo zrasli. Navsezadnje je plesišče tisto, ki je obudilo mojo staro ljubezen do plesa in rodilo novo ljubezen – zdajšnjega moža.

Pride kdaj dan, ko se vam ne ljubi na vadbo?

Seveda pridejo dnevi, ko manjka energije. Po dnevu norenja z mojim enoletnikom bi se kakšen večer najraje zvila v klobčič pod odejo in zadremala ob kakšnem sproščujočem filmu. Ampak me že ob prvih taktih ogrevalne pesmi ta občutek mine in takoj se počutim prerojeno, živo, spočito.

Kdaj vam najbolj prija vaditi?

Migam lahko kadarkoli. Jutranja vadba mi je všeč, ker me napolni z energijo za ves dan. Človek bi mislil, da ti toliko gibanja jemlje energijo, a ti je dejansko da še več.

Popoldanske ure so mi najbolj prijale po končanem delavniku, ko sem še presedela po osem ur za računalnikom, saj sem med vadbo pozabila na stres in vse slabe točke dneva ter se napojila s svežo, pozitivno energijo.

Vadba pred spanjem pa mi omogoča prijetnejši in boljši spanec. In me odvrača od večernih obiskov hladilnika.

Kako se počutite, če ne morete na vadbo?

Najbolj nesrečna sem bila, ko so mi v nosečnosti odsvetovali vadbo in sem za nekaj časa prekinila aktivno vodenje skupinskih vadb. Nadomestke sem iskala v sprehodih, domačem pilatesu in jogi, nisem se mogla upreti niti kakšnemu hribčku. Z leti se vse raje zatekam v naravo, saj je ta največji vir energije.

Kako sicer skrbite za svoje zdravje?

Kot sem že malo namignila, je z leti, predvsem pa z materinstvom, prišla tudi večja skrb za zdravje in vse, kar vnašamo v telo. Tako pri nas pojemo veliko sadja in zelenjave, malo maščob, poskušamo jesti pestro in redno. Kakšnih diet pa k sreči ni treba prakticirati, saj bi se verjetno kar težko odrekla tisti temni kakavovi pregrehi.

Iz revije Lisa, foto: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri