Zgodovina mamljivih dišav, ki nikogar ne pustijo ravnodušnega sega vse do prazgodovine, ko je človek odkril ogenj in ugotovil, da nekatere vrste lesa, zlasti smolnate, med gorenjem prijetno ščegetajo njegove nosnice in prežemajo z všečnim dimom oblačila, živež, okolje. Zato so ljudje isti hip, ko so začeli častiti božanstva v nedostopnih višavah, vrgli v plamene blago dišeče snovi in postlali z vonjavami plameneov dima proti nebu svoje izraze spoštovanja, želja in prošenj.
Vse do antične Grčije so se tako dišeče vonjave uporabljale izključno za verske obrede. Stari Grki, pa so skrivnostnim dišavam dodali olja, odišavljena s cvetjem in jim tako začrtali popolnoma drugačno vlogo, osvajanju nasprotnega spola.
Letošnji moški vonji za jesen in zimo se kakor trendi v konfekcijski industriji, prav tako ozirajo v preteklost. Vonji so torej nasičeni, veliko bolj sladki in močnejši. Nikakor pa ne vpadljivi, ali moteči.
Stari Egipt: zlata doba dišav
Pred več kot 5000 leti so stari Egipčani v čast Reja, boga sonca, zažigali dišave: ob sončnem vzhodu smole in rastlinska olja, potem miro in drevesni sok balzamovcev, ko je sonce doseglo zenit, pred njegovim zahodom pa umetelne in prefinjene mešanice dišav.
Sleherno mumijo so preventivno balzamirali drugače: namreč zato, da bi njene razkropljene ude in druge dele telesa mogli v onostranstvu prepoznati, če bi se truplu kaj zgodilo.
Najčešče uporabljani staroegiptovski parfumi so bili sestavljeni iz eteričnih olj, obvladali pa so tedanji parfumarji tudi preprosto pripravo cvetnih dišav. Janež, kasija, poprova meta, rožmarin, cipresa, predvsem pa limona, so bile glavne sestavine staroegiptovskih parfumov — poleg smol, kajpada, ki so pripravkom zagotavljale obstojnost.
Zelo so cenili drevesne smole (iz njih so pridobivali kadilo) in terpentinovec z obal Rdečega morja. Dvorno plemstvo in Egipčanke iz visoke družbe so imeli na razpolago široko pahljačo parfumov, mazil in krem, olj in pomad. Ženske so recimo pri masaži uporabljale rožno pomado ali mazilo na osnovi olja iz sladkih mandeljev, medu, aromatičnega vina, smole in cimeta.
Preproste Egipčanke pa so se morale zadovoljiti z ricinusovim oljem, odišavljenim s poprovo meto, timijanom ali origanom. Tudi moški so po umivanju posegli po odišavljenih vodicah, zlasti ob praznikih in pred gostijami.
Simbolični pomen judovskih dišav
Ne samo biblija, tudi drugi viri navajajo, da so bili Babilon, Ninive in Kartagina v 7. stoletju pred našim štetjem središča priprave dišav. Cvetela je predvsem trgovina z aromatičnim arabskim gumijem, kitajsko kafro in indijskim cimetom.
Med čaščenjem kanaanskega boga Baala in feničanske boginje Astarte so se na razkošnih oltarjih opojne vonjave mešale z zadahom po krvi žrtvovanih Ijudi. Bolj prefinjene dišave so cenili v staroperzijskem Persepolisu, sirski Palmiri in cvetočih mestih Male Azije: cedro, mimozo, lilijo, jasmin, vrtnico in žafran.
Rimski kronist Plinij starejši v zgodovini omenja dišavnico, tj. škatlico s parfumi: prišla je v roke Aleksandru Velikemu CMakedonskemu), ko je premagal perzijskega kralja Darija.
Tudi modri z Vzhoda (sveti trije kralji) so božjemu otroku, rojenemu v Betlehemu, "darovali zlata, kadila in mire« - trojna simbolika, ponazarjujoča čudež, ki so ga videli pred sabo: kralja, boga in človeka v eni osebi.
Papeži so svoj božični blagoslov urbi et orbi nekdaj opravili s cizeliranim kropilom iz žlahtne kovine, v katerem sta bila kadilo in mira; to dragotino so potem vedno podarili kakemu evropskemu vladarju.
Iz Nove zaveze naj omenimo še Jezusovo srečanje z Marijo Magdaleno, "ženo, ki je bila v mestu grešnica", a ko je zvedela, da je Jezus »v farizejevi hiši pri mizi, je prinesla alabastrno posodo dišavnega olja in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam ter mu jih začela močiti s solzami.
Brisala mu je noge z lasmi svoje glave, jih poljubljala in mazilila z oljem" (Luka 7, 37-38). Po eni od drugih evangelijskih različic je bila v alabastrni posodi narda, katere vonj je zavel po vsej hiši in to je Jezusovega učenca Judeža tako razjezilo, da je ženski očital, češ da bi bilo bolje, če bi dragoceno dišavo prodala in izkupiček razdelila med revne.
Toda Jezus je Marijo Magdaleno zagovarjal, rekoč, da balzamira njegovo telo kot za pogreb, in pojasnil, da bodo reveži vedno med njimi, njega pa ne bodo več dolgo videli . .
Antične Atene: prva revolucija v parfumeriji
Kozmetiko so Grki prevzeli od Egipčanov, vendar gre Grkom zasluga, da so lepotilnim dišavam, ki so bile doma z bregov Nila, dodali olja, odišavljena s cvetjem. To je bil prvi pomemben mejnik v zgodovini parfumerije!
Opraviti imamo z namakanjem v olju ali tekoči maščobi, za takšno pripravo pa so potrebovali posebne bronaste posode, ki so jih glede na potrebno temperaturo segrevali z morsko vodo, peskom ali pepelom.
Najčešče uporabljeno cvetje: vrtnice, vijolice, lilije. (Drugi zgodovinski mejnik je že omenjena arabska metoda destilacije z alkoholom, tretjega pa so leta 1830 zakoličili v Franciji z izumom sintetičnih dišav.)
Uporaba dišav je bila po eni strani — kot beremo v Iliadi in Odiseji - še vedno tesno povezana z verskimi obredi (Ahil je okopal in odišavil Hektorjevo truplo, preden ga je izročil Priamu, in še Aleksander Veliki je med romanjem v Trojo velel na Ahilovem grobu natrositi cvetja in zažgati dišave).
Po drugi strani si ni bilo mogoče predstavljati gostij, na katerih ne bi dehtelo cvetje, medtem ko so se drugačne dišave širile iz kamnitih ali kovinskih posod na visokih podstavkih. In tako je govoril strogi Diogenes: "Zakaj si polivati lase z dišavami? Bežne hlape odnaša veter in od tega imajo korist samo ptice. Sam si raje okopam noge v odišavljeni vodi, katere vonjave mi potem ovijejo telo. «
V Hipokratovi Grčiji je bila parfumerija skraja veja medicine. Verjeli so, da dišeče kopeli koristijo koži in da vdihavanje aromatičnih hlapov pomaga pri zdravljenju nekaterih bolezni. Z dišečimi olji so se mazilili tudi vojaki in športniki, dišavili so prapore, konje in celo pse.
Pretiravanje je šlo tako daleč, da je sloviti zakonodajalec Solon (6. stoletje pr. n. št. ) celo prepovedal pripravo in prodajo dišav na svojem ozemlju.
Srednji vek in renesansa: nadišavljena Evropa
V Franciji je kralj leta 1190 uradno priznal parfumersko obrt, na medicinski šoli v Montpellieru pa so uvedli študij rastlin, njihovih kemičnih sestavin in snovi. Trgovina s surovinami, uvažanimi z Jutrovega, je bila kajpada nekaj stoletij v rokah Benetk.
Okrog leta 1370 se je pojavila slovita "ogrska vodica", ki jo je menda sestavil neki menih (izključno za ogrsko kraljico Elizabeto, ki si je prizadevala, da bi se omožila s poljskim kraljem - štela je 70 pomladi).
To je bila kompozicija na osnovi cvetov oranževca, vrtnice, poprove mete, melise, limone in predvsem rožmarina. Na trgu z dišavami je prevladovala kar nekaj stoletij.
Modne vzgibe je polagoma zamenjala skrb za telesno nego. Pomembno vlogo je imela Marija Medičejska , ki je najela stalnega parfumerja in osnovala v Parizu pravcat laboratorij, lansirala pa je tudi modo "ciprskih ptičkov", ki so bili oblikovani iz mehke odišavIjene snovi in ki so jih obešali pod strop.
Iz teh časov je tudi "nerolij-ska esenca", hlapljivo olje, pridobljeno z ekstrakcijo iz cvetov oranževca in imenovano po vojvodinji Orsini de Neroli (še danes ga zelo uporabljajo tako v parfumeriji kot v slaščičarstvu).
In še ena poroka kulinarične in kozmetične umetnosti: markiz Frangipani je na osnovi grenkih mandeljev sestavil "francipanski parfum", dišavo, ki je bila sicer namenjena za impregnacijo usnjenih izdelkov, vendar je že v 16. stoletju prodrla tudi v kuhinjo.
V Evropi se je že uveljavljal francoski Jug, kjer so vse intenzivneje gojili cvetje, v čedalje bolj specializiranih laboratorijih pa izpopolnjevali tako destilacijsko kot ekstrakcijsko tehnologijo. Precioze, gizdave dame iz tega "velikega stoletja", so prisegale na florentinska mazila (na osnovi lilije), na španske voske z jasminom, na esence iz Nice in Genove.
Ogrska vodica je bila še vedno v čislih, prav tako ciprska. Mnoge gospe pa so rade kar doma pripravljale dišave, katerih sestava je bila včasih kar zapletena. Parfumirali so tedaj prav vse — blazine, pahljače, papir, lasulje -in nič čudnega, če so Ludviku XIV. rekli tudi »najbolj dišeči kralj na svetu".
Takšna dišavna ihta je toliko bolj razumljiva, ker so v stoletju baroka močne parfume uporabljali tudi kot toaletna in dezinfekcijska sredstva. Dišeča vodica, so verjeli, ne zastre samo neprijetnega vonja, temveč kratko in malo opravi z umazanijo.
Sredi 18. stoletja je nastal tudi eden od najslavnejših parfumerskih izdelkov - kolonjska voda. Iznajdba te citronske alkoholne raztopine, odišavljene z grenko pomarančo in bergamotko ("prava" formula je morala vsebovati 30% nerolijske esence) pripisujejo družini Farina, vendar so njene korenine globlje.
Nekateri dokazujejo, da je recept po vzoru ogrske vodice sestavil že leta 1690 neki Paolo Feminis iz Milana, ga pozneje zaupal nečaku Farini, živečemu v Kolnu, potem pa naj bi se v začetku 19. stoletja prikazal v Parizu.
Po dmgih virih sta brata Farina v Bologni leta 1709 z izdelkom aqua admirabilis (lat. čudovita voda) navdušila francoske vojake, ki so bili med sedemletno vojno stacionirani v tem mestu. Eden od bratov se je pozneje ustalil v Kolnu in tam zaslovel zaradi svoje Kolnischivasser No. 4711 (to je bila hišna številka njegove prodajalne).
V renskem narečju kolonjski vodi še danes rečejo ottekolong, kar je popačenka francoskega izraza "eau de Cologne", to pa pomeni dobesedno "kolonjska voda«.
Kakorkoli že, leta 1863 sta bratranca Galleta v Parizu ustanovila parfumerijo in sodobno tovarno, v kateri sta začela izdelovati kolonjsko vodo po receptu Farine (podedovala sta ga od nekega dmgega par-fumerja). Njuna Eau de Cologne Jean-Marie Farina je še danes uspešnica hiše Roger et Galet, ki je znana tudi po kolonjskih vodah z 80 do 85 odstotno vsebnostjo alkohola.
Tekst zgodovina parfumov je odlomek iz knjige “Ognjemet dišav” Vilka Novaka-Čipčija, Forma sedem, izdano v Ljubljani 1999 od strani 6 do 29. Poglavje: Dišave preteklosti, preteklost dišav
foto: Shutterstock
