Energičnost in odmerjanje tempa

6. 3. 2013
Deli
Energičnost in odmerjanje tempa (foto: Shutterstock.com)
Shutterstock.com

Vsak človek za svojo dejavnost potrebuje primerno energičnost za dejanja, usmerjena v zunanje okolje – zlasti mišično gibanje (kar je npr. tudi govorjenje, pisanje in druge vrste komunikacija).

Pomemben del energičnosti je vzburjenost, kar najbolje prepoznamo z merjenjem dejavnosti adrenalinskega (simpatikus) dela živčevja. Bodisi neposredno (merjenje adrenalina v krvi), posredno (merjenje hitrosti srčnega utripa, merjenje variabilnosti srčnega ritma, merjenje mišičnega tonusa, merjenje zenične reakcije) ali z opazovanjem obnašanja človeka (mlahavost in brezvoljnost ali razburjenost in hiperreaktivnost) in ocenjevanjem njegovih eventualnih zdravstvenih težav (depresivnost in telesna zanemarjenost ali izčrpanost, srčne aritmije, imunske okvare).

Drugi del energičnosti bolje opisuje izraz 'življenjska volja' in je odvisen od hormonskega stanja, ki odraža odnos naše moči (psihofizične, socialne, ekonomske, politične) glede na našo okolico.

Hormoni, ki določajo naše stanje življenjske volje in moči

Se v veliki meri izločajo zaradi 'socialno-hormonskih refleksov', ki jih doživljamo v interakciji z okolico. To so zlasti hormoni testosteron, kortizol in DHEA.

  • Testosteron je znan kot spolni hormon, v resnici je veliko bolj hormon, ki ureja socialno hierarhijo v skupnosti, zlasti med moškimi – določen hierarhični položaj v skupnosti refleksno prinese določeno izločanje testosterona, s tem se razmeroma nekonfliktno uskladijo socialni statusi s socialnimi ambicijami posameznikov.
  • Kortizol je stresni hormon, v skupnosti pa deluje kot hormon kazni (nelagodje, bolečina, depresivnost, občutki krivde) za neprilagojenost.
  • DHEA nasprotno kortizolu deluje kot hormon samozavesti, obvladovanja, varnosti. Razen tega sta med socialnimi hormoni pomembna še oksitocin, ki deluje kot hormon socialne povezanosti, in hormon prolaktin, ki deluje kot hormon varnosti in privrženosti.
Osnovna enota preživetja ljudi so skupnosti

Skupnosti so živi organizmi, ki pa nimajo možganov in telesa; kljub temu je logično, da za življenje 'nadorganizma' potrebujejo številne zapletene uravnave in usklajevanja.

Če iščemo procesorje, ki organizatorske in usklajevalne dejavnosti človeških skupnosti informacijsko obdelajo in ustrezno ukrepajo, pridemo do človeških možganov. Človeški možgani procesirajo funkcije za preživetje posameznika, hkrati pa tudi funkcije za preživetje skupnosti. Vključno z navadami, normami, moralo in etiko.

Del možganov opravlja procesiranje informacij, ki so v službi obstoja skupnosti. In iz tega dela možganov se glede na naš položaj v skupnosti izločajo hormoni, ki določajo naše počutje, vzburjenost, aktivnost, celo zdravje, ki je v skladu z našo vlogo v skupnosti. Izobčenje iz skupnosti je že od nekdaj bilo eno najbolj bolečih dejanj, ki ga spremlja ogromno naraščanje nivoja stresnih hormonov. Zapor v samici je dober primer.

Tudi živalske skupnosti poznajo podobne primere. Levu, ki pride na položaj vodilnega samca, v krvi silovito zraste testosteron. Refleksno, ker je na položaju prvega samca. Tistemu, ki položaj izgubi, testosteron silovito pade. Zato se prvi naenkrat počuti močan, dominanten, nepremagljiv, upravičen do vseh samic, upravičen do določanja življenjskega ritma tropa. Drugi pa se počuti šibek, bolehen, izvržen, brezvoljen in od stresa v kratkem času pogine.

Številni hormoni, zlasti 'energetski', se pri kolonijskih bitjih, kot smo ljudje, sproščajo s socialnimi refleksi in pravzaprav urejajo naše notranje stanje organizma – naše počutje, samozavest, zdravje, energičnost.

In v končni fazi zdravje. Zato zdravje ni le stvar telesnega treninga in zmogljivosti, ampak tudi usklajenosti socialnega in družbenega življenja posameznika.

Za obvladovanje življenja mora biti človek ne le psihofizično zmogljiv, ampak tudi odziven na spremembe v okolici in aktiven v prilagajanju nanje. Dobra beseda za oboje skupaj je energičnost.

Za energičnost je potrebna po eni strani primerna količina psihofizične zmogljivosti in vzburjenosti, ki jo odraža primerna aktivacija adrenalinskega dela živčevja. Po drugi strani je za energičnost potrebna dovolj velika 'življenjska volja', ki je zelo odvisna od človekove umeščenosti v socialno okolje (občutek varnosti, povezanosti, spoštovanja s strani okolice, ciljev, smisla).

Človek je v svojem zdravem funkcioniranju torej tudi družbeno-hormonsko bitje. Naša zmogljivost za telesne napore ni le stvar treninga, ampak tudi socialne umeščenosti. Enako velja za zmožnost regeneracije po telesnem naporu, pri tem je pomembno usklajeno živčno-hormonsko delovanje adrenalinskega dela živčevja (simpatikus), ki sili v nenehno (mrzlično) aktivnost navzven in delovanje acetilholinskega dela živčevja (parasimpatikus), ki nas umirja, sprošča in usmeri telesno dejavnost predvsem v regeneracijo organizma (pospeši delovanje prebavil, izločanje žlez, obnavljanje sluznic in kože, uravnava spanje, umirja).

Na osi adrenalin (simpatik)–acetilholin (parasimpatik) se zato nenehno spreminja razmerje med aktivnostjo enega in drugega pola našega psihofizičnega funkcioniranja, pač glede na potrebe za našo dejavnost glede na okolico (ko nas nekaj vzburi ali ogroža, seveda zahteva akcijo, v kateri prevlada adrenalin) in glede na potrebe po regeneraciji organizma (ko smo utrujeni, prevlada parasimpatk in zaspimo).

Če je človek zaradi neprijaznih življenjskih okoliščin (stalne nevarnosti in ogroženosti, npr. v vojni) ali zaradi nevrotičnosti (občutek stalne ogroženosti, čeprav brez objektivne podlage) večino časa močno adrenalinsko vzburjen, je to zelo obremenjujoče za organizem, po drugi strani pa regeneracijski procesi (parasimpatik) nimajo dovolj časa, da opravijo svoje.

Zato se z leti, če se človek ne umiri, začnejo težave z izčrpanostjo (npr. energičnost v službi in energetski padec zvečer doma; ali za vikend – tudi v obliki rednih vikendaških prehladov, vročin ali glavobolov).

Z leti se moramo umiriti tudi pri športu

Znan je pojav rekreativcev, ki po desetletnem intenzivnem prakticiranju svojega 'hobija' nenadoma opazijo, da jim začne silovito padati zmožnost regeneracije. Po kilometrih, ki so jih še pred letom pretekli ali prehodili brez težav, se začnejo pojavljati dvo- ali večdnevna obdobja utrujenosti, nemoči, težkih in bolečih udov.

Pojav je povezan z dolgoletnim pretiravanjem, ceno zanj pa so plačale mišice. Kronično vnetje zaradi dolgoletnega pretiranega naprezanja povzroči v mišicah spremenjeno strukturo veziva in prežiljenosti, kar začne drastično zmanjševati zmožnost oskrbe utrujenih mišičnih vlaken.

Mišica je sicer čvrsta, ampak se po naporu slabo regenerira. To je znak za alarm, da je odslej namesto svojih želja in predstav o sebi treba poslušati sporočila svojega telesa. Sicer se lahko v mišicah začne dogajati podoben proces kot pri človeku, ki svoja jetra pretirano 'trenira' z alkoholom – jetra postanejo celo bolj čvrsta (zabrazgotinjena), le da je v njih čedalje manj pravih celic, ki zares opravljajo funkcijo presnovnih procesov.

Zato pri takem človeku zmožnost regeneracije po 'presnovnih naporih' močno pade – ne le po 'pivskih naporih', ampak po takih, ki so za normalno življenje veliko bolj potrebni – da človek med obroki primerno vzdržuje raven potrebnih hranil v krvi in ga nekajurni pohod brez malice ne privede do stanja slabega počutja, vrtoglavice in slabosti.

Dr. Alojz Ihan, dr. med., @life tim

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"