Vsi odgovori se skrivajo v odnosu do sebe ...
Obožujem svoje telo
Pa ne zato, ker s svojim videzom nekje zadostujem normam, ki jih postavlja okolica, temveč zato, ker je moj najboljši prijatelj in me zna ganiti do solz. Pogovarja se z mano in me posluša.
Včasih se zgodi, da mi prigovarja, a ne slišim. Reče še enkrat. Nemalokrat ignoriram. Kriči. Prisluhnem, a ne verjamem popolnoma. Vztraja. Ustavi se. Ne uboga več. Pogledam ga. Ozrem se vase. Rečem: "Prijatelj, vem. Prav. Potrebujeva spremembo."
Takrat se ustavim. Vem, da ni pravi čas niti za korak več naprej. Skleneva pakt. Podpreva se. On razume, kaj mu govorim. Zaveda se, zakaj to počneva. Obljubi, da bo počakal. Potrpežljiv in poln podpore. Ve, da se bo tudi sam nahranil s svežo energijo.
Prišel je čas, da oba prisluhneva srcu in razbremeniva preobremenjeni um. Delo, ki zahteva celega človeka. In celosten pristop. V meni živi občutek, da s tako močno povezavo lahko premagava vse in doseževa skupni cilj.
Ključ se torej zagotovo skriva v dobrem medsebojnem odnosu uma, telesa in duše.
Ponovila bom popolnoma preproste besede, ki sem jih kar nekajkrat izrekla osebam, ki so jih bile pripravljene slišati. Predvsem pa razumeti.
O oblikovanju telesa
Ljudje me velikokrat, celo veliko prevečkrat sprašujejo o oblikovanju svojega telesa. Nerada se pogovarjam o tem. Predvsem zato, ker ne obstajajo instant odgovori.
Vsako telo namreč nosi svojo zgodovino in vsa ta zgodovina je zapisana v tem, kako je to videti, kako zdravo je, v kakšnem odnosu je bil posameznik do njega in kaj se mu je v določenem trenutku v življenju zgodilo, da je bilo postavljeno na stranski tir, ga ni več ubogalo in podobno.
Potem nadaljujem in rečem: "Predstavljaj si, da si ti tvoje telo. Že dlje časa ti tvoj človek ne nudi osnovnih potreb, kot so:
- svež zrak,
- pravilen način prehranjevanja,
- pozitivno okolje in miselnost,
- odsotnost stresa,
- razvajanje,
- smeh,
- dovolj spanja in
- seveda neka normalna količina gibanja.
Bi ga ti ubogal takoj, ko bi se tvoj človek odločil, da je čas, da se neha sramovati svojih sprehodov po plaži, ki jo bo obiskal čez mesec ali dva?"
No, jaz bi se uprla. Če bi bila telo, bi najprej zahtevala, da so mi ponujene osnovne potrebe, ki jih potrebujem za normalno delovanje, potem bi šele svojemu človeku mogoče počasi lahko začenjala verjeti, mu ponovno zaupati, vzpostaviti svež stik in šele nato bi se lahko ponovno pogovorila, kaj si želi.
In takrat, verjemite, je pot velikokrat lažja, kot jih učijo knjige. Obenem pa je treba prisluhniti, ali tej poti verjame naš um in na njej radostno uživa naše srce.
Resnica pa je, da je le malo ljudi pripravljeno stopiti nanjo. Potrebna je namreč potrpežljivost. Vztrajnost. Volja. Zavedanje, kaj počnemo in zakaj to potrebujemo. To bi morala biti naša inspiracija.
Predvsem pa je treba pridobiti nov čas in svežo energijo, ki bosta kmalu namenjena delu na sebi.
Telesna transformacija, po kateri ljudje te čase tako hrepenijo, se bo zgodila, ko bo človek v vsej svoji celoti pripravljen nanjo in ko bodo temelji postavljeni. Nič hitreje.
Vse instant rešitve prej ali slej vodijo v bolezen, izčrpanost, poškodbe. Zato ... Naj cilj ne bo zgolj telo, ampak JAZ. In to do konca življenja.
Preprosto je: Sprostite se, smejte se in uživajte na poti!
Napisala Tina Pustovrh Puc, specialistka za kondicijski trening
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
