10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

Kako pomembno je samozadovoljstvo pri športu

Kako pomembno je samozadovoljstvo pri športu (foto: Shutterstock.com) Shutterstock.com
14. 9. 2014

Neko početje je smiselno le toliko časa, dokler v njem rastemo ali uživamo!

Citat št 1:

"A bo današnja ura ful spiritualna?" me je vprašala punca, ki pri meni obiskuje tečaj za učitelja joge. Vprašanje se mi je zdelo odlično izhodišče in seveda je bila to osnovna tema celotne prakse.

Kaj je duhovno? Kaj je telesno? Kaj je miselno in kaj je čustveno? Kje je ločnica med tistim, kar doživljamo na telesni ravni v obliki občutka, in tistim, ko si to izkušnjo prevedemo v jezik besed?

Lahko tečemo, pomivamo posodo, se gremo hatha jogo ali funkcionalne oblike vadb.

Ni pomembno. Verjetno je izkušnja našega početja lahko definirana le glede na naše gledišče, ki smo ga do svojega početja izbrali ... Pustimo zdaj ob strani jogo in pomivanje posode in se osredotočimo na tek (a po želji besedo tek kadarkoli nadomesti s katerokoli aktivnostjo). Tečemo lahko zaradi užitka, zaradi izboljšanja lastnega rezultata, zaradi zdravja, zaradi priprave na neko drugo aktivnost, kjer bomo potrebovali določeno mero kondicije. Tečemo lahko zaradi drugih ali zaradi sebe. Tečemo lahko, ker so spet tisti meseci v letu, ko se je treba pripraviti na sezono kopalk ali ker smo se tako pač odločili. Verjetno bi razlogov za tek lahko našteli kar nekaj.

Citat št. 2:

"Tole me gloda že vse od prejšnje smučarske sezone ... In nista me prepričali niti dve zlati olimpijski medalji, da bi si v mojih očeh zaslužila besedo z velikim 'š' ... šampionka?"

V medijih je dala izjavo, da ima spoštovanje do športa. Ji verjamete? Povejte mi, kako naj svojim otrokom razložim, da drugo mesto ni dovolj dobro? Povejte mi, kaj si mislijo otroci, katerih pouk se ustavi, ker navijajo zanjo, ona pa bi se tisti dan najraje ustavila sredi proge in šla v hotel? Tole ni 'role model' za moje otroke ... Jaz jih učim, da je šport narejen tako, da enkrat zmaga en, drugič drug. Da je tekmece treba spoštovati, jim dati roko, ko so boljši, in da se naj iz poraza razvije dodatna trma, zagnanost in motivacija ... V mojih očeh je šampion nekdo, ki s pokončno glavo prizna poraz, te pogleda v oči, se nasmehne in ti/si obljubi, da se bo še naprej boril in v borbi neskončno užival. Ker šport je igra ... Tudi igra emocij in odgovornosti.

"Očitno kot pribito drži, da je sreča resnično pot in ne cilj! In če so vsi cilji doseženi, je mogoče res čas, da najde novo pot, na kateri se bo spet smejala ..." (Tina Pustovrh Puc, specialistka za kondicijski trening, vir FB)

Kje se citata srečata?

Tisto, o čemer bi danes želel razpredati, je vsem dobro znan rek: Zdrav duh v zdravem telesu. Verjamem, da je početje smiselno toliko časa, dokler v njem rastem ali uživam. Ne vidim namreč razloga, da bi določeno aktivnost nadaljeval, če mi nadaljevanje početja ne ponuja možnosti izboljšati svojo tehniko ali pa mi, preprosto povedano, ne izvabi nasmeha na obraz in v meni ne sproži tistega čudovitega občutka, ko celotno telo kriči: "Šeee!"

Dokler ostajam v tem okvirju, ki sem si ga določil sam (spet nekdo drug si morda lahko zada popolnoma drugačne razloge za početje, in to je treba spoštovati), bi preprosto rekli, da v dejanju uživam. Menim, da je to osnovna sestavina tega, kar naj bi šport bil. Dokler tečem radosten, bom ved­no neobremenjen, čeprav danes ne bo padel moj osebni rekord ali pa me bo morda prehitel moj večni rival. Zmaga je pač ena od plati medalje, ki jo prinese šport, in poraz je druga.

Žalosten sem, ko opazujem rekreativne tekače, kolesarje in druge kvazi športnike, ki v želji po polnjenju ega vase mečejo cel kup stvari, ki bi jih na kakršnekoli srednje resnem tekmovanju takoj izločilo z etiketo dopingiran.

Ne razumem, kje je smisel metati svoje zdravje skozi okno zato, da se bom lahko pohvalil otrokom, da sem bil sedmi na tem in tem maratonu?

Nesprejemljivo, a vendar razumljivo je, ko neki profesionalni športnik, ki živi od svojih dosežkov, poseže po substancah, ki bi mu dale presežek. Sponzorje sedmo mesto neprimerno manj zanima od kolajne ... in bronasta pač ni tako dobra kot zlata. Razumem, da si tak dopingiran športnik kupuje svojo delovno dobom, in logično je, če seveda ne bo padel na dopinškem testu, da bo s ščepec boljšim rezultatom od sponzorjev prejel za kakšno leto več 'penzije'. Ponavljam, da v neki izprijeni logiki preživetja takega profesionalca razumem, a njegovega početja iz več razlogov nikakor ne odobravam.

Zdaj pa se vrnimo k nam, navadnim smrtnikom. K meni, ki nisem nikoli v življenju posegel po nekem rezultatu, ki bi se zapisal na svetovni ravni, k tebi, ki tečeš deset let, a se na maratonu še vedno nisi prebil pod 2 uri in pol (kar je, mimogrede, noro dober rezultat!), k tvojemu znancu, ki teče, da bi svoje neizživete sanje po biti dober izrazil vsaj v zmagi na maratonu, kjer ni veliko udeležencev, ki bi mu predstavljali resnejšo konkurenco, k njej, ki je začela tekati, da bi zadnjica malo zlezla skupaj, blablabla, blablabla.

Zakaj bi kdorkoli med nami našel le en kolikor toliko smiseln razlog, da bi s pomočjo dopinga lovil rezultat na nekem maratonu nekih src ali salame zmletih piščancev? Ali smo res postali družba, ki je do te mere degenerirana, da rekreacijo, ki naj bi bila v prvi meri zabava, spreminjamo v še eno področje, ki postaja vir naših frustracij? Ali se ne odloča ogromno ljudi za tek zato, da bi svojo dnevno dozo stresa zmanjšali, in ne povečali?

Ali bo torej današnja ura spiritualna? Mogoče. Če se boš ti tako odločil. Ali bo danes moj tek poskrbel poleg mojega telesa tudi za tiste bolj subtilne elemente mene, ki jih ne morem prijeti v roko? Ali se bom zaradi teka počutil zadovoljno ali pa bo ta isti tek povišal raven stresa, ki sem ga čez dan verjetno že nekaj konzumiral? V tej točki se oba citata čudovito zlijeta v isto točko. Joga je disciplina, ki se predvsem ukvarja s kvalitetami miselnih vsebin z osnovno predpostavko, da točno te miselne vsebine naše dojemanje realnosti popačijo po svoji podobi. Zato je moja realnost vrednosti osvojene zlate medalje na nekem tekmovanju nekega osebka popolnoma druga od realnosti zagretega navijača tega istega osebka.

V raziskovanju miselnih vrtincev, ki torej zastirajo našo resničnost, je pomembno orodje samozadovoljstvo. S to besedo ne mislim zadovoljstva svojega ega, da nekaj zmorem, ne. To orodje skozi oči praktikanta joge predstavlja zadovoljstvo s tem, kar je. Če sem torej na maratonu 311., a sem od sebe dal vse, kar je v dani situaciji bilo mogoče, je to to. Samozadovoljstvo ne pomeni, da se ne bom trudil biti boljši, hitrejši, močnejši, če sem to prepoznal kot smiselno v svojem udejstvovanju. Ne, nasprotno. Praksa joge spodbuja najboljše delovanje, ki je v danem trenutku mogoče brez prilepljenosti na potencialen izid delovanja. Ko bom torej treniral za maraton, bom vložil maksimum sebe. Na maratonu bom vložil maksimum sebe. Rezultat bom sprejel z zadovoljstvom, saj razumem, da je ta le posledica mojega maksimalnega udejstvovanja.

In ko v sebi razumem to kvaliteto samozadovoljstva, se lahko najdem tudi v citatu Pucove, ki pravi, da je sreča pot in ne cilj. In vsaka praksa joge, vsak trening teka je lahko spiritualno ali le telesno doživetje.

Kje je torej smisel?

Ko tečeš, teci. Ko ješ, jej. Ko se ljubiš, se ljubi. Ko meditiraš, meditiraj.

In tako naprej.

In če boš v svoje početje vključil še samozadovoljstvo, si našel pot, ki je sama po sebi cilj.

Avtor: Robert Hönn, foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri