Troskokašica, ki se je pred leti poročila in ostala v Sloveniji, je na nedavnem dvoranskem evropskem prvenstvu v Torinu sebi in naši državi priskakala srebrno kolajno. Kljub bolečinam v hrbtu in skorajda vprašljivi sezoni. Po tekmi je možu in trenerju Matiju kupila telefon.
Vam je danes, ko ste finale troskoka na evropskem prvenstvu že dobro prespali, vseeno kaj žal za tiste centimetre, ki ste jih pustili pred odrivno desko?
Ne, to je šport, to se dogaja. Ko sem bila na odrivni deski, sem si rekla – to je to, to je zmagovalni skok. Ampak – Rusinja je bila pač boljša, bolj natančna. Pred prvenstvom sem si rekla, da grem po kolajno, Rusinja pa je tudi pred tem imela boljši rezultat. Dvajset centimetrov sem res pustila pred odrivno desko, ampak to je šport. Kak dan malce drugače odtečeš zalet in se zgodi. Po tekmi sem bila res zelo zelo zadovoljna.
Ste bili pred tekmo kaj nervozni?
Ja, predvsem pred kvalifikacijami. Po navadi se umaknem na samo, Matija me pozna, zato je šel iz sobe, da sem bila sama. Tokrat je bilo kar hudo – kar zmešalo se mi bo, sem rekla.
V pripravljalnem obdobju ste imeli precej težav, bolel vas je hrbet …
Ja, letos sem imela toliko težav, da sem v nekem trenutku že pomislila, da sploh ne bom mogla tekmovati. Hrbet me je tako bolel, da mi je včasih moral Matija pomagati, da sem zjutraj sploh lahko vstala iz postelje. Poleg tega mi je umrla babica, ki je bila zelo bolna – bila mi je kot mama. Zelo, zelo me je prizadelo in še zdaj nisem povsem prebolela.
Imela sem še nekaj drugih težav, tako da sem morala letošnji trening precej prilagoditi vsemu temu. Vem pa, da bi zagotovo zmagala, če ne bi imela težav s poškodbo. Sem si pa hotela dokazati, da se da tudi takrat, ko ne gre najbolje, doseči vrhunski dosežek, če si to želiš.
V finalu sem tako skakala s čustvi, ker sem premalo trenirala skakanje, pa tudi počutila se nisem tako, kot v kvalifikacijah. Sploh pa je bilo zame zelo čudno, ko sem v peti seriji skočila najdlje, saj po navadi kar naredim, naredim v prvih treh skokih. Potem pa sem si rekla – o, poglej, tudi v zadnjih skokih lahko dobro skačem. Tako da – glede na vse težave, ki sem jih imela, je ta kolajna še toliko več vredna.
Nesete kolajno vedno pokazati tudi v rodno Srbijo, domačim in prijateljem?
Ja, seveda, vedno. No, te dni sicer mami prihaja na obisk v Ljubljano, da se vidimo, preden greva z Matijem na priprave v Afriko. Si bo medaljo lahko ogledala kar tu.
Ste s prijatelji že nazdravili?
Malo smo že v Torinu. Nekaj jih je prišlo namreč navijat kar tja, tudi moj doktor, zato smo se potem malce poveselili – tu, doma, pa kakšnega žura ni bilo. Ta še pride, saj bom čez dober mesec praznovala 30 let in … takrat pa je v načrtu zabava.
Imate odličja doma razstavljena?
Jooj … (smeh) Me je malce sram povedati, da če bi bilo po moje, bi bile kolajne verjetno kar kje v kakšni vrečki. Pomembno mi je, da jaz vem, da sem na določenem tekmovanju osvojila dober rezultat. K sreči je tu Matija, ki potem poskrbi, da vsaka kolajna dobi svoje mesto.
Kako je zdaj s hrbtom, kakšna terapija sledi?
Vsekakor me čaka še nekaj dni počitka. Hrbet me spet boli, toda zdaj že iz izkušenj vem, da je potem, ko nekaj dni ne treniram in mirujem, lahko hitro boljše. Zjutraj, ko vstanem, se raztegnem, sicer pa mi zelo pomagajo stabilizacijske vaje ter pilates in joga. Te delam trikrat tedensko, poleg treninga, seveda. Po vsem tem, masažah in terapijah pri doktorju Štoku je bolje. No, vzdržujem stanje takšno, kakršno je. Rekla sem, da grem na operacijo le, če se ne bo dalo narediti ničesar drugega. Za zdaj gre, in če se stanje ne bo poslabšalo, mislim, da bi se poleti lahko pripravljala za rezultate okoli 15 metrov, kar je pa že … kar dobro.
Po nekaj dnevih počitka zdaj potujete na priprave v vam tako ljubo južno Afriko?
23. marca odpotujemo in bomo tam mesec dni. (širok nasmešek) Zraven gre običajna družba, tudi Matic Osovnikar. Sama sicer ne maram hoditi na priprave, v Afriki pa mi je zelo všeč, zato vedno hodimo tja. Saj tudi tam trdo delamo, a je drugače kot tu, pa še klima mi je zelo všeč. Lani v tem obdobju smo imeli med 25 do 28 stopinjami Celzija.
Kdaj pa se potem začne sezona?
Sezona se začne sicer v začetku maja, ampak mislim, da bom začela tekmovati šele konec maja, v začetku junija. Kje točno, še ne vem, ker še nimamo koledarja tekem in ne vem, kje bo na sporedu troskok.
Zakaj je vaša disciplina ponekod zanemarjena?
Ne vem. Ženski skok v višino je že štiri leta zapored v zlati ligi, kar se mi ne zdi fer, ženska daljina in troskok pa ne. Metalci pa sploh. Primož Kozmus ima glede tega še večje težave kot jaz. Enkrat sva se pogovarjala, da sva v bistvu dva izmed boljših atletov, celo v svetovnem vrhu, pa nikoli ne bova tekmovala v zlati ligi. Tudi tukaj gre pač za politiko. Velikim prirediteljem določene discipline res ni v interesu imeti na sporedu, če pa nobena od njihovih atletinj ni v svetovnem vrhu. No, vesela bom, če bo troskok na vsaj toliko grand prix tekmovanjih, da mi uspe zbrati dovolj točk za finale.
Torej nameravate tudi letos tekmovati na grand prix tekmovanjih?
Tri leta zapored sem bila v finalu grad prixa, tudi zaslužek je v finalu dober … Mislim, da če bom tekmovala, kot sem vedno, finale ne bodo problem, že zato ne, ker so v Solunu … in sem potem že na morju in bomo ostali še kakšen dan. (smeh)
Sponzorja od lani nimate še nobenega novega?
Ne. Zdaj, ko je recesija, sem prav vesela, da so ostali tisti, ki so že bili. In da imam službo v Slovenski vojski. Prav te dni bi morala biti na enem izmed vojaških tekmovanj v Atenah, a sem morala nastop odpovedati zaradi hrbta. Nisem si upala. Pred dvema dnevoma tudi hoditi nisem mogla, ker me je tako uščipnilo, zdaj se vsaj malce lahko sprehodim. Tudi moj šef, poveljnik enote športnikov Miran Stanovnik, mi je rekel, naj ostanem doma.
Avgusta je v Berlinu tudi svetovno prvenstvo v Atletiki. Kakšen je vaš cilj sezone?
Glavni cilj je – da sem zdrava. Ker vem, da če bom zdrava, ne bo težko doseči dobrega rezultata. In če bo vse v redu, si želim čim boljši skok v Berlinu. Ne morem ravno napovedati kolajne, a če bom zdrava in če bo moj dan … se lahko zgodi marsikaj.
Polona Pirc
vir: Nova
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
