Montessori za starejše in dementne

Metodo Marie Montessori navadno povezujemo s pedagogiko za otroke. A omenjeni pristop se po svetu uporablja tudi za izboljševanje kakovosti življenja oseb z demenco.

Montessori za starejše in dementne

Kaj je demenca?

Demenca je kronična napredujoča bolezen možganov, ki se kaže z motnjami spomina, mišljenja, orientacije, prepoznavanja, razumevanja, računskih in učnih sposobnosti ter govorjenja, izražanja in presoje.

V Sloveniji je obolelih že več kot 32 tisoč oseb, v Evropi 10 milijonov, na svetu pa že več kot 49 milijonov. Število obolelih iz leta v leto narašča. Napovedi so, da se bo število do leta 2040 v Evropi in ZDA podvojilo.

Montessori tudi za starejše in dementne

Glede na omenjeni naraščajoči trend postaja vse večja pobuda najti smiselne in prijetne dejavnosti na ravni lastnih sposobnosti, ki so namenjene izboljšanju kakovosti življenja ljudem z demenco.

Kot oblika pomoči se v svetu že nekaj let izvaja obravnava oseb z demenco po načelih metode Montessori, ki pa je Sloveniji razmeroma nepoznana oblika obravnave oseb z demenco.

Obravnava oseb z demenco po tej metodi poudarja k osebi usmerjen pristop, ki v ospredje postavlja individualne potrebe in interese posameznika ter temelji na aktivaciji proceduralnega spomina (ta spomin hrani znanje o tem, kako izvajati določene procese, od gibalnih do kognitivnih veščin), ki je pri osebah z demenco razmeroma dolgo dobro ohranjen. Poleg tega je cilj metode starejšim osebam v pozni življenjski dobi povrniti izgubljeno dostojanstvo, spoštovanje, smisel in občutek vrednosti.

Prilagojeno okolje

Pristop Montessori izboljšuje kakovost življenja ljudi z demenco, tako da zanje pripravi okolje, v katerem so lahko uspešni. Za vsakega posameznika so razvite smiselne vloge, rutine in aktivnosti, s pomočjo katerih lahko s samostojnim udejstvovanjem v zanj pomembnih dejavnostih uživa obogateno življenje, nam pove Avstralka Anne Kelly, diplomirana medicinska sestra z več kot 30-letnimi izku­ šnjami z delom s starejšimi osebami in osebami z demenco ter svetovalka po metodi Montessorijeve za demenco in direktorica ustanove Montessori Aged Support Services v Avstraliji.

Spodbujanje samostojnosti in samozavesti 

Osemdeset let po vzpostavitvi filozofije in vzgojnih metod za otroke Italijanke dr. Marie Montessori je psiholog Cameron Camp odkril povezavo, da bi se lahko prav ta vzgoja za otroke uporabljala tudi za dementne osebe. Vizija Montessorijeve je bila namreč razvijati samostojnost in samozavest otroka, kar je prav tako ključno razvijati pri osebah, ki živijo z demenco, meni Anne Kelly. 

»Ne osredotočamo se na to, česa starejši oziroma dementni ne zmorejo, ne osredotočamo se na pomanjkljivosti. Osredotočamo se na to, kaj osebe zmorejo, kaj so njihove prednosti in kako lahko vse to uporabimo za izboljšanje njihove samozavesti in neodvisnosti,« razloži svetovalka po metodi Montessorijeve za demenco Anne Kelly. Kako konkretno? »Če denimo opazimo, da nekdo izgublja sposobnost samostojnega prehranjevanja, ga vključimo v dejavnosti, ki spodbujajo motorične sposobnosti, s katerimi dalj časa vzdržujemo te sposobnosti.«

Dementne osebe imajo pogosto tudi težave s pomnjenjem določenih zaporedij, recimo glede tega, kako se pravilno obleči. »Iz svojih sob denimo pridejo dementni oble­čeni tako, da imajo spodnjo majico oblečeno čez kratko majico. Da ne bi pozabili, osebam, ki imajo težave z zaporedjem, napišemo kot pripomoček postopek oblačenja na njihove omare z oblačili,« razloži. »Težave so tudi, da pozabijo, kako se skuha čaj. Pozabijo, da se pri grelcu vode pritisne na gumb za začetek gretja vode. Ker je občutek neodvisnosti za ljudi zelo pomemben, jih podpremo in spodbudimo samostojnost tako, da jim zelo nazorno napišemo korake priprave določenega toplega napitka.«

Oropani običajnega življenja, ki so ga bili deležni pred pojavom demence, pa se ne počutijo samo tisti z demenco, ampak tudi sorodniki in prijatelji. »Težko je opazovati ljubljene osebe, ki izgubljajo delčke samih sebe, svoje sposobnosti,« pove Anne Kelly. »Naša metoda deluje tudi kot podpora pri izgubljanju spomina. Ker je pri demenci zelo pogosto, da osebe pozabljajo imena, je to denimo mogoče zelo preprosto rešiti z eno potezo. In sicer da vsi prisotni na družinskem kosilu nosijo značke z imeni, tako da dementna oseba, ki pozablja imena svojih sorodnikov, nima neprijetnega in manjvrednega občutka. Prav tako se neprijetnim občutkom izognejo sorodniki, saj bodo poimenovani po svojem imenu.«

V montessorijevem svetu, pravi Anne Kelly, spodbujajo delovanje možganov tudi s kognitivnimi vajami. »Damo jim denimo nalogo, da morajo preštevati krožnike, prtičke, denar za trgovino in tako dalje,« opiše.

Možnost odločanja

Anne Kelly pove, da se pogosto dogaja, da se osebe z demenco obravnava po principu vsi za v isti koš, kar pomeni, da se vse bolnike obravnava na isti način. »Naše prakse pa so osredotočene na posamezno osebo,« pove Kellyjeva. »V ospredju niso zdravila, ampak povrnitev smisla, dostojanstva ter izbira.«

Ne gre pričakovati, da bi lahko z metodo Montessorijeve spremenili raven demence. »A dementnim osebam lahko zagotovimo ustrezno podporno okolje in nego, ki vključujeta potrebe, prednosti in interese osebe. Česar ljudje ne morejo zadržati v spominu, damo v njihovo okolje, tako da imajo tam na voljo informacije, ko jih potrebujejo. Okoljske opombe in podpora so za osebo z demenco enako pomembne kot zavese, ki se ujemajo s posteljnino,« meni Anne Kelly.

Splošno težavo dana­šnjih domov za starejše vidi tudi v časovnem razporejanju prehranjevanja, spanja, vstajanja in aktivnostih. »Denimo ponekod v domovih morajo starejši ljudje vstati ob 6., 7. uri zjutraj, obroki so ob točno določeni uri, recimo, da je zajtrk ob 8. uri. Po metodi Montessorijeve dajemo starejšim možnost, da se na zajtrk odpravijo od denimo od 7.30 do 11. ure. To je dovolj časa, da se dementna oseba v miru zbudi, pripravi za dan in se odpravi na zajtrk. Tudi aktivnosti, ki se izvajajo v domovih za starejše, so navadno razdeljene na aktivnosti, ki se izvajajo dopoldne in popoldne. V ustanovah, ki delujejo po metodi Montessorijeve, so različne aktivnosti na voljo 24 ur na dan, tako da se starejši sami odločajo, kdaj bodo šli na kakšno aktivnost.«

Dementni ljudje pogosto izgubljajo težo, nekateri tudi zato, ker so sumničavi glede priprave hrane, bojijo se zastrupitve, zato je po besedah Anne Kelly treba misliti tudi na to, da imajo dementni možnost pri izbiri hrane. »Zanje je pomembno, kako je hrana videti, kako diši. Zakaj bi jih silili, da morajo vzeti dve žlici graha in eno žlico krompirja, če si želijo eno žlico graha in dve žlici krompirja. Če imaš možnost izbire, tudi bolje ješ,« meni Anne Kelly.

Občutek manjvrednosti in nepomembnosti 

Veliko starejših oseb ima ob­čutek, da so postali nepotrebni, da so nepomembni. »Velikokrat lahko v domovih za ostarele slišimo reči osebe, da so tja prišli umret, da je njihovega življenja tako in tako konec. Nekateri menijo, da samo porabljajo denar svojih otrok, da so postali samo še strošek. Zato teh odzivov starejših in oseb z demenco ne smemo ignorirati, moramo si prizadevati, da se starejši ne bodo več počutili tako nevredne,« pove Anne Kelly.

»Pomembno pri 'montessoriju' je tudi to, da ljudi zaposlimo, da recimo pometajo tla, da si sami postrežejo svoj obrok, ne pa da samo sedijo in čakajo nanj,« meni Kellyjeva. 

»Dobro pripravljeno okolje za starejše, ki vse te slabe občutke zamenjuje z dobrimi, pa vključuje tudi osebje, ki razume demenco in ki ima odnos, znanje, sposobnosti, da takšnim osebam omogoča, da so čim bolj neodvisni,« pove Anne Kelly in dodaja, da podobno velja tudi za sorodstvo, ki denimo  skrbi za dementno osebo, saj so pozitivni vplivi vidni tudi pri teh. Kakšni pa so dosedanji vidni napredki dementnih oseb, ki imajo oskrbo po metodi Montessorijeve?

»Prednosti se kažejo denimo pri izboljšanju zmožnosti samostojnega hranjena. Osebe bolje sodelujejo in uživajo v aktivnostih. Manj so vznemirjene, to velja še posebej pri tistih, ki imajo motnje jezikovnih in besednih sposobnosti. Omogoča ohranjanje kognitivnih sposobnosti, ki omogočajo, da osebe pri opravljanju dnevnih aktivnosti čim dlje ostajajo samostojne,« našteva Kellyjeva. 

Kot vemo, demenca (še) ni ozdravljiva in prav tako je ne moremo preprečiti. Znanost sicer na vseh področjih zelo napreduje, a v času, ko čakamo, ne posedajmo na enem mestu in z možnimi pristopi, ki so na voljo, osebam z demenco pomagajmo, da ostanejo čim bolj samostojne in samozavestne.

PARTNER PROJEKTA

Moja diagnoza

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri