Rekreativna uporaba drog oz. zakaj prepovedovanje ni dovolj

Z odprtostjo družbe in internetom sta se povečali tudi dostopnost in detabuizacija drog. Zlasti v času novoletnih zabav uporaba psihoaktivnih snovi zraste. S kakšnimi izzivi se srečujemo in kakšne alternative imamo?

Moja diagnoza, 21. 12. 2018
Rekreativna uporaba drog oz. zakaj prepovedovanje ni dovolj - Foto: Profimedia

V zadnjih letih smo priča velikim spremembam na področju uporabe psihoaktivnih snovi. Včasih je bil tipičen narkoman zanemarjen, shiran klošar. Danes zaradi detabuizacije marihuane in množične uporabe sintetičnih drog marsikdo vsaj občasno posega po njih. Opazna je tudi sprememba v starostni sestavi. Včasih je veljalo, da z drogo eksperimentirajo predvsem mladostniki, danes po različnih psihoaktivnih  snoveh posegajo vse mlajši, hkrati pa je tudi precej ljudi v srednjih letih, ki jih uporabljajo bolj ali manj občasno.

Je kriv internet?

Razlogi za to so večplastni. Velik delež pri tem ima internet. Medijska podoba uživalca drog se je spremenila. Vse polno je poročil o zvezdnikih ali uspešnih poslovnežih, ki uporabljajo  psihoaktivne snovi. Javna podoba se tako preveša od nekdaj negativne stigme v bolj nevtralno, če ne celo pozitivno. Pomembna je tudi dostopnost tovrstnih substanc, ki se je z internetom močno povečala. Sploh na področju sintetičnih drog kriminalisti tako rekoč ne morejo sproti dopolnjevati seznama prepovedanih substanc, saj »kreativni kemiki« v laboratorijih snovi sproti spreminjajo, tako da jih seznami prepovedanih drog ne zajamejo. Tudi družbena omrežja imajo svoj delež pri hitrejšem širjenju informacij in oblikovanju subkulture, povezane s psihoaktivnimi snovmi. 

Mikavno in zabavno …

K priljubljenosti teh substanc pripomore dejstvo, da je njihov učinek običajno zelo prijeten. MDMA in podobne snovi sprostijo, povečajo empatijo, občutek povezanosti, komunikativnosti, evforije, človek bi objel ves svet. Poveča se tudi spolna sla. Deluje na bazi serotonina, nevrotransmiterja, ki je v naših možganih odgovoren za občutja povezanosti in sreče. Marihuana in izvlečki, ki vsebujejo THC, pa sproščajo in delujejo kot anksiolitik. Kokain, spid in amfetamini poživljajo.

Vse to so učinki, ki se skladajo z instantnimi vrednotami, kot jih propagira sodobna potrošniška družba.

Negativni zdravstveni učinki

O negativnih zdravstvenih učinkih drog je veliko napisanega na straneh, ki se ukvarjajo posebej s to problematiko. Naj tukaj omenim zgolj to, da pri novodobnih sintetičnih substancah ne poznamo njihove učinkovitosti, zato tudi ne moremo predvideti potencialnih škodljivih učinkov – niti kratkoročno, kaj šele dolgoročno.

Trajne okvare notranjih organov, najpogosteje srca, paranoidna stanja in zdrs v psihozo so realna tveganja, ki jih mladi žal prepogosto podcenjujejo. Malodušje, ahedonija in depresivno razpoloženje nekaj dni po zaužitju so bolj ali manj stalnica. Občutki evforije in prekipevajoče ljubezni pa pomembno povečujejo tveganja za nezaščitena spolna vedenja in s tem okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi. 

Rekreativna uporaba drog?

Kot psihologinja bi rada predvsem spregovorila o nekaterih psiholoških vidikih uporabe sodobnih psihoaktivnih substanc. Opažam, da se je v družbi oblikoval razmeroma liberalen odnos po načelu: »Naj vsak počne tisto, kar mu je všeč.« Marsikdo meni, da občasna, t. i. rekreativna uporaba drog ni problematična. Že sam izraz je zavajajoč. Rekreativno tečemo, se ukvarjamo s športom, hodimo v hribe … Izraz rekreacija izhaja iz lat. Recreare – ponovno ustvariti, obnoviti. Uporablja se predvsem v povezavi s športno, prostočasno aktivnostjo in ima pozitiven prizvok. Izraz rekreativna uporaba drog se nanaša na občasno  uživanje v nasprotju z rednim.

Vendar je sam izraz zavajajoč, saj sugerira nekaj pozitivnega. Posebno veliko tveganje pomeni zgodnja uporaba. 

Mančina zgodba 

Manca je bila običajen otrok. Prezaposleni starši so ji, da bi imeli mir, že pri dveh letih potisnili v roke tablico. In Manca je bila mirna – očarana nad premikajočimi se sličicami. Prav tako kot njen tri leta starejši bratec, ki je tudi pridno tapkal po svoji tablici na drugi strani fotelja. Tablici se je ob vstopu v šolo pridružil še mobilni telefon.

Pri Manci so veljali za zgledno družino. Nobenega hrupa. Nedeljsko kosilo, če je že bilo, so preživeli za isto mizo – vsak ob svojem telefonu. Tudi s prijateljicami se je Manca večinoma družila prek družbenih omrežij. Stike v realnem življenju je vse težje navezovala. Ko je bila stara 11 let, ji je postajalo v družbi vse bolj nelagodno. Ni se znašla.

Potem so na neki zabavi delili tabletke. Tudi njene sošolke so jih vzele. »Daj no, Manca, saj ni nič takega, poskusi!« In je res. Bilo je super. Plesala je, nenadoma se je z vsemi razumela, vsi so jo imeli radi – in ona je imela rada vse. To je bil najlepši dan v Mančinem življenju. Počutila se je sprejeto, zaželeno, naravnost – čudovito. Izkušnja, ki jo je Manca doživela tisti večer, je bila tako močna, da je zaradi nje pozabila na občutke brezvoljnosti, žalosti in praznine, ki so jo mučili naslednjih nekaj dni. Oblikovala pa je  zaključek, da se ima tudi ona lahko lepo, samo … tisto tabletko potrebuje.

Manca je začela živeti za petke, ko so šli z družbo ven. Preostali del tedna je prevegetirala. Namesto da bi oblikovala prijateljstva, se učila socialnih veščin, razvijala pristne odnose, je razvojno stagnirala. Dobro se je počutila le še »med svojimi«. Stvari, ki so jo včasih zanimale, so ji postale popolnoma odveč.

Pojavili so se težave s koncentracijo, vzkipljivost in malodušje … vse to je izginjalo v preplesanih nočeh … Življenje pa je teklo naprej. Namesto da bi se Mančina življenjska krivulja dvigovala, da bi razvijala svoje potenciale in rasla – v socialnem, emocionalnem in kognitivnem smislu – je stagnirala in ... nazadovala.

Kdaj psihoaktivne substance postanejo problem? 

Posebno veliko tveganje je, če začnejo psihoaktivne substance uživati zelo mladi ljudje, tako rekoč še otroci. Danes ni nobena redkost, da se z njimi srečujejo otroci pri 12 ali 13 letih. Takrat se nevrofiziološke povezave v možganih šele oblikujejo. Zato ima lahko uporaba v tem obdobju posebno neugodne posledice.

Prav tako naj bi mladostnik v tem obdobju razvil socialne veščine povezovanja z drugimi, reševanja problemov, vzpostavljanja bližnjih intimnih odnosov in oblikoval zdravo samopodobo. Če se v tem obdobju zateka k umetnim rešitvam, lahko pozneje pride do težav na različnih področjih – od poklicnega življenja do odnosov. 

Pomembno psihološko tveganje je hitro doseganje dobrega počutja brez vloženega truda. Tabletka ali prašek, ki v nekaj minutah odčarata vse stiske … Le kdo bi se še trudil za karkoli! Oblikuje se težnja po t. i. instantni gratifikaciji, hitri zadovoljitvi potreb. Mladostnik pričakuje neposredne uspehe brez napora.

Padec motivacije in stanja apatije, ki sledijo uporabi sodobnih sintetičnih drog, še poslabšajo zadevo in dodatno pripomorejo k izgubi motivacije za oblikovanje interesov in doseganje realnih življenjskih ciljev. Če posegajo po psihoaktivnih snoveh odrasle, formirane osebe, ki imajo zgrajeno osebnost in urejeno življenjsko okolje, bodo posledice v psihološkem smislu manjše. Seveda pa se je treba vprašati, zakaj se odrasla oseba zateka v kemično ustvarjeno fatamorgano dobrega počutja. 

Generacijska obremenjenost

Danes se srečujemo z mladostniki, katerih starši so imeli sami izkušnje z uporabe prepovedanih  drog. Pogosto so takšni starši do psihoaktivnih substanc bolj liberalni. S tem dajejo otroku sporočilo, da so te stvari sprejemljive in minimizirajo tveganja, ki jih subkultura psihoaktivnih substanc prinaša s sabo. Po drugi strani vemo, da bo tudi pretirana demonizacija lahko imela negativne učinke. Če predstavljamo droge kot izjemno nevarne, mladostnik pa vidi, da cel kup njegovih prijateljev in zvezdnikov te snovi uživa na videz brez negativnih posledic, nam ne bo verjel.

Prav v mladostništvu pa prepoved lahko celo poveča mikavnost. Če prepoved ni dovolj – kaj sploh še ostane? Žal ni nobenega recepta, ki bi ščitil pred zdrsom v droge.

Načini za preprečitev uporabe drog

Na naslednje načine lahko poskušamo otroka ali mladostnika okrepiti, da za svoje zadovoljstvo ne bo potreboval kemije. 

  1. Začnimo zgodaj!
    Vzgoja za življenje brez drog se začne mnogo prej, preden se otrok dejansko sreča z njimi. Razvojno primerne zahteve, pohvale za uspehe in konstruktivni predlogi za izboljšave so od samega začetka pomemben del vzgoje. Odločilno pa je, da  razvijamo naš odnos z otrokom. Ostajajmo v dialogu, gradimo razumevanje ter ustvarjajmo varno, sprejemajočo bližino med nami in otrokom. Le če bo imel otrok izkušnjo, da ga razumemo, se bo vrnil tudi z bolj kritičnimi vprašanji glede droge. Ostro obsojanje in kazni ne pripomorejo k ustvarjanju zaupanja. Droge so odziv na neko obliko stiske. Mladostnik nas potrebuje, da mu pomagamo najti drugačne, bolj zdrave odgovore. 

  2. Razvijajmo zdravo samopodobo in samospoštovanje.
    To je najboljša preventiva proti zlorabi drog. Posameznik, ki ceni svoje talente in sprejema svoje omejitve, bo bolj odporen proti družbenim pritiskom.

  3. Gradimo strpnost za neugodje.
    Velik problem je, če se otrok ni navajen spopadati s težavami. V želji, da bi našim otrokom prihranili bolečino, jih pogosto prehitro zaščitimo. Začne se že zgodaj. Ko se majhen otrok udari, mu potisnemo v usta bonbonček, da neha jokati. Potem se gremo v šolo prepirat glede njegovih ocen in ker so mu zaplenili mobilnik … Pogosto današnji mladostniki tako niso imeli priložnosti, da bi se srečali s premagovanjem stisk. Ko pridejo stiske, npr. povezane z odraščanjem, je zato instantno ugodje, ki ga ponujajo psihoaktivne snovi, primerno nadaljevanje istega vzorca. Bolje kot da viteško rešujemo težave naših otrok, bo, če jim pomagamo, da bodo svoje težave rešili sami. Raje se v družini pogovorimo o tem, kako se je otrok znašel, in pohvalimo njegov pogum, sposobnosti, ki jih je uporabil pri reševanju … S tem tudi gradimo njegovo pozitivno samopodobo. 

  4. Podpirajmo interese in aktivno preživljanje časa. 
    Druženje ob aktivnostih,  kjer bo otrok preizkušal svoje sposobnosti in se povezoval z drugimi na pozitiven način, je zlata življenjska naložba. Virtualni svet ponuja veliko mikavnih vtisov, vendar pušča čustveno praznino. Živi stiki, kreativno udejstvovanje ali preizkušanje svojih zmogljivosti v športu omogoča doseganje trajnejšega zadovoljstva in gradi občutek lastne vrednosti. Dejstvo pa je, da je tudi za starše bolj zahtevno, če je treba otroka voziti na različne aktivnosti, kot pa če lepo mirno sedi v sobi s tablico … in imajo potem tudi odrasli svoj mir, da brskajo po svojem telefonu … Poskusimo najti čas, da podpremo otroka pri njegovih interesih. Pokažimo zanimanje, sprašujmo ga, Pohvalimo tudi trud, ne le dosežke. Otroku in najstniku bo vaše priznanje ogromno pomenilo. S tem gradimo zdravo protiutež instantnim užitkom, ki jih ponujajo psihoaktivne snovi. 

  5. Ustvarjajmo zaupanje –namesto strahu pred kaznijo!
    Psihoaktivne substance so ena izmed stvari, s katerimi se bodo naši otroci med odraščanjem srečali. Tako kot še z marsičim drugim. Naloga nas odraslih je, da odraščajoče ljudi opremimo za to srečanje. Poskusite objektivno posredovati dejstva, hkrati z realnimi informacijami o  delovanju drog: kratkotrajne prijetne učinke in tveganja. Informacije o t. i. »varnem uživanju« so lahko zavajajoče, ker posredujejo občutek, da je uživanje varno. Gre bolj za zmanjšanje tveganja kot za varnost. Predstavite pa tudi zdrave alternative zabave. Spodbujanje odgovornosti in skrbi zase je dolgoročno bolj učinkovito od groženj. 

  6. Poslušanje namesto pridiganja.
    V stiski in želji, da bi otroka obvarovali, ga lahko začnemo zasipati z informacijami. To se hitro spremeni v monolog, v pridiganje. Najstnik pa se izklopi. Tako se prepad med nami povečuje. Raje si vzemimo čas in poskusimo z zanimanjem in neobsojajoče prisluhniti njegovemu svetu. Poskušajmo razumeti in podpreti njegova zdrava zanimanja, stvari, kjer se lahko izraža in na pozitiven način poveže z drugimi. Morda je to šport, umetnost, ustvarjanje, pomoč drugim, dobrodelno sodelovanje v skupnosti … 

  7. Vzgajajmo vrednote!
    Posredujmo otrokom sistem vrednot, ki jih bo podprl pri zdravem razvoju. 

  8. Učimo z zgledom!
    Za naše otroke smo ključen zgled mi sami. Vrednote, življenje, ki ga živimo, bodo otroku pokazali, kaj je »normalno«. Če sami nenehno uporabljamo mobilni telefon, ne moremo pričakovati od otroka, da ga ne bo. Če ob vsakem prazniku pijemo alkohol, bo otrok razvil predstavo, da omamljanje spada k proslavljanju in veselju. Če so alkohol ali druge substance redni spremljevalec našega življenja, se ne moremo čuditi, če bo tudi otrok oz. mladostnik in pozneje odrasel prevzel idejo, da se le s pomočjo substanc lahko sprosti. Naš zgled govori več kot tisoč besed. Poskusimo tudi sami razvijati  zdrave načine sprostitve, veselja, druženja ob konstruktivnih vsebinah. Psihoaktivne snovi so sestavni del naše družbe. Od nekdaj so bile, so in bodo. Na nas pa je, kako bomo pristopili k temu dejstvu. Sodobna znanost nam jasno kaže, da uporaba psihoaktivnih substanc pušča negativne posledice za nevrokemično ravnovesje v možganih. Znana so tveganja za fizično in psihično zdravje. Po drugi strani pa imamo na voljo tudi ogromno alternativnih možnosti, ki nam lahko pomagajo, da živimo sproščeno, notranje bogato, povezano življenje – za nas same, naše otroke in družbo, katere del smo. Morda pot brez omamljanja res ni najlažja – je pa zagotovo dolgoročnejše bolj osrečujoča – za nas same in za svet, ki ga soustvarjamo.

Avtor članka: Dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psih. 

PARTNER PROJEKTA

Moja diagnoza

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri