To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
5 slastnih pudingov s chia semeni
5 slastnih pudingov s chia semeni

4 nasveti, ki bi bili nadvse koristni, če bi jih slišali kot najstniki

4 nasveti, ki bi bili nadvse koristni, če bi  jih slišali kot najstniki (foto: Shutterstock) Shutterstock
28. 10. 2017 Vir: liza.aktivni.si

Se spomnite časov, ko ste bili še globoko v najstniških letih?

Tisti čas eksperimentiranja, depresivnih nihanj, uporniških sanj in vrhunsko slabih pričesk? To je bil – in še vedno je – tudi čas, ko smo prejeli največ nasvetov. Vsi okoli nas so bili prepričani, da nam lahko ponudijo neko življenjsko modrost, zgolj zato, ker so nekoliko starejši. Tako smo prejemali nauke od starejših bratov in sester, od staršev in starih staršev, od stricev in tet, od učiteljev in profesorjev, po potrebi pa še kakšnega dodatnega od policistov.

V tem navalu nasvetov je seveda težko razbrati tiste, ki so dejansko ključni. A kot neuki mladiči smo absorbirali vse, prepričani, da tisti, ki tlačijo to zemljo dlje kot mi, verjetno že vedo, kaj govorijo. A to še zdaleč ni res. Kar smo ugotovili, ko smo bili starejši. Veliko starejši. Takrat se nam je razodelo ne le to, da vsi nasveti niso uporabni, temveč da so nekateri celo precej škodljivi. Bi pa danes bil še kako hvaležen, če bi mi pred leti kdo povedal naslednjih nekaj življenjskih resnic.

Najtežji del odraslega življenja je samokontrola

Med odraščanjem imamo okoli sebe kup ljudi, ki nadzorujejo naša morebitna odstopanja od socialnih norm in nam preprečujejo, da bi kakorkoli šli predaleč, če nas kdaj malce zanese. Starši, učitelji in varuške so bili naša varnostna mreža. Ko smo se zažirali s čokolado, nas je mama ustavila, preden se nam je dokončno zacementiral prebavni sistem. Ko smo predolgo igrali video igrice, je pridrvel oče, ki je vse skupaj vestno spremljal na kuhinjski uri in prekinil to odvisnost, preden se je lahko zaredila v nekaj, kar bi oviralo naše vsakdanje obratovanje. ”Ne divjajte po stanovanju, ker se bo nekdo udaril,” je odmevalo med kakšnimi pobesnelimi rojstnimi dnevi. ”Ne glej cele dneve televizije, ker boš postal bebav,” je mogoče priletelo kakšen drug dan.

Ko odrastemo, se to vse spremeni. Praktično čez noč ob sebi nimamo več vseh teh varuhov in postanemo odgovorni za vsa svoja dejanja. Vse naše odločitve so osnovane na lastni presoji, ki jo pred popolnim kaosom varuje le samokontrola. In kaj se zgodi? Ko smo odgovorni le eni osebi – samemu sebi nekje v prihodnosti –, je včasih preveč lahko zapasti v skušnjave. Nihče več nam ne prepoveduje, da vse obroke v dnevu nadomestimo z dostavljenimi picami, recimo. In zgodijo se težave s prekomerno težo. Nihče več nam ne odmerja časa s stvarmi, v katerih uživamo – in zgodijo se težave z odvisnostjo. Nihče več ne bedi nad našo storilnostjo in pojavi se kampanjsko delo, ko z vsem odlašamo, kolikor dolgo le lahko.

Najstnike redko opozorimo, da nekoč ne bo nikogar, ki bi jih preganjal od večurnega poležavanja na kavču, ki bi jih gnal k učenju in drugim obveznostim, ki bi jih opozarjal, da je osebna higiena univerzalni pojem, in ne fleksibilna zamisel, ki so jo lahko prilagodijo glede na to, kako pogosto se jim ljubi umivati. Mladi, ki na to niso pripravljeni, se v svetu odraslega življenja lovijo vse tja do sredine tridesetih, ko jim končno postane jasno, da ni možno vse življenje spati do poldneva in se hraniti samo s toasti, ampak da je treba zelo hitro postati mojster samokontrole, preden te slabe razvade povlečejo do pogube.

Ne moreš biti, karkoli si zaželiš – lahko pa, seveda, poskusiš

Do nekje sredine dvajsetih let ima najstnik možnost, da poskusi živeti svoje sanje. Do takrat je vsakomur dovoljeno iskati svojo pravo pot. Poznate tiste posnetke iz resničnostnih šovov, v katerih iščejo talente, ko predstavijo res najbolj zgrešene primerke. Ko pred kamero stopi oseba, ki je zase prepričana, da lahko v neki verziji svoje realnosti postane glasbena zvezda, potem pa odpre usta in trije žiranti za našo zabavo v ekspresnem času njene dolgoletne sanje poteptajo v prah. Takšnih primerkov je v vsaki sezoni teh šovov več, kot bi si upali misliti. Mi se sicer ob tem zabavamo (no, večinoma se kremžimo in pačimo pod težo tuje sramote), a dejstvo je, da je vsakomur dovoljeno poskusiti. Nekako moraš ugotoviti, da tvoje sanje pač ne morejo postati realnost.

Žal pa se danes mladina vse preveč drži na dieti puhlic, ki pravijo, da je vsakdo lahko, karkoli si zaželi. Ko starši to mantro ves čas odraščanja ponavljajo svojemu otroku, mu v resnici polagajo temelje za zelo bolečo realizacijo, ki jih čaka kmalu po vstopu v odraslo življenje. Govoriti odraščajočemu najstniku, da je lahko, karkoli si zaželi, ga zmotno prepriča, da je uspeh zgolj rezultat trdnega dela in predanosti, medtem ko je za marsikatero početje v resnici potrebno imeti vsaj kanček talenta, ustreznega znanja ali specifične anatomske predispozicije.

Tako imamo potem ljudi, katerih petje se sliši kot bakterijska okužba dihal, pa so vseeno prepričani, da so žiranti na izboru talentov le patološki zlobnež, ki ne prepoznajo, kako zelo si oni želijo peti. Zato s tem kljub vsemu nadaljujejo. Zgolj zato, ker jim nihče ni povedal, da v bistvu ne morejo biti čisto vse, kar si zaželijo in da je treba prej ali slej razumeti lastne omejitve. Tako kot na pol slep človek ne more biti pilot, tako kot nekdo, ki nima niti malo posluha, ne more biti glasbena zvezda, in tako tudi jaz, s svojo klavstrofobijo, ne morem biti uspešen jamar. Seveda obstajajo izjeme. Ed Wood je izredno znan filmar, a ne zato, ker je snemal fantastične filme, ampak zato, ker je sklepan za najslabšega režiserja vseh časov. Rebecca Black je s svojim grozovitim komadom Friday prav zaradi dejstva, da gre za tako slabo pesem, postala internetna senzacija. Pa vendarle – se komurkoli resnično začnejo sanje s pomislekom: ”Kako bi lahko bil v nečem slabši kot vsi ostali na svetu?”

Nisi neumen – se samo učiš

Včasih najstniki počnejo takšne neumnosti, da starše skrivoma zaskrbi, da mulcu zaradi pretiranega buljenja v različne zaslone odpovedujejo kognitivne funkcije. Zato verjetno ni starša, ki ne bi svojega najstnika vsaj enkrat oklical za bebca. A to se zgodi predvsem zato, ker najstniki tu in tam starše presenetijo s tem, da jim niso jasni neki popolnoma osnovni koncepti, čeprav so v bistvu že prave male odrasle osebe.

Vendar se tudi najstniki še vedno učijo. V bistvu se učimo vse življenje in imamo tako skorajda vsak dan priložnost, da izpademo kot bebci. Najstniki morajo na določene lekcije v življenju šele naleteti, do takrat pa tega preprosto ne bodo znali konceptualizirati, tudi če jim starši vse razložijo v lepi, knjižni slovenščini. Zato je prav, da se včasih ustavimo, preden najstnika okličemo za neumnega in se spomnimo, da je njihova nevednost morda le dejstvo, da te lekcije še niso prejeli.

Niso vsi nasveti vredni tvoje pozornosti

Komik Kyle Cease je nekoč tvitnil: ”Sprejmi samo nasvete ljudi, ki so tam, kjer želiš biti ti. Ker večina ljudi je nevarno neumnih.” Dokler ne sprejmemo nekaj izredno slabih nasvet in dokler ne ignoriramo nekaj resnično kvalitetnih, se ne naučimo, kako pravilno filtrirati nasvete. Najstniki so že tako ves čas pod rafalom nasvetov, ker se praktično vsakdo čuti kvalificiranega za pametovanje mladim, zato se morajo urno priučiti, katere je vredno poslušati.

Praviloma je dovolj že to, če najstniku na glas preberemo zgornji tvit. Slediti nasvetom ljudi, ki so tam, kjer bi želeli biti, običajno ne more biti napačno. Bogat človek ima verjetno dobre nasvete o tem, kako postati bogat, brezdomec pa ima verjetno odlične nasvete, kako brez strehe nad glavo preživeti zimo. Drugi problem se pojavi, ko se zavemo, da kopico kvalitetnih nasvetov preslišimo. Dokler imamo življenje pod nadzorom in naš vsak dan ni popolna katastrofa, živimo v prepričanju, da nekaj verjetno že delamo prav. Nasvete mrzlično iščemo šele, ko je že skoraj prepozno, ko udari kriza, ko zbolimo ali nam nadzor nad življenjem spolzi iz rok. Kar pa ni specifično za mlade. To počnemo vsi. Vse življenje. Nauk je le, da je pametno ves čas biti pozoren. Včasih nam tako potem uspe ujeti celo kakšen kvaliteten nasvet, in to še preden ga zares drastično potrebujemo.

Foto: Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri