Koncept moške vloge v odnosu so skozi desetletja krojile predvsem filmske upodobitve kakšnih Harryjev, ki so lovili svojo Sally, predstavljene kot ideal moškega romantika.
Nekdo, ki je nežen in obenem možat. Nekdo, ki pošlje šopek vrtnic in obenem obvlada vse osnovne avtomehanične storitve.
Ideal, ob katerem pa se potem vedno znova opominja, da ne obstaja.
Na podlagi tega ideala, ki se ga že desetletja promovira v filmih, se v realnosti potem ustvarja karikirana slika realnega moškega, ki je potem le eno veliko, kosmato, leno breme, nezmožno empatije in primarnih gospodinjskih opravil.
Če bi morali opredeliti tipičnega sodobnega moškega, bi verjetno na podlagi hiperboličnih izkušenj in ustnega izročila nesrečnih deklet zarisali obris dedca, ki namesto vode žlampa pivo, govori samo o športu, se smeji lastnim prdcem in je na splošno vir njene neusahljive jeze.
A to ni kar vsesplošna resnica.
Odnosi se krhajo na račun številnih mitov in laži o moških, ki se širijo bolj zato, ker na kavicah in koktajlih ponudijo soliden vir smeha in kolektivnega razumevanja, obenem pa prav ta nerazumevanja moških v odnosih ustvarjajo nezdrava pričakovanja, ki potem niti ne dovolijo, da bi o moških in ljubezni lahko razmišljali še kako drugače.
Mit 1: Moški so naravno samozavestni
Vsa ta seksualna agresija, ves ta življenjski zagon, vse to naj bi izhajalo iz dejstva, da so moški naravno samozavestni, najbrž zato, ker jim je malo mar, če je njihov nos dve številki prevelik, če so jim med najstniškimi leti zaradi nagle rasti po bokih razpasle strije ali pa, če se jim okoli vampa nabere kakšen odvečen gram maščobe.
Moški naj bi bili imuni za tako površinske faktorje samozavesti, zato se znajo temu primerno tudi vesti – nastopaško, neustrašno, zadovoljni sami s seboj.
V resnici pa se prav pri moških, ki pretirano izstopajo s svojo domnevno samozavestjo, skriva največ negotovosti.
Ta skorajda aroganten odnos do okolice je pogosto le fasada, le krinka, ki izraža njegovo javno podobo, ki odraža tisto, kar se družbeno od njega pričakuje.
Namreč, družba moške uči, da moramo biti močni. Pogumni. Drzni. Imeti moramo hitre avtomobile, lepe hiše in njo zalagati z dragimi darili, obenem pa se moramo izkazati še kot razumevajoči možje, odlični ljubimci in zanesljivi očetje. Vse, kar je manj od tega, se pri moških šteje kot neuspeh.
To je izjemen pritisk, tudi za še tako uspešen primerek sodobnega moškega.
Običajno je namreč tako, da če ti uspeva na enem področju, je to najbrž na račun nekega drugega področja, ki zaradi tega potem trpi. Ker so pričakovanja za moške vsaj tako ridikulozna kot za ženske, od katerih se pričakuje, da bodo vsako sekundo dneva videti kot vrhunske manekenke, se v postelji vedle kot najbolj divje porno starlete in bile v družini popolne mame, je ženski potrebno le sprejeti nekaj realnih dejstev o tem, kaj njen moški v resnici je in kaj ponuja.
Včasih je dovolj, da se le pokaže hvaležnost za tisto, kar nudi, namesto da se omenja vse tisto, kar se še pričakuje.
Mit 2: Moške intima ne zanima
Moški naj bi intimo tako ali tako enačili s seksom. Tista dejanska intima, ki vključuje izražanje čustev in odprte pogovore o najglobljih razmišljanjih, pa naj bi moškim bila nič več kot le nujno zlo romantičnih odnosov.
Res je sicer, da moški čustva in intimo doživljamo drugače kot ženske. A to še ne pomeni, da na splošno zavračamo intimno druženje, bližino in čustveno varnost.
Seveda tudi moški potrebujemo v odnosu vse te komponente. Želimo si tisti občutek, da smo z izbranko kot neuničljiva ekipa, da nam krije hrbet pri težkih odločitvah, da smo cenjeni in spoštovani – vse to, kar je pač dejansko temelj zdravega in funkcionalnega odnosa.
Odnos mora torej tudi za moške biti varno zavetje pred vsemi izzivi, ki jih ponuja življenje.
Seks je resda pomemben del razmerja in moškim pomeni zelo veliko, ni pa zato avtomatično najnujnejši in najpomembnejši element dolgotrajnega razmerja.
Saj razumemo, da je seks zgolj realizacija neke potrebe ali pa nekih čustev, ne pa definicija celotnega koncepta intime. Le težje se samodejno udejstvujemo v tisti pravi intimi, kar pa še ne pomeni, da jo celostno zavračamo.
Preberite: 7 načinov, kako v odnosu zgraditi zaupanje
Mit 3: Moškega, ki vara, popiva ali se drogira, lahko spremeniš
Ženske so po naravi usmerjene k skrbi in negovanju. Že kot družba jih vzgajamo, da so potrpežljive, razumevajoče in sočutne. Zato se tudi toliko žensk znajde v odnosih s socialno defektnimi moškimi, ker jih vidijo kot njihov zasebni projekt.
V njih ugledajo neke drugim nevidne potenciale, trohice možnosti, da lahko navkljub vsej zavoženosti postanejo fantastični partnerji, zato pogosto vztrajajo s temi neprimernimi izbranci tudi leta in leta, ves čas v potrpežljivem negovanju njegovih domnevnih pozitivnih lastnosti.
Realnost je nekoliko drugačna.
Ljudi nasploh je težko spremeniti v njihovi osnovi. V njihovi podstati. Sploh pri moških je temelje, ki so zabetonirani že leta, če ne desetletja, praktično nemogoče postaviti na novo.
Statistike se strinjajo. Za moške, ki varajo, je recimo kar 3,5-krat večja možnost, da bodo varali ponovno. Odvisniška vedenja pa tako ali tako zahtevajo predanost, profesionalno pomoč in jekleno voljo, da se lahko pozdravijo – in da ozdravljena tudi ostanejo.
Slabih vedenj enostranska ljubezen ne bo nikoli ozdravila. Lahko le ustvari so-odvisniško stanje pri prej zdravem partnerju, kar pa je nekaj, česar si nihče ne zasluži.
Mit 4: Enakost spolov pomeni, da smo dejansko enaki
Petdeset let feminizma pač ne izbriše tisoče let evolucije. Moški možgani so preprosto programirani drugače kot ženski.
Vsa pričakovanja žensk morajo biti zato realistično naravnana, kar seveda velja tudi za moške, ki včasih od žensk pričakujejo, da bodo tako kot oni bolestno tekmovalne, redkobesedne in komaj čakale na naslednje prvenstvo v nogometu.
Ženske bo zato vedno frustriralo, da on ne zna poslušati, da ga ne zmoti nepospravljeno stanovanje, da ne vidi pol milimetra prahu, ki se posmehuje s kredence in da kot neandertalec udriha z vilicami po skledi za solato, ko lovi tisti ubogi motovilec.
Je že tako, da ženske preprosto ne smejo pričakovati, da smo v vsem popolnoma enaki, zgolj zato, ker že toliko let sobivamo v isti civilizaciji. Takšna pričakovanja vodijo k razočaranjem in posledično celo propadlim odnosom.
Mit 5: Moški je odgovoren za njeno srečo
Redna dieta pravljičnih princesk in hollywoodskih romantičnih komedij je pri mnogo ženskah ustvarila idejo, da nesrečnosti in težav nič ne reši bolje kot bogat, čeden moški, ki prijaha na pomoč na belem konju (danes je ta konj kakopak jeklenega značaja).
Te pravljice so seveda neresnične, predvsem pa škodljive.
Ženske namreč še kako rade pozabijo, da so za svojo srečo odgovorne same.
In prav takšni iluzorni koncepti jim še dodatno odvzamejo moč, da si to srečo tudi ustvarijo. Padejo v ta pravljični kalup in nemočno čakajo, da jim neki moški ozdravi njihovo neskončno žalost in razočaranje.
V resnici je seveda vsak odgovoren za svojo srečo, ali kot pravi tisti znani pregovor, vsak je svoje sreče kovač. To pa le pomeni, da noben moški ne more biti vir njene sreče ali nesreče.
A brez skrbi. Poskrbeti za lastno srečo ni tako težko. Potrebna je le dobra komunikacija s partnerjem in malce odgovornosti za lastne odločitve in poteze.
Preverite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
