10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
10 razlogov, zakaj (ne) imeti aktivno dekle
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
Modrosti naših babic: vlaganje v kozarce in pripravljanje ozimnice
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša
6 znakov, da ste izjemno občutljiva duša

5 stopenj žalovanja

5 stopenj žalovanja (foto: Profimedia) Profimedia
28. 10. 2016 Vir: liza.aktivni.si

Žalovanje je proces, ki ga spoznamo vsi, ko doživimo bolečo izgubo ali tragedijo.

Med čustveno najbolj močne izgube štejemo smrt drage osebe, ločitev ali razpad partnerske zveze, izgubo službe, odhod odraslih otrok na svoje, torej sindrom praznega gnezda, in še nekaj drugih sprememb, ki so posledica nepredvidljivih dogodkov, a nas vseeno pahnejo v proces žalovanja. Seveda vsaka oseba doživlja žalovanje na sebi lasten način, teh pet stopenj je zgolj okvir.

Danes si oglejmo omenjenih pet stopenj, ki so najpogostejše ob izgubi.

Zanikanje je prva stopnja, ko se sploh ne moremo spoprijeti s tem, da smo priča izgubi. Tole so stavki, ki jih uporabimo: "Saj ni tako grozno, saj sva bila večino časa srečna", "Zdi se mi, da sva bila kar trdno povezana" ali pa "Je kar trdo delala za najin zakon". Na prvi pogled to niso stavki, ki bi karkoli zanikali, kajne? A v njih se skriva bolečina.

Druga stopnja je lahko stopnja jeze. Ob izgubi nas lahko v prvi vrsti preplavi sveta jeza, ko za vso svojo bolečino krivimo druge, saj se je tako najlažje sebi zlagati, da mi nismo krivi težkega čustvenega stanja, v katerem smo se znašli na primer po ločitvi. Stavki, ki spremljajo fazo jeze, so lahko: "Bil je res velika baraba!", "Vedno gledaš zgolj na lastne koristi!" ali "Še žal ti bo!".

Tretjo stopnjo lahko opredelimo kot pogajanje. Grožnja bližnje izgube nas že teži, na primer, ko razmišljamo o ločitvi. Poskušamo se čustveno pogajati, temu bi lahko rekli tudi čustveno izsiljevanje. Breme strahu in neznanega, če se odločimo za razhod, nas sili, da poskušamo tudi malce popustiti. Najbolj značilni stavki so "Če se ne boš držal najinega dogovora, se bom ločila", "Prejšnji teden sem prihajala domov mnogo bolj zgodaj kot poprej in kako mi lahko očitaš, da mi ni mar?" ali pa "Oprostila sem ti, da si me udaril".

Četrta stopnja je stopnja depresije, torej žalosti. Pogosto nas celotno telo boli od čustvenih izzivov in strahov, zlasti ko smo res globoko prizadeti in ne vidimo lučke na koncu predora. Naša komunikacija na tej stopnji lahko poteka takole: "Mogoče pa ima prav", "Moram ostati z njim zavoljo otrok" ali "No, vsaj službo imam v redu".

Sledi stopnja sprejemanja oziroma nekako se vdamo v usodo ali pač poiščemo izhod, ker drugače ne vidimo rešitve. "Še vedno te imam rad in te zapuščam, ker se ne morem več prepirati s tabo", "Vem, da sem delala napake in mi je res žal" ali "Želim ji vse dobro in upam, da bo srečna drugje".

Da, stopnje se mešajo, težko je določiti natančno, kdaj nastopi katera, ker je odvisno od stopnje naše prizadetosti in žalosti. Skozi žalovanje se pač moramo prebiti tako ali drugače, saj se mu ne moremo izogniti.

Ko to vemo, se verjetno sprašujete, zakaj je tako težko, in vas zanima, koliko časa traja bolečina ob žalovanju, kajne? Odvisno je od posameznikovega čustvenega ustroja, od že nabranih življenjskih izkušenj, od stopnje osebnostnega razvoja in od želje, da se iz te bolečine česa naučimo, da si ne bi enakih vzorcev ponovno kreirali. In ja, treba je odžalovati svojo bolečino in žalost – dokler je treba. Nikar ne hitite, saj ne morete pritisniti na noben gumb, ki bi vam omogočil olajšanje. Vse ima svojo vlogo, tudi žalost in bolečina. Nikar se ju ne ustrašite.

Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri