To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu
3 preprosta pravila, kako se znebiti maščobe na trebuhu

Darjo razmišlja: Kaj se zgodi, ko si končno lastiš nepremičnino

Darjo razmišlja: Kaj se zgodi, ko si končno lastiš nepremičnino (foto: Profimedia) Profimedia
10. 12. 2018 Vir: liza.aktivni.si

Si lastite nepremičnino?

Če ste odgovorili pritrdilno, potem vam čestitam – ste najbolj odrasli od vseh odraslih ljudi (razen če ste stari 19 let in ste jo podedovali po priložnostni družinski loteriji). Biti lastnik nepremičnine je namreč glasen signal okolici, da zdaj mislite resno. Da ste za vselej opustili neodgovorna početja vaše dobe odraščanja in postali polnopravna zrela oseba. A kaj, ko verjetno niste niti slutili, kaj bo to potegnilo za seboj.

Pred leti me je kar malce šokiralo, ko sem prejel informacijo, da sosedov mulec, najmlajši iz skupine otrok, ki smo se za časa odraščanja podili po domači ulici, gradi svojo lastno hišo. Jasno, danes ni več mulec. Je odrasel, celo tako zelo, da ima zdaj svoj kup opek, kar pomeni, da ko ga naslednjič srečam, mu pač ne morem več frcniti uhlja in pričakovati, da bo to legitimen znak starostne premoči. Ob tem sem potem začel malce globlje razmišljati o funkciji nepremičnin v naših življenjih in kako se življenje spremeni, ko iz najemnega stanja prestopiš na drugo stran – v lastništvo čisto svoje nepremičnine.

Tisti, ki imajo, in tisti, ki ne

Prva stvar, ki se zgodi, ko postaneš ponosni lastnik svoje nepremičnine, je, da se nehote ujameš v kompulzivno usklajevanje svoje nepremičnine s pričakovanji preostalih lastnikov nepremičnin. Čeprav nas zares ne zanima, kakšno preprogo je po tleh dnevne sobe pogrnila Nina ali pa kako fantastičen je novi, pametni hladilnik, ki se bo verjetno nekega dne ozavestil in med spanjem pokončal Nejca (kar nas deloma ne bo motilo, ker je neverjetno naporen s hvalisanjem, kako zdaj ta hladilnik kar sam naroči mleko, ko ga zmanjka), lastniki nepremičnin pač ne želimo, da naše gnezdo kaže znake zanemarjanja ali zaostajanja za vsaj osnovnimi trendi. Namreč – ko si enkrat dom lastimo, to ni več le škatla, ki nas varuje pred dežjem, ampak simbol, ki predstavlja nas in naše trenutno življenjsko stanje. Propadajoči dom – slab znak. Bleščeča nova fasada in bogati luster nad jedilno mizo – nekomu gre zavidljivo dobro! In ta neskončna igra vzdrževanja, v katero te sili kar dom sam, zna biti nadvse utrujajoča (in finančno še kako zahtevna).

Spomnim se recimo pred nekaj leti, ko je najina znanka začela obnavljati stanovanje. Nenadoma sva se z drago znašla v nekih olimpijskih igrah odraslosti in nad nama je neslišno bedelo vprašanje – ali midva nisva niti tako odrasla, da bi lahko renovirala vsaj kopalnico? In kar je potem še bolj zoprno: ko s tem vprašanjem, ki ti dejansko predstavlja finančen in psihološki problem, pristopiš do prijateljev, ki še ždijo na najemninah (ali doma), izpadeš kot pretenciozni razvajenec, ki se baha s svojimi šampanjskimi težavami, medtem ko v sebi dejansko doživljaš paniko in stres.

Kopičenje nepotrebnih stvari

Sam imamo morda to že v genih, ker imam očeta ravnokar na samoiniciativnem odvajanju od kopičenja vsake oslarije, ki mu prekriža pot (to odvajanje je videti kot glasno prerekanje vsakič, ko ga obiščem in opazim, da je kljub vsemu le našel prostor za še več krame), a nežnejše oblike te motnje zaznavam pri večini lastnikov nepremičnin. Ljudje imamo pač psihološko potrebo, da si po svoje prilastimo prostor, kjer bivamo, in ker bi bilo uriniranje po vhodnih vratih vsako jutro precej neskladno s civilizacijskimi normami, svoj dom označujemo drugače – tako, da vanj nameščamo kup nepotrebne krame, butastih okraskov in vseh drugih nesmislov, ki podajajo jasno sporočilo, da je to naš dom.

Pri meni se je začelo z DVD-ji, ker bog ne daj, da bi kdo prišel na obisk in mu ne bi bilo nemudoma jasno, da rad gledam filme. Lično zloženi so bili po kar dveh nizih prav temu namenjenih polic, ki so stale nasproti stenskih nosilcev za – zgoščenke. Ja, tudi te sem kopičil v lično zbirko in to še nekaj let potem, ko se je preostanek sveta že odločil, da je ta zapis glasbe mrtev. Bolj vam bo verjetno poznano kopičenje alkohola. To se mi zdi že kar univerzalna značilnost lastnikov nepremičnin. Priložnostni bar, napolnjen z vsemi sortami žganega, pa vsa vina in penina, ki so jo obiski v letih prinesli v dar, med njimi pa seveda tista prav posebna in draga steklenica, ki jo šparamo za posebno priložnost, čeprav ne vemo točno, kaj naj bi ta priložnost bila. Midva z drago potem ob vsakem pospravljanju te steklenice zloživa na sredino jedilnice, da bi se odločila, kaj gre lahko v smeti, a na koncu večino pospraviva nazaj. Ker nikoli ne veš, kaj bodo naslednji obiski želeli spustiti po grlu.

Spremeniš se v svoje starše

“Noge niso za na mizo,” je pogosto odmevalo v dnevni sobi. “Pospravi posodo za sabo,” je bil klic kmalu zatem. “Zakaj ješ pred televizorjem, ker so potem drobtine po kavču,” je obupan glas vekal skoraj vsak dan. Se je tudi vam zdelo, da vam starši ničesar ne dovolijo? Da jih moti vse, kar počnete, ko v lastnem domu iščete optimalno udobje? Takrat so si zabičali, da bo vse drugače, ko bomo enkrat živeli sami. Na začetku bivanja v lastnem domu je uvodnih nekaj trenutkov še prepuščenih uporniškemu izživljanju nad vso to svobodo.

Potem pa počasi dojamemo, da nažiganje glasne glasbe ob štirih zjutraj, pozabljanje posode v koritu in odlaganje mokrih kozarcev na stekleno mizo dejansko niso dobre ideje. Ko smo enkrat v svojem gnezdu, ozavestimo, da se moramo soočati s posledicami lastnih odločitev. Tisti madeži na mizi so potem sramotni simbol naše lenobe, umazane posode privlačijo smrad in mrčes, glasna glasba pa nam lahko pridela zabeležko v policijski kartoteki zaradi kaljenja javnega reda in miru. To pa vendarle niso stvari, ki jih hočemo v svojem domu. Tako se sčasoma tudi sami spremenimo v tečne starše, saj ne želimo, da bi naša palača kazala znake zanemarjanja in slabih odločitev.

Je pa ob vsem tem tudi ena zelo dobra stran – nikoli ne zmanjka tematik za pogovor, ker si se kot lastnik nepremičnine primoran kar naprej učiti, kako popravljati in sanirati vse stvari, ki se v domu redno kvarijo ali poškodujejo. Če se srečamo, me kar vprašajte, kako sem lastnoročno popravil pomivalni stroj.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri