Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
Najlepše kolesarske poti v Sloveniji
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
To so astrološka znamenja, ki se bojijo ponovno ljubiti
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak
V čem bi se morali preizkusiti glede na vaš astrološki znak

Darjo razmišlja: Kako sem se v svoji prvi službi naučil le to, kako zavoziš podjetje

Darjo razmišlja: Kako sem se v svoji prvi službi naučil le to, kako zavoziš podjetje (foto: Profimedia) Profimedia
24. 6. 2019 Vir: liza.aktivni.si

Pred kratkim sem na Facebooku zasledil eno od teh novodobnih povabil k službovanju, kjer je neka na sveže dokapitalizirana družba, ki še pred tednom dni ni obstajala, zagreto vabila službovanja željne k spoznavanju priložnosti v njihovem podjetju.

Nudili so na prvi posluh čarobne stvari – prijazna ekipa, ki deluje kot družina, konkurenčna plača, fleksibilen urnik. Zahtevali pa so, poleg znanja, le 110-odstotno predanost. Kar se morda sliši mikavno, a zna imeti kar nekaj toksičnih pasti.

Tovrstni oglasi, ki se zadnje čase redno pojavljajo predvsem na Facebooku, kjer jih ljudje hitijo dobronamerno deliti v upanju, da komu od znancev uredijo boljšo službo, pa pri meni le podražijo tisto skeptično nrav, ki me spomni na službo v neki prodajalni računalniških komponent, kjer sem pred davnimi leti prvič izkusil vse odtenke celostno (ne)delujočega delovnega okolja. Z vsemi možnimi napakami vred.

Ekipa kot družina

Podjetje, kjer sem delal, je zaposlovalo zelo malo ljudi. Okoli šest ali sedem jih je bilo med redno zaposlenimi, plus nekaj nas mladičev, ki smo pomagali kot zunanji sodelavci. Tako majhna zasedba je omogočala, da smo velikokrat potem skupaj preživljali tudi kakšne dodatne ure zunaj uradnega delovnega časa, bodisi zjutraj na kavi, preden smo odprli štacuno, bodisi na pivu zvečer, ko smo zaprli in se odšli hihitat še enemu dnevu nenavadnih peripetij.

Šef je zato večkrat navrgel, da smo kot 'družina', kar se mi je takrat zdelo ljubko, pa še dajalo nam je občutek pripadnosti. Nihče ni posumil, da je lahko v ozadju kakšna manipulativna finta. Pa je bila, četudi morda ne namenoma.

Če na koncept zaposlitve pogledamo popolnoma plastično, potem se verjetno lahko strinjamo, da vsak zaposleni hodi v službo predvsem (ali pa izključno) zato, ker mora plačati položnice in na mizo postaviti neko obliko hrane. A pogosto se takšna opredelitev na samem delovnem mestu zdi nesramna. “Kako lahko to tesno ekipo, ki smo si jo ustvarili tu, trivializiraš na nivo denarja,” mi je potem nekega večera siknil šef, ko sva se v njegovi pisarni pregovarjala o vsoti, ki mi jo je načečkal na študentsko napotnico. Češ, kako sem lahko tako nesramen, da od 'družine' zahtevam fer plačilo, ko pa mi dajejo toliko več. In dejansko sem se počutil kot tepec.

Danes, ko se tem spominom lahko le nasmiham, sem še dodatno pobrskal za izkušnjami drugih in odkril, da je Reid Hoffman, ustanovitelj socialne mreže LinkedIn, nekoč rekel, da je 'uslužbenci kot družina' dejansko največja laž, ki jo delodajalci govorijo zaposlenim. Je pa fino, če jo zaposleni kupijo, ker so potem dogovori o neplačanih nadurah precej krajši. Recimo: lanskega decembra je letalska družba Qantas med zaposlenimi iskala prostovoljce, ki bi čez praznike delali brezplačno. Ko so se zaposleni uprli, je vodstvo reklo, da le želijo širiti božični duh. Tisti, ki se torej niso javili, so v bistvu nasprotniki božične dobrote.

Enosmerna hvaležnost

Vrnimo se nazaj v času v tisto mojo čudovito službo v trgovini. Takrat je tam delala tudi že na videz zelo zgarana računovodkinja, ki se je na jutranjih kavah najbolj pritoževala čez celotno stanje v firmi. Najbrž upravičeno, ampak ker sem bil jaz takrat najniže na hierarhični lestvici, nisem imel pojma, kaj se dejansko dogaja dlje od prodajnih polic. A nekaj mi je ostalo v spominu. Glasen pogovor nekega dne v ta veliki pisarni (tam je imela prostor računovodkinja, pa šef dobave in še en brkati možakar, za katerega v bistvu nikoli nisem izvedel, kaj za vraga počne), ko so šefa soočili z realnim stanjem in se je on potem začel braniti, češ, kako ne pokažejo nobene hvaležnosti, da imajo to službo. Kako po vsem tem, kar je on naredil zanje, lahko razmišljajo o spremembah ali celo menjavi službe. Ko danes pomislim, se mi zdi, da dejansko veliko ljudi verjame, da imajo službe samo zato, ker se jih je nekdo usmilil.

Da je utrdil to svojo dobroto, je šef včasih v trgovino prinesel kakšne sladkarije ali pa med nas razdelil kakšen paket praznih CD-jev (prazne zgoščenke so bile takrat vroča roba). Takšne malenkosti so bile podarjene namesto stvari, ki bi jih verjetno sicer morali dobiti v nekem podjetju – mentorstvo, možnost napredovanja ali pa, tako na pamet, primerne plače. Da ne bo pomote, hvaležnost na delovnem mestu je nujna. Ampak mora biti obojestranska. To je pokazala tudi anketa, objavljena v publikaciji Forbes, ki razkriva, da so vodstva, ki ne cenijo zaposlenih, v bistvu glavni razlog, zakaj ljudje zapuščajo delovna mesta. Ne nizke plače. Ne dolgočasno delo. 79 odstotkov jih gre, ker imajo občutek, da jih ne cenijo.

Slaba komunikacija

Že nekajkrat sem omenil, da smo vsi iz tiste trgovine po koncu delovnega dne pogosto še malce posedeli v bližnjem lokalu. Veste, kaj je bila običajno glavna tematika pogovorov? Govorice iz službe. Špekulacije. Teorije zarote. Ugibanja. Zakaj? Ker so se ves čas dogajale spremembe, za katere se je zdelo, da so priletele od nikjer. Recimo: tik pred koncem šolskega leta, ko je bilo običajno največ prometa, šef odpusti enega od prodajalcev, teden dni pozneje pa naroči tisoč kosov izdelka, za katerega smo ga vsi opozarjali, da tudi približno ni tako zelo zanimiv za naš trg.
Takšni nenadni dogodki in obenem dejstvo, da ni bilo med nami in šefom nobene komunikacije, ki bi uvedla vsaj malo transparentnosti v delovanje trgovine, je vodilo do tega, da smo si zaposleni vse manjkajoče informacije zapolnili z govoricami. To pa je, jasno, vodilo do neprestane drame. Ker smo vsi imeli samo črne scenarije.

Danes trgovina več ne obstaja. Jaz sem sicer odšel, preden so zaprli vrata, a kot sem pozneje slišal, so vsi problemi le še naprej spodkopavali vsakršno svetlo prihodnost. Ljudje preprosto niso več delali dobro, to pa zato, ker niso imeli konteksta za to, kar s svojim delom želijo doseči. Niso imeli odgovorov na najbolj osnovna vprašanja: Kaj so moji cilji? Kje je moje mesto v firmi? Ali me mora skrbeti? Kakšna je prihodnost firme? Zakaj naročamo tisoč kosov izdelka, za katerega vemo, da ga ne bomo prodali? Kdo mi je ukradel jogurt iz hladilnika? Študija spletne platforme BetterWorks je razkrila, da 92 odstotkov zaposlenih dela bolje, če so načrti, delovanje in pričakovanja podjetja transparentna in znana vsem zaposlenim. Mi v trgovini nismo vedeli nič. Ampak bilo smo tiho. Ker na koncu meseca je bilo pet brezplačnih praznih CD-jev še vedno bolje kot nič brezplačnih praznih CD-jev.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri