Tako sem poimenovala otroke, ki nas 'ta stare' učijo, kako sprejemati drugačnost in kako vzgojno pristopati k novodobnim energijam, ki jih prinašajo ti otroci. Zakaj so diamantki? Ker so skupek novih generacij, ki jih nekateri imenujejo indigo otroci, drugi jim rečejo mavrični ali kristalni otroci.
Predalčki niso zame, zato danes razmišljam o vseh tistih mladih in tudi malce starejših najstnikih, ki imajo lastnosti diamanta. Katere so te lastnosti? Bolj kot diamant brusiš, lepši lesk ima, bolj se blešči in navdušuje s svojo čistočo in neupogljivo močjo. Iz takšnega testa so tudi naši otroci.
Bolj ko jih vzgojno in primerno poslušamo, podpiramo, postavljamo pravila in meje, bolj se oblikujejo v čudovite in pokončne ter pogumne ljudi, na katerih sloni preobrazba današnje družbe, ki je nujna in nas zagotovo čaka v bližnji prihodnosti.
Ja, tudi diamantki potrebujejo meje in točno opredeljena pravila, kaj se sme in kaj ni dovoljeno.
Za njihov zdrav razvoj in razcvet je nujno potreben okvir, znotraj katerega lahko varno raziskujejo okolje in seveda odnose, ki jim predstavljajo pomembno oporo pri izgradnji njim lastnih energij in identitete.
Poleg pravil in mej potrebujejo naši briljanti tudi morje starševske ljubezni in sprejetosti, predvsem pa razumevanja in podpore pri njihovih nestandardnih željah in potrebah. Oni so tisti, ki bodo socialne, družinske in pozneje partnerske odnose postavljali na nove tirnice in s svojo močjo zahtevali predrugačenje pogleda na ljudi, ki kakorkoli odstopajo od pričakovanih in zaukazanih norm. Sedanje norme so namreč preživete, ruši se nam poznan sistem in prihaja novi, boljši. Zagotovo, a ne vem točno, kdaj. Imejte potrpljenje vi, starši, ki imate v hiši izjemno napornega in trmoglavega otroka ali najstnika, ne obupajte, ampak mu prisluhnite, kaj vam sporoča, tudi na tečen in direkten način.
Vem, za starše so diamantki težko vzgojljivi. Niso vodljivi, razmišljajo s svojo glavo, imajo lasten način vrednotenja okolja in medsebojnih odnosov. Ne moreš jih odpraviti z besedami ''zato, ker sem jaz tako rekla'' ali z nekaj besedicami v smislu ''saj boš videl, ko boš odrastel''. Ah, ne, tile naši otroci hočejo točne in iskrene odgovore na svoja vprašanja točno zdaj. Iščejo pravico in ne odnehajo, dokler ne dosežejo, kar želijo. Permisivna vzgoja, se pravi, da jim starši popuščajo in jim v vsem ugodijo, jih uničuje in ogroža.
Potrebujejo pa seveda veliko ljubezni in občutka, da so slišani in da starši stojimo za njimi, tudi ko se zoperstavljajo avtoriteti učitelja v šoli. Ker imajo po navadi prav in ne ustrezajo v naš staroveški šolski sistem, ki jih muči, in ne vidijo velikega smisla v sedenju v klopi po šest ali sedem ur na miru. Iščejo resnico in znanje, a na malce drugačen način.
Ko staršem povem, da bodo morali krepko vzgojno garati prvih deset let in nato še kakšno leto v puberteti, me običajno zgroženo gledajo. Malce se svojih otrok bojijo, malce so že utrujeni in izčrpani od neštetih bojev z otrokovimi naprednimi pogledi in še ničesar ne morejo skriti.
Starši moramo biti ultimativen vzgled svojim diamantkom, da jim potem lahko kdaj 'solimo pamet'. Ker ko nas opazujejo, da se tudi sami držimo določenih družinskih pravil, se jim bodo lažje uklonili. In nas bodo znali objeti in zašepetati ''rada te imam, mami''.
To so potem obresti, ki jih pobiramo starši, ki smo svoje briljantke znali voditi skozi čeri odraščanja in socializacije ob misli, da še vedno razvijajo svoj nesluten potencial ter kreativnost. To se mi zdi res pomembno!
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
