Kaj nas o seksu poskuša naučiti serija Petdeset odtenkov

14. 3. 2018 | Vir: liza.aktivni.si
Deli
Kaj nas o seksu poskuša naučiti serija Petdeset odtenkov (foto: Profimedia)
Profimedia

S filmom Petdeset odtenkov svobode smo bojda zaključili intenzivno druženje seksualno naprednega Christiana Greya in v svet vezanja in šeškanja vpeljane device Anastasie Steele.

Filmska trilogija je zaslužila več kot milijardo dolarjev, pet knjig v seriji pa se je prodalo v nakladi več kot 150 milijonov. Te fascinantne številke so se morale od nekod vzeti. Nekaj je očitno vendarle tičalo v ozadju te novodobne seksi zgodbe, sicer bi tako množičen odziv težko upravičili.

Zato smo si jo številni ogledali ravno zaradi njene vrednosti v svetu pop kulture. Za znanost. In zato, ker se je glede na odzive pričakovalo divjo, s seksom nabito hollywoodsko senzacijo. A zdi se, da serijo prej kot iskanje novih poti do orgazmov vodi neki prikriti moralni nauk.

Seks kot negativec

Če Petdeset odtenkov primerjamo z nekaterimi drugimi ljubezenskimi zgodbami, v katerih zaljubljenca sprva zaradi določenih okoliščin ne moreta biti skupaj, odkrijemo, da je ta okoliščina v večini primerov zelo enostavno definirana. V Romeu in Juliji ju narazen drži družinski spor, v nekaterih fantazijskih zgodbah zaljubljenca ločuje pripadnost neskladnima kastnima sistemoma, spet drugje je razlog neka oseba, kot na primer Jafar v Aladinu ali kakšen nabildan igralec ameriškega nogometa, ki s svojimi bicepsi piflarju preprečuje, da bi očaral najlepše dekle na šoli.

V Petdesetih odtenkih pa je glavno zlo, ki Christianu in Anastasii preprečuje skupno srečo – seks. Seks je okoliščina, ki jo morata nadvladati, da bosta lahko odkrila ljubezen in se poročila. Da bi lahko seks kar najbolje opredelila, ga definirala in nadzorovala, se na mizi pojavi celo seksualna pogodba. Christian jo v podpis ponudi Anastasii, da bi s tem lahko oba vstopila v neko definirano seksualno prakso, v nekaj normalnega znotraj nenormalnega, a prav ta pogodba ju potem povleče narazen, da lahko v njuno zgodbo vstopijo nove težave – Christianova seksualna preteklost.

Namreč, Christianove bivše se izkažejo za ključne ovire na poti do sreče obeh protagonistov. In vse po vrsti so nore. Ena je zasledovalka, druga grozi Anastasii, tretja jo celo ugrabi. Seveda obstaja tudi seksualni posnetek, ker se to zdi obvezni del vsake moderne ljubezenske zgodbe, saj se danes vendarle vsi snemamo. Te bivše so odraz Christianovih nenavadnih seksualnih praks, njegovega divjega seksualnega življenja in slabih odločitev, ki jih je sprejemal, preden je spoznal Anastasio. So kot nekakšna kazen za drugačnost, ki si jo je privoščil v svojih seksualnih eskapadah.

Deviška privlačnost

Na drugi strani Anastasia svojo pot v Petdesetih odtenkih začne kot devica in njena deviškost je njena super moč. Je kot Superman, le da ima himen namesto ogrinjala. Christian je presenečen, ko ugotovi, da še nikoli ni seksala. Verjame, da ker je takšna lepotica, se ji moški kar mečejo pod noge. "Nikoli takšen, kot bi si ga želela," mu odvrne. Dokler ne spozna Christiana, seveda. Po najbolj plastičnih normativih je namreč Christian vendarle moški, ki bi si ga morala želeti vsaka ženska – je milijarder, pa ima kljub temu še vedno toliko prostega časa, da lahko bos hodi po velikanskem stanovanju in vzdržuje svojo sado-mazo sobano, ima izklesano telo, lasišče, polno las, čudovite hobije, okus za oblačenje in ni star 80 let, kot je to sicer značilno za milijarderje. Popoln moški torej?

In le kdo lahko ujame tako popolnega moškega? Nauk filma je, da to lahko očitno stori le devica. Divje seksulje, ki so ostale v Christianovi preteklosti, se ne morejo kosati z nečim tako nedotakljivim, božanskim in dragocenim, kot je devica v 21. stoletju. Njena deviškost mora biti tisto, kar ga prepriča, ker Christian in Anastasia sicer nimata ničesar skupnega in tudi ne prikažeta nobene resne emocionalne navezanosti. Ključ do dolgotrajne ljubezni v tem primeru torej tiči med njenimi nogami.

Dejanska vloga seksa

Seksualna kompatibilnost je potemtakem verjetno tisto, kar ju poveže na dolgi rok. Pozitivna stran je vsekakor v tem, da franšiza seks obravnava kot nekaj pozitivnega, kot esencialni del vsakega odnosa, a pri tem vendarle ostaja precej bolj puritanska, kot se morda zdi. V Petdesetih odtenkih se seks konča le na dva možna načina: ali s poroko, ker je Anastasia čakala, dokler ni našla pravega moškega, ali pa z norostjo, kot se kaže pri Christianovih bivših, ker so izbrale napačno. Kar je v fiktivnem svetu Petdesetih odtenkov, kjer se ljudje v zavetju zasebnosti pogovarjajo o velikosti ščipalk za bradavičke, nekoliko nazadnjaško.

Ko se je sprva govorilo o tej seriji, se je omenjala predvsem v kontekstu širjenja seksualnih meja, odkrivanja, kaj je zadaj, za tistim pričakovanim in vsakdanjim. A seks tu niti ni tako zelo nenavaden. Morda zato, ker živimo v dobi interneta in nam je dostopen ogled vsemogočih praks, morda pa zato, ker tudi mediji že vrsto let precej odkrito pišejo o fetiših in nevsakdanjih seksualnih igricah, ob tem, da jih celo ponujajo kot ideje za popestritev naših vsakdanjih odnosov. Marsikatera ženska revija brez težav svetuje bolj zaspanim parom, da za dodatne iskrice poskusijo nekaj novega, recimo prav šeškanje ali vezanje. Film tudi sicer ne pokaže kaj dosti eksplicitnih scen, tistih nekaj pa se odvije po precej ustaljenem kopitu – začne se z lahkotnim vezanjem, tu in tam šeškanjem, sledi oralni seks in potem dobri stari misijonarski položaj.

Petdeset odtenkov se torej pri svoji esenci – seksu – zatakne prav v tem, da nam, gledalcem, poskuša omejiti razpon tega, kar naj bi sklepali za sprejemljivo. Želi določiti, da v Christianu vidimo čudaka, ki se bori s svojimi lastnimi skušnjavami, da lahko doseže srečo, a njegove prakse sploh niso tako problematične, da bi jih lahko razumeli kot nekaj divje ekstravagantnega. In ko tako serija poskuša biti svobodnjaška v razkrivanju mejnih seksualnih praks, z vsiljevanjem definicije izprijenega postane ravno nasprotno – omejujoča, celo moralizirajoča. S tem, ko seksualnemu čudaku kot Ahilovo peto postavi devico in ju potem združi v seksu, ki je vnaprej določen, da je nenavaden, pozabi na željo po prestopanju seksualnih meja in verjetno bolj po nesreči kot ne te le še bolj odločno zariše.

Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"